Seveda domoljubja ni mogoče spraviti na preprost enačaj z nastankom samostojne in neodvisne Republike Slovenije, je pa to dogodek, ki nedvo-mno sodi v najbolj temeljne dosežke slovenskega naroda in posledično pred-stavlja velik domoljubni potencial. Upoštevaje dejstvo, da je ta dosežek ne-dvomno bistven mejnik tudi pri bodočem definiranju domovinskih vrednot in čustev – nenazadnje je Slovenija postala dejanski subjekt mednarodnega prava –, je smiselno tem vsebinam posvetiti posebno pozornost.
V obdobju med marcem in junijem 2008 je bila izvedena izjemno ob-sežna raziskava s področja poznavanja nastanka slovenske države med mla-dimi v Sloveniji. Analiza, ki je temeljila na anketiranju osnovnošolske in srednješolske populacije ter na hkratnem intervjuvanju in anketiranjem uči-teljev, je s pomočjo družboslovne metodologije in sistema vzorčenja posku-šala ugotoviti trenutno stanje. Vzorci so omogočili strukturiranje različnih variabel, katerih temeljni cilj je bilo ustvariti reprezentativni vzorec za stati-stično obdelavo. Analiza je zajela 1653 osnovno- in srednješolcev v Sloveni-ji ter 113 učiteljev zgodovine. Na ravni osnovnih šol je raziskava temelSloveni-jila na vzorcu 651 učenk in učencev, pri čemer vzorec zajema v vseh 12 šolskih regi-jah. Izhajajoč iz dejstva, da se vsebine nastanka slovenske države praviloma neposredno povezujejo s poukom zgodovine (deloma tudi s predmetoma Dr-žavljanska vzgoja in etika ter Geografija), je bil najprej merjen interes oziro-ma zanioziro-manje za ta predmet. To dejstvo dodatno potrjuje ugotovitev same raziskave, ki vidi zgodovino kot ključni vir njihovega znanja in vedenja o osa-mosvojitvi. Dve tretjini ali 66 % učenk ter učencev predmet zgodovina doje-ma kot zelo ozirodoje-ma srednje zanimiv. Pri tem jih še posebej pritegnejo meto-de raziskovanja, pogovora in meto-delo z avdiovizualnimi sredstvi. Prav te oblike pa izdatno pogrešajo v še večjem obsegu. Kljub siceršnji časovni stiski in sko-po odmerjenim uram v osnovnošolskih učnih načrtih je kar 73 % vprašanih obravnavalo temo osamosvojitve Slovenije. Res pa je, da se je velika večina učencev (30 %) odločila za vsega 2 oziroma 3 ure pouka, namenjenega tem vsebinam, in kar 40 % jih obsega časa, posvečenega osamosvojitvi, ne more oceniti. Kljub temu pa 68 % učencev meni, da takšen obseg povsem zadostu-je za samo razumevanzadostu-je te teme. Dokaj visoko samooceno so si učenci dode-lili tudi ob vprašanju občutka poznavanja nastanka slovenske države. Kar 79
% jih je namreč mnenja, da dobro (ocena 3), prav dobro (ocena 4) oziroma odlično (ocena 5) poznajo omenjene teme. Vendar se to izkazuje kot pretira-na samozavest. Pri motivaciji učenja vsebin, povezanih z osamosvojitvijo, je vzorec skoraj razpolovljen – 47 % vprašanih ocenjuje osamosvojitev kot za-nimivo temo oziroma področje večjega zanimanja, 53 % pa tega zanimanja ne zaznava, čeprav jih dokaj velika večina, kar 70 %, meni, da je poznavanje dogajanj, povezanih z osamosvajanjem Slovenije, za mlade v naši državi po-membno. Ko so bila preverjena nekatera temeljna znanja učencev o osamo-svojitvi, pa so se izkazale mnoge pomanjkljivosti. Tako 50 % vprašanih ne ve, po čem so se volitve aprila 1990 razlikovale od predhodnih, medtem ko se je za pravilni odgovor odločilo 39 %. Pri plebiscitu se je izkazalo dokaj dobro poznavanje vloge tega instituta, saj je 62 % učencev vedelo, kaj sta bili tako vloga, kakor cilj plebiscita, kljub temu pa jih kar 30 % o plebiscitu ne ve prav nič. Nadalje je vsega 16 % vprašanih znalo izbrati prvega predsednika sloven-ske vlade, preko 40 % pa jih ni posredovalo odgovora. Za Majniško
deklara-cijo ni slišalo 35 % vprašanih in vsega 16 % je bilo sposobnih izbrati pravilni odgovor. Kljub temu pa osnovnošolci osamosvojitev Slovenije ocenjujejo kot pogumno dejanje (kar 84 %), naslednjih 86 % jih je prepričanih, da je osa-mosvojitev neposredno povezana z domoljubjem, 81 % jih je prepričanih, da je osamosvojitev povezana z nacionalno zavestjo, medtem ko jih 87 % obdo-bje osamosvajanja povezuje s svobodo.
