Kako so vzgojiteljice vodile pogovor ob opisovanju slike?

Preglednica 16: Tema pogovora.

Vidimo lahko, da je le ena od vzgojiteljic zahtevala opisovanje tega, kar so otroci videli na sliki. Polovica vzgojiteljic se je z otroki pogovarjala tudi o tem, kaj so otroci razmišljali ob sliki – o stvareh, ki jih ne moremo videti na sliki, npr. »Kaj pa misliš ti, Jošt, ko pogledaš tega moškega. Kako se on počuti? O čem on razmišlja?« Štiri vzgojiteljice pa so želele poleg razmišljanja tudi doživljanje otrok ob sliki, npr. »A je kdo od vas že bil na taboru?«

35

Preglednica 17: Sledenje vprašanjem in odgovorom otrok.

Ali je vzgojiteljica sledila

vprašanjem in odgovorom otrok? Vzgojiteljica f f %

Da. A, B, C, Č, D, E, F,

G, H, I

10 100 %

Ne. / 0 0 %

Skupaj 10 10 100 %

Vzgojiteljice so sledile vprašanjem in odgovorom otrok. Tudi če je otrok povedal nekaj, kar ni bilo smiselno glede na potek pogovora, so mu to dovolile, nato pa pozornost preusmerile nazaj k pogovoru. Npr. deček je povedal: »Js mam pa tako igrco, k so gor žabice pa se lovijo.« Vzgojiteljica pa mu je odgovorila: »A res? Boš prinesel v vrtec to igrico, da jo še mi pogledamo?« Torej v pogovorih vzgojiteljic z otroki ni bilo prisotnega ignoriranja otrok.

Preglednica 18: Obnovitev opisanega.

Ali je vzgojiteljica obnovila,

kar so otroci opisali? Vzgojiteljica f f % otrokom pomagala pri odgovarjanju in zmanjšala število nepravilnih in ponavljajočih se odgovorov.

Preglednica 19: Ponavljanje otrokovih odgovorov.

Ali je vzgojiteljica ponavljala,

kar so otroci odgovarjali? Vzgojiteljica f f %

Da. A, B, C, Č, D, E,

F, G, H, I 10 100 %

Ne. / 0 0 %

Skupaj 10 10 100 %

Preglednica 19 prikazuje, da so vse vzgojiteljice ponavljale, kar so povedali otroci. Včasih so bili odgovori dobesedni, npr. otroci so povedali: »Ko je noč.«, vzgojiteljica pa je ponovila:

»Ko je noč.« V nekaterih primerih pa so vzgojiteljice otrokov odgovor vključile v novo vprašanje, npr.: Rok je rekel: »Šotor.«, vzgojiteljica pa je odgovorila: »Ja, šotor je opazil Rok.

Zakaj pa imamo šotor?« Menim, da so vzgojiteljice ponavljale odgovore otrok zato, da so jih

36

otroci bolje slišali ali da so jih sploh slišali, saj vemo, da otroci navadno bolj poslušajo vzgojiteljice kot pa ostale otroke.

Preglednica 20: Odzivanje na nepravilne odgovore otrok.

Vzgojiteljica Ali je

Ugotavljam, da so se vzgojiteljice držale najmanj ene oz. največ treh »metod«, predstavljenih v obliki vprašanj v Preglednici 20. Pri tem je samo ena od vzgojiteljic dopustila, da so napačen odgovor odkrili drugi otroci in ga tudi popravili. Npr. Tim je na fotografiji videl češnje in na vprašanje vzgojiteljice, kje jih vidi, je pokazal na jabolka, ki so bila po njegovem mnenju češnje. Vzgojiteljica je rekla: »Aha, tukaj so češnje.« Vid pa ga je popravil: »To so jabolka.« Vzgojiteljica mu je odgovorila: »Ti pa misliš, da so jabolka. Kaj pa delajo jabolka ali češnje tu ob tabornem ognju?«

