In še malo politike, ker je še ni bilo dovolj …

Omeniti je treba še tajno partijsko policijo, ki jo je Tito leta 1944 najprej preimenoval v Oddelek za zaščito naroda (OZNA), dve leti kasneje pa se je preimenovala v Upravo državne bezbednosti (varnosti) ali na kratko Udbo (tudi UDV). Delovala je vse do razpada Jugoslavije, leta 1990. OZNA je izvajala množične likvidacije nad vojnimi ujetniki, političnimi nasprotniki režima, civilisti (v sodelovanju s Korpusom narodne obrambe Jugoslavije (KNOJ)¹⁷ so, na primer, pobijali obrtnike, trgovce in gostilničarje na Štajerskem zaradi suma sodelovanja ali nudenja pomoči pripadnikom nasprotne strani). »Politično nezanesljive« prebivalce obmejnega pasu so selili, druge, ki so živeli blizu uradnikov in drugih pomembnih partijcev, so natančno raziskali. Sodelavci OZNE so prepredali vse ustanove v Sloveniji – od vrtcev in fakultet do institutov, pošt in društev. Imeli so tudi poseben oddelek za ponarejanje dokumentov, štampiljk in poštnih žigov, v katerem so ponarejali dokumente in poštne pošiljke. OZNA je imela odseke in referate za kler, za bande, za ostanke meščanskih strank, za tujski promet, a mejo, za tuje narode … Skratka, pokrivala je popolnoma vsa področja političnega, družbenega, gospodarskega življenja.

Oblast je hotela po vojni obračunati s svojimi političnimi nasprotniki in z njihovo eliminacijo poenotiti družbeno, politično, kulturno in versko stvarnost. To je počela s takšnim zanosom, da se je za nekatere prebivalce vojna še vedno nadaljevala, kdo pa so bili sovražniki oblasti, je oblast določila sama. Ni bilo ravno pomembno, ali so bili to dejanski nasprotniki komunizma ali zgolj žrtve po asociaciji – obravnavani so bili vsi in tiste, ki so se jih želeli znebiti, so se jih, pa četudi so morali

17 KNOJ je bila vojaška formacija z nalogo opravljati varnostno zaščito na osvobojenih ozemljih med drugo svetovno vojno in kasnejšo Jugoslavijo.

kakšno pričanje prirediti. Tudi Ljudska fronta je bila, na primer, zgolj slepilo za ustvarjanje iluzije o dovoljeni pluralnosti mnenj (Jančar 10).

Na to temo so v Slovenskem poročevalcu v soboto, 26. maja 1945, ob Titovem obisku v Ljubljani med drugim pisali tako: »Pod njegovim vodstvom bodo narodi Jugoslavije ustvarili svojo notranjo enotnost, zgradili slavno armado, uničili notranje in zunanje sovražnike dežele in izvojevali sebi svobodo in enakost. Zato je ljubezen jugoslovanskih narodov do maršala tako močna in čista. Jutri bo njemu v vsej deželi malo in veliko izpričalo svojo predanost in zahvalo« (Jančar 11).

Tudi Titov govor naslednji dan je obljubljal isto: »Kar se tiče onih izvajalcev, ki so bili v državi sami, v vsakem narodu posebej, to je stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas« (Jančar 11).

In medtem, ko so se na Slovenskem izvajali poboji, internacije,¹⁸ cenzura, represija, je leta 1953 začela veljati Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kjer so trije členi (8–10) govorili o pravici do svobodnega izražanja in do obveščanja, pravici do svobode misli, vesti in veroizpovedi ter pravici do spoštovanja zasebnosti, družinskega življenja, doma in dopisovanja (Vreg 211).

3.6.2 V duhu Titovega govora in kulturne politike …

Kot je bilo že zgoraj omenjeno, je jugoslovanska Partija (po vzoru Sovjetske zveze) že med vojno prijazno zahtevala in močno spodbujala umetnike, da v svojih delih upodabljajo duh časa in to čim bolj realistično (narodnoosvobodilna breza).

Ker naj bi kulturni delavci služili državi, so se na radarju jugoslovanske države pojavili resnični in domnevni nasprotniki novega reda. Prvi so bili seveda tisti, ki so hote ali nehote sodelovali z domobranci in se njihovo razmišljanje ni skladalo s partijskim. Tisti, ki so ostali v Sloveniji in niso pobegnili čez mejo, so bili obsojeni pred sodiščem narodne časti, kar je posledično pomenilo izgubo službe, premoženja, dobili so celo zaporne kazni. Če bi bili s podeljevanjem kazni dosledni, bi Partija izgubila preveč kulturniškega kadra, tako da je nekatere, ki so storili manjši prekršek, oprostila.¹⁹ Za Partijo so bili problem tudi »svobodni umetniki«, ker niso hoteli pripadati nobenemu društvu in jih tako niso mogli nadzirati, nadzirati pa ne bi mogli tudi društev, nastalih izven Partije, zato so – ker

18 Internácija -e ž (á) prisilno bivanje pod nadzorstvom na določenem mestu, navadno v taborišču (SSKJ).

19 Obsojen ni bil, na primer, Julij Betetto, rektor Glasbene akademije. Med okupacijo je imel

na radiu nastope v nemškem jeziku, čeprav je bil to zadosten razlog za obsodbo pred sodiščem narodne časti, saj so bili nekateri obsojeni za dosti manjše prekrške (Gabrič, Slovenska 541).

društev samih po sebi niso mogli prepovedati – izbrskali kaj obremenilnega proti kateremu od ustanoviteljev in to je bilo dovolj, da so prepovedali nastanek društva.

