osebnih ali na ravni druţbeno socialnih potreb. Med osebne potrebe lahko štejemo reševanje osebnih teţav, odločanje, razvijanje osebnih kompetenc ipd., medtem ko med
13
druţbene oz. socialne potrebe štejemo vključevanje mladih bodisi v lokalno skupnost bodisi v druţbene procese, v socialne aktivnosti ali kam drugam.
McGuiness (1998: 19) človeške interakcije pomoči umesti na kontinuum od preprostega kontakta oz. stika do pravega svetovanja (Slika 1). Ne glede na to, ali gre za enostavni stik ali za svetovanje, interakcija poteka v nekem procesu, preko določenega odnosa ter z uporabo določenih spretnosti ter tehnik (prav tam)
Slika 1: Kontinuum interakcij pomoči od enostavnega kontakta do svetovanja (po McGuiness, 1998: 19)
Enostavni stik po McGuinessu (1998) uporabniku sporoča, da mu je strokovnjak na voljo in da mu lahko nudi podporo in sočutje pri njegovih teţavah. Le-ta si prizadeva za udobje uporabnika ob dajanju nasvetov in predlogov, pri čemer je uporabnik v pasivni vlogi.
Proces je nedinamičen, postavlja se nevarnost odvisnosti. Informiranje bi lahko umestili na kontinuum na levo stran, saj gre tu za vzpostavitev stika in posredovanje informacij osebam, ki jih potrebujejo. Pri tem uporabniki navadno niso postavljeni v aktiven poloţaj, ampak informacijo le prejmejo in se potem odločijo, kaj bodo z njo naredili. Kristančičeva (1995: 9) pojem informiranje enači s »preprostim nasvetom«. Nasvet vidi kot neposredno informacijo ali razlago, po kateri ukrepa uporabnik, če jo prejme. Moţnosti, kako dobiti nasvet, je več in ni nujno, da gre pri dajanju nasvetov za večkratno srečanje. Nasvet je pogosto le izhodišče za razširitev ali nadaljevanje svetovalnega procesa ter prehod k drugim oblikam ali tehnikam svetovanja in psihoterapije. Predstavlja sredstvo svetovalnega procesa, ki je namenjen obravnavi različnih teţav ter spreminjanju nekaterih posameznikovih iracionalnih stališč.
14
V Konceptu informiranja mladih mreţe L'MIT (2011) pa je informiranje predstavljeno kot podporna dejavnost mladim pri iskanju in izbiri pravšnjih v mnoţici različnih informacij in informativnih virov. Je zbiranje in posredovanje tistih informacij, ki mladim omogočajo laţje odločanje in doseganje ţelenih ciljev, izboljšujejo kvaliteto ţivljenja mladih, spodbujajo njihovo mobilnost, avtonomnost in participacijo mladih ter njihovo druţbeno vključenost. Pri tem je osnovni namen informiranja ponuditi čim večji moţni izbor informacij, tako da lahko uporabnik sam izbere najustreznejšo in se odloči, kako jo bo uporabil glede na njegovo specifično situacijo. Informiranje se izvaja v informativno-svetovalnih centrih, informativnih točkah in kotičkih. Informativno-svetovalni center je organizacija, ki na lokalnem in na širšem lokalnem področju razvija dejavnost, koordinira delo v obstoječih mreţah ter na danem območju zbira in posreduje splošne in specifične informacije (Medvešek idr., 2003). Informativne dejavnosti nadgrajuje s svetovanjem, s čimer je mladim nudena aktivna podpora pri njihovem samostojnem iskanju, zbiranju in uporabi ustreznih informacij. Informativni kotiček je manjši informativen prostor v organizacijah in ustanovah za mlade, kjer so mladim, v skladu z njihovimi potrebami, na voljo osnovna informativna gradiva. Organizirani so neformalno in prostovoljno, info točke pa so prostori v okviru organizacij, kjer je omogočen dostop do informacij preko različnih medijev. Delujejo lahko kot dopolnilna dejavnost v organizacijah, kjer izvajajo programe za mlade (prav tam).