Kar polovica vzgojiteljic je sama povedala odgovor na vprašanje, ki so ga zastavile, npr.

vzgojiteljica je zastavila vprašanje: »Če je tema in lučko prižgeš, kaj se zgodi potem?«, in nanj tudi odgovorila: »Postane svetlo.«

Prav tako je polovica vzgojiteljic ponovila vprašanje, preden so povedale, da je odgovor napačen. Npr. vzgojiteljica je vprašala: »Aha, kaj imata pa še tukajle?« Jan je odgovoril:

»Sveče so.« Vzgojiteljica pa: »Poglej, a so to res sveče?« Tri vzgojiteljice so misli otrok

37

preusmerile k pravilnemu odgovoru, kot v naslednjem primeru, ko je deček rekel, da sta na fotografiji dva fanta, drugi deček pa je rekel, da sta to ati in mami; vzgojiteljica jima je odgovorila: »No, Miha, to se pravi, nista dva fanta, če sta oči in mami, ampak sta en moški in ena?« Tri vzgojiteljice so odgovor poiskale še pri drugih otrocih, npr. »Jakob, maš ti kako drugo idejo?« Da je odgovor napačen, so otrokom povedale tri vzgojiteljice, kot v primeru, ko je vzgojiteljica vprašala otroke, kaj človeka na sliki držita v roki, in je na odgovor otroka, da so to »palce«, odgovorila: »Jernej, niso to palce. Malo bolje poglej. Kaj je to? Kaj držita nad ognjem?« Ne glede na izbrano odzivanje na nepravilne odgovore, so vzgojiteljice na koncu večinoma dosegle, da so otroci povedali pravilne odgovore. Bolje bi bilo, da bi vzgojiteljice otrokom pomagale do pravilnih odgovorov, vendar ne tako, da bi odgovorile same, ampak bi otroku, ki odgovori napačno, svetovale, da naj bolje razmisli. Otrokom lahko sicer postane nerodno ali se počutijo izpostavljene; to sem opazila tudi pri nekaterih otrocih, ki so sodelovali v pogovorih.

Preglednica 21: Načini razvijanja teme, ki jih najdemo v pogovorih.

Katere načine razvijanja teme najdemo v pogovorih?

Vzgojiteljica f f %

Opis. E 1 10 %

Oris oz. oznaka. / 0 0 %

Pripovedovanje. / 0 0 %

Opis in pripovedovanje. B, C, Č, F, G 5 50 %

Opis in oris oz. oznako. / 0 0 %

Vse omenjene načine. A, D, H, I 4 40 %

Skupaj 10 10 100 %

Le pri eni od vzgojiteljic je bilo v pogovoru najti le opisovanje. Kar pri polovici vzgojiteljic je bilo v pogovoru poleg opisa tudi pripovedovanje, večinoma o tem, kaj se je otrokom zgodilo v zvezi z dogajanjem na sliki ali o stvareh, ki bi se lahko zgodile s stvarmi na sliki, čeprav jih na fotografiji ne moremo opaziti. Primer: Neja je povedala: »Js sm doma spala v šotoru.«, vzgojiteljica pa je nadaljevala: »Doma si spala v šotoru. Kdo pa ti je šotor postavu?« Štiri vzgojiteljice pa so v pogovoru uporabile vse zvrsti, torej poleg opisa in pripovedovanja tudi oris oz. oznako. Primer: Na vprašanje o ljudeh na sliki je otrok odgovoril: »Pa še lepa sta.« Pri nobeni od vzgojiteljic pa se ni zgodilo, da opisovanja sploh ne bi bilo. Menim, da vzgojiteljice lažje vodijo pogovor o opisovanju slik, če vmes otroke sprašujejo tudi o njihovih izkušnjah in njihovem »znanju« o tem, kaj bi bilo …, ter s tem na neki način vzdržujejo pozornost in motivacijo otrok.

38

2.4 Katere vrste vprašanj so zastavljale vzgojiteljice in kako so otroci nanje