Komunikacijski model vključuje štiri temeljne jezikovne sposobnosti: poslušanje, govor, branje in pisanje. Poslušanje in govor sta pomembna za razvijanje branja in pisanja ter sta vključena v dejavnosti predšolskega obdobja.
5 2.1.1 Poslušanje
Otrok od rojstva posluša. Posluša glasove in zvoke iz okolja, a so glasovi domačih med najpomembnejšimi za razvoj govora, kasneje pa branja in pisanja. Otrok srka vase vse, kar sliši in tako sestavlja besedni zaklad ter se uči svojega jezika. Iz tega črpa, ko začne govoriti, pisati in brati. Poslušanje pa je pri nekaterih otrocih potrebno vaditi, saj imajo lahko težave že s preprostimi navodili. (Ločniškar, Osredkar, 2006;
Pečjak, 2009)
Sposobnost razlikovanja glasov ima pomembno vlogo pri začetnem opismenjevanju.
Razvija se že v predšolskem obdobju. Dobro vpliva na učenje jezika, posebno govora in branja. (Pečjak, 2009)
2.1.2 Govor
Otrok po obdobju »poslušanja« in »vsesavanja« postane tudi govorec. To ne pomeni, da postane poslušanje manj pomembno, saj svojo besedno zakladnico še vedno dopolnjuje, vendar se je že sposoben besedno izražati. (Ločniškar, Osredkar, 2006, str. 9)
Otrok poimenuje ljudi, predmete, sporoča svoje misli, želje, potrebe in občutja. Velik pomen za otrokov govor in razvoj pismenosti ima otrokovo okolje, saj mu le-ta daje pravi zgled in lahko zelo vpliva na razvoj otrokove pismenosti s spontanimi dejavnostmi in z izkušnjami (govorno sporočanje, branje, poslušanje in začetniško neformalno pisanje). Vendar pa je za razvijanje govornih sposobnosti potrebno poznati osnovne značilnosti jezikovnega razvoja. Govorni razvoj predstavlja proces zaznavanja glasov in proces izgovarjave glasov.
V predšolskem obdobju se hitro razvija struktura jezika, pri petih letih in pol ima otrok že razvito osnovno govorno strukturo (Ločniškar, Osredkar, 2006). Po opažanjih lahko rečem, da se to pojavi že prej. Od drugega do petega leta pa se hitro bogati besedišče. V šoli naj bi otroci govorili smiselno, spontano, razločno, naravno in čim bolj zbrano. (Pečjak, 2009)
2.1.3 Branje
To je proces, ki je zelo kompleksen, in bi ga lahko poimenovali celo kot
»vseživljenjsko učenje«. (Ločniškar, Osredkar, 2006, str. 11) Frith (v Pečjak 2009) zgodnjo pismenost opredeli v treh fazah:
6
logografska ali slikovna stopnja – besede prepozna kot vidne celote, besede prepozna »na pamet« iz okolja (Lego, Coca Cola itn.);
alfabetska ali abecedna – otrok razume in vzpostavi povezavo med črko in glasom, kar mu omogoča branje z dekodiranjem; vsakemu grafemu (črki) določi določen fonem (glas);
ortografska ali pravopisna – otrok razume povezavo med črko in glasom ter tudi strukturo in pomen besed, zmore brati že dele besed ali posamezne besede, dekodiranje pa se z urjenjem avtomatizira.
Otrok prehaja od ene strategije k drugi, pri čemer se pojavljajo nihanja, dokler mu ne uspe predhodnega znanja povezati z novim in stare strategije povezati z