Partijcem je bila na poti do popolne oblasti in nadzora tudi katoliška struja. Pisci, ki so prihajali iz katoliških vrst in so se pridružili Društvu slovenskih pisateljev, so bili problematični, ker so hoteli izdajati svojo revijo. To pa ni bilo ravno v skladu s centralistično usmerjeno državo in, kot je zapisal Taras Kermauner: »… enotnost je pomenila enost: le ena Partija, ena ideologija« (Gabrič, Slovenska 542–43). Hoteli so eno revijo, Novi svet, ki pa s svojim delovanjem ni zadovoljila tendenc Partije – ni bila najbolj kvalitetna, pa tudi razprav in kritik niso objavljali, kot so si predstavljali. Partijci se niso vdali. Organizirali so umetniške svete pri ministrstvu za prosveto, kulturnikom so ponudili finančno in praktično pomoč pri nastanitvi, prehrani idr., podeljevali nagrade (Prešernova) … Ustanovili so tudi Društvo za kulturno sodelovanje Slovenije s Sovjetsko zvezo (del društva Jugoslavije), prek katerega so se še bolj zavzeli za pisanje po sovjetskem vzoru in socialističnem realizmu – to sicer ni bilo nikoli uradno zapovedana smer, so pa vsi natečaji in denarne nagrade in podpore namigovale na to.

Nadzirali so tudi društva, spodbujali sodelovanje s Sovjetsko zvezo, naročali knjige iz tujine … (Gabrič, Slovenska 550). Kakršnih koli prepovedi na kulturnem področju tokrat ni bilo, saj je agitprop nadzoroval delo gledališč, muzejev, knjižnih založb in podobnih ustanov ter je lahko vnaprej spreminjal naročila. Edina težava je bilo pomanjkanje kakovostnega kulturniškega kadra. Pri tem je zelo dober primer Mire Mihelič: za SNG v Ljubljani je napisala delo Ogenj in pepel (za sezono 1948/49), zanj dobila celo Prešernovo nagrado, a oblast je menila, da je zaključek premalo socrealističen, premalo črno-bel, saj da ni popolnoma jasno, »kdo je naš in kdo ni naš« (Gabrič, Cenzura gledališkega 183).

Vidi se, da je bila kulturna sfera ves čas tesno prepletena s politiko, še posebej po vojni, ko so politiki skušali na noge postaviti novo državo. Ves čas so se zadeve spreminjale, tudi po resoluciji z Informbirojem (1948),²⁰ ko je Sovjetska zveza želela večji (gospodarski) vpliv na Balkanu kot ji ga je bila Jugoslavija pripravljena prepustiti in je Tito proti Stalinovemu nasprotovanju podpiral grške komuniste. Tako sta se Sovjetska zveza in jugoslovanska vlada sprli, slednja pa se je posledično začela ozirati proti Zahodu. Ali je bil to njihov namen ali ne, v Jugoslavijo so pričele prihajati informacije o Zahodu, Tito je odkupil kar petindvajset »zahodnih« filmov, poleg ruskih klasikov se je spodbujalo predvsem prevajanje pisateljev zahodnega kanona (Hugo, Balzac, Flaubert, Goethe, Byron in drugi) … Tisti pa, ki so bili kritični do ločitve z Informbirojem, so bili tako ali drugače obravnavani. Sledila je tudi reorganizacija vlade Ljudske republike Slovenije (1950). Ministrstvo za prosveto in ministrstvo za

20 Informbiro – komunistični informacijski biro. Povezovalna organizacija vseh komunističnih strank pod vodstvom Sovjetske zveze (Stalina).

znanost in kulturo sta bili ukinjeni, namesto njiju pa je bil ustanovljen svet za prosveto in kulturo vlade Ljudske republike Slovenije.

Dokončne spremembe, ki so potekale že nekaj časa, so se na krilih političnih sprememb (odtujitev Jugoslavije od Sovjetske zveze) realizirale leta 1952. Književniki so dokončno obračunali s starimi načeli socialističnega realizma in se zavzeli za lastno, brez navodil, literarno pot. Na Slovenskem sta se za takšno pot zavzela predvsem Josip Vidmar (leta 1950 je postal predsednik Zveze književnikov Jugoslavije) in Juš Kozak. Istega leta se je Komunistična partija Jugoslavije preimenovala v Zvezo komunistov Jugoslavije in ukinila agitpropovsko kulturno politiko. Še vedno pa literatura ni bila svobodna, saj je nadzorovanje kulturne politike prevzela Partija in jo tudi uzakonila. Ko so, na primer, ustanovili revijo Naša sodobnost, ki naj bi nadaljevala delo revije Sodobnost in bi bila intelektualno napredna, je na uredniškem stolčku sedel poleg Ferda Kozaka tudi »kulturni ideolog Boris Ziherl«

(Gabrič, Slovenska 649), čigar mišljenje je bilo še vedno naperjeno proti subjektivističnim in individualističnim pojavom, saj je to nasprotovalo vsemu, kar komunizem je.