Na ravni slovenskih srednjih šol je raziskava temeljila na vzorcu 1002 dijakinj in dijakov vseh 12 regij v Sloveniji; vključevala je vse srednješolske programe. Vzorec je obsegal 35 % dijakov triletnih in ostalih srednješolskih programov, 42 % dijakov je predstavljalo štiriletne srednješolske programe in 23 % jih je bilo med anketiranimi gimnazijcev. Povzetek analize odgovo-rov temelji na deduktivnem pristopu, kjer so bila vprašanja najprej posveče-na nekaterim temeljnim ugotovitvam, ter se zaključuje z aposveče-nalizo dejanskega poznavanja osamosvojitvenih vsebin. Začenši z interesom srednješolske po-pulacije za pouk zgodovine in geografije, kjer so največkrat posredno in ne-posredno v pedagoški proces vključene teme s področja osamosvojitve Re-publike Slovenije, je mogoče potrditi povsem povprečno zanimanje za oba predmeta. Zanju se je kot za zanimive odločilo 30 % oziroma 29 % vpra-šanih. Rezultati kažejo, da se v procesu poučevanja (pre)malo uporabljajo različni učni pripomočki. Tako dijaki najbolj pogrešajo uporabo dokumen-tarnega filma (kar 59 %), interneta (47 %) in e-gradiv (22,4 %). Da bi bile vsebine nastanka države del pouka, je zaznalo 49 % vprašanih, medtem ko se jih preostalih 24 % ne spomni oziroma teh tem niso obravnavali v preosta-lih 26 % anketiranih. Zaradi tega dejstva kar 53 % učencev ne more oceniti, koliko ur je bilo namenjenih poučevanju osamosvojitvenih vsebin, medtem ko preostalih 27 % ocenjuje, da so bile nastanku slovenske države namenje-ne od 1–3 učnamenje-ne ure. Zato so povsem pričakovani odgovori na vprašanje o pri-mernosti namenjenega časa za obravnavanje osamosvojitve Slovenije za do-bro razumevanje učne teme. 60 % vprašanih dijakov in dijakinj je mnenja, da omenjeni čas ni zadosten. Ostalih 40 % meni drugače, saj so prepriča-ni, da je v tem časovnem intervalu mogoče zadostno doumeti temo osamo-svojitve Slovenije. Nič presenetljivega niso odgovori na vprašanja, povezana z njihovim znanjem o osamosvojitvi Slovenije. Res je potrebno samoevalva-cijske odgovore do določene meje zrelativizirati, saj so podvrženi veliki meri subjektivnosti, kljub temu pa je mogoče ugotoviti, da večina dijakinj in dija-kov ni suverena pri poznavanju tem, povezanih z osamosvojitvijo Slovenije, saj je povprečna ocena (rang obsega vrednosti med 1 in 5), ki so si jo dodeli-li, vsega 2,5. Večina vprašanih (40 %) bi svoje znanje ocenila z oceno 2 (za-dostno) oziroma s 3 (37 %). Ob tem vsaj deloma zaskrbljuje podatek analize virov informacij na področju osamosvojitve Slovenije. Daleč najpomembnej-ši vir informiranja mladih je televizija, za katero se je odločilo 53 %