Na drugi strani prej omenjenega kontinuuma McGuinessa je svetovanje, ki je dinamičen proces, ki pred uporabnika predstavlja izzive in si prizadeva za spremembe, rast in njegovo neodvisnost, kar je lahko za uporabnika tudi boleče. McGuiness (1998: 22) nazorno prikaţe njegovo razumevanje svetovanja:
Zgornjemu prikazu dodaja definicijo svetovanja kot procesa pomoči, ki s pomočjo zaupanja, vzpostavljenega s specifičnim odnosom, posamezniku pomaga pri dostopu do
1. Svetovanje je odnos (varen, h klientu usmerjen, dinamičen), znotraj katerega 2. so uporabljene določene spretnosti in tehnike z namenom
3. olajšanja procesa pomoči,usmerjenega k pozitivnim spremembam od nezadovoljstva k zadovoljstvu,
od bolečine k lagodnosti, od nespoštovanja k spoštovanju
od nizkih socialnih kompetencah k visokim socialnim kompetencah.
15
osebnih virov za soočanje z ţivljenjskimi izzivi. Uporabljene specifične tehnike in spretnosti skozi odnos spodbujajo osebe, da so bolj kompetentne, bolj zadovoljne in bolj ustvarjalne. Glavni namen svetovanja je pomagati ljudem rasti v emocionalno vitalnost, duševno in fizično zdravje (McGuiness, 1998). To omogoča ţiveti ubrano s samim seboj in okoljem, v katerem ţivimo. Kristančičeva (1995: 10) svetovanje definira kot organizirano obliko pomoči posamezniku pri njegovem nadaljnjem napredku, osebni rasti in razvoju.
Gre za proces, ki igra pomembno vlogo tudi pri preprečevanju hujših osebnostnih motenj, bolezni in druţbenih odklonov. Pri svetovanju je osrednja teţava stiska, ki jo občuti posameznik. Cilj dejavnosti svetovanja je spreminjanje stališč, doţivljanja ali vedenja in omogočanje ustreznejšega prilagajanja posameznika ali skupine posameznikov okolju, v katerem ţive. Cilj je torej, da se uporabnik nauči sprejemati realnost. Pri tem pa je pomembno, da je svetovalec strokovno usposobljen za svetovanje. Tudi Pickard (1997) opozori na pomen usposobljenosti svetovalca. Pravi, da je veščina svetovanja pomembna za različne oblike dela in intervencij, ni pa vsaka oseba s temi veščinami ţe strokovnjak na področju svetovanja. Veščine svetovanja pa predstavljajo temelje različnim oblikam podpornih intervencij, ki jih je med sabo teţko ločevati. Prekrivanje oblik intervencij Janes (1992, prav tam) nazorno prikaţe v shemi (Slika 2):
Slika 2: Prekrivanje oblik podpornih intervencij (Janes, 1992, v Pickard, 1997)
Svetovanje na področju informiranja ne gre za zamenjevati s svetovalnim razgovorom ali terapijo. Koncept informiranja mladih mreţe L'MIT (2011) svetovanje v kontekstu informiranja in svetovanja za mlade pojmuje kot proces, ki spremlja in nadgrajuje osnovni proces informiranja ter predstavlja pomoč uporabniku pri iskanju, vrednotenju in uporabi ustreznih informacij glede na njegovo situacijo, potrebe in interese. Svetovanje je mišljeno kot razgovor z mladostnikom o tem, katero informacijo ali nasvet potrebuje glede na njegov interes ali teţavo, kakšne moţnosti oz. posledice nosijo posamezne odločitve, pa tudi kot podpora ter pomoč ob njegovih odločitvah. Informiranje in svetovanje torej
Nasvet in vodenje
Vodenje in svetovanje
Svetovanje in terapija
Nasvet Vodenje Svetovanje Terapija
Veščine svetovanja
16
pomeni proces usmerjanja posameznika z dajanjem nasvetov, odpiranjem različnih moţnosti pri opredeljevanju ţelenih ciljev in hkratnim posredovanjem ustreznih informacij (Medvešek idr., 2005). Informativno-svetovalna dejavnost pa lahko predstavlja priloţnost tudi za usmerjeno reševanje teţav, ki vodi do poglobljenega svetovalnega razgovora, vendar le v za to ustreznih pogojih (prostorskih, časovnih, strokovna usposobljenost, privoljenje uporabnika …). V primeru, da omenjeni kriteriji niso zadovoljeni oz. v primeru, ko informator-svetovalec sam ne more pridobiti ustrezne in ţelene informacije, uporabnika napoti v drugo za to usposobljeno organizacijo ali ustanovo (Koncept informiranja mladih, 2011).