vpraša-nih, sledijo starši, šele na tretje mesto pa se uvrsti šola kot institucija oziroma pouk zgodovine. Na četrtem mestu je prvi elektronski medij, internet, pri čemer je nujno opozoriti, da osamosvojitvenih vsebin na internetu ni v tako velikem obsegu, kakor to velja za druge teme in vsebine. Na osnovi teh od-govorov in analiz zato ni nenavadno, da kar 54 % vprašanih vsebine, pove-zane z nastankom slovenske države, popolnoma nič ne zanimajo oziroma jih zanimajo zelo malo. Vsega 9 % dijakinj in dijakov bi z velikim veseljem pre-učevalo teme, povezane z nastankom slovenske države. Tako velika stopnja nezanimanja je nedvomno plod pasivnosti dijakinj in dijakov do šolskega sis-tema, malo ali nič ni bilo postorjeno pri aktualizaciji tem, povezanih z na-stankom slovenske države, zaznati pa je vsesplošno nizko zanimanje za zgo-dovino, povezano s slovenskim narodom. Le-to je vsekakor kontradiktorno mnenju mladih, da je poznavanje dogajanj, povezanih z osamosvajanjem Slo-venije, za mlade v naši državi pomembno. Kar 73 % jih namreč tovrstno raz-mišljanje podpira, samo 7 % pa jih je prepričanih, da poznavanje nastanka slovenske države ni pomembno oziroma 21 %, da je to manj pomembno.
Sledila je analiza dejanskega znanja dijakinj in dijakov s področja osa-mosvojitve. Samo 11 % vprašanih je pravilno odgovorilo na vprašanje prvih večstrankarskih volitev v Sloveniji, zgolj 20 % se jih je pravilno odločilo za politično koalicijo, ki je oblikovala prvo vlado, dodatnih 46 % vprašanih pa ni vedelo, kdo je vodil prvo slovensko vlado. Nadalje se je za pravilni odgo-vor pri številu smrtnih žrtev v vojni za obrambo slovenske samostojnosti od-ločilo vsega 9 % vprašanih, medtem ko se jih za nobeden odgovor ni odod-ločilo 44 %, kar lahko razumemo kot odkrito in popolno nepoznavanje pravilnega odgovora. Podoben rezultat dobimo na vprašanje, kdaj so potekali spopadi v Sloveniji. Brez odgovora je namreč ostalo 42 % vprašanih, medtem ko jih je pravilno odgovorilo 21 %. Je pa večina menila, da je bilo smrtnih žrtev tako med vojaki kakor med civilisti malo. Abstinenca pri odločanju za odgovor pri državah podpornicah slovenske samostojnosti in neodvisnosti je bila prav tako zelo velika – kar 53 %, medtem ko so se ostali vprašani držali principa geografske bližine kot korelacijskega momenta podpore Sloveniji, pri čemer naj bi po mnenju vprašanih Sloveniji bližnje države bolj podpirale njeno sa-mostojnost in neodvisnost. 43 % vprašanih popolnoma nič ne ve o Majniški deklaraciji, medtem ko jih samo 12 % pravilno opredeli poslanstvo in cilj de-klaracije. Edini odgovor, kjer so vprašani pravilno odgovorili v večini, je bil povezan z datumom razglasitve neodvisnosti. Za pravilni odgovor se je odlo-čilo 69 % vprašanih, občutno nižji pa je bil tudi delež neopredeljenih – 15 %.
Zgolj manjšina se je pri tem vprašanju odločila narobe, le 16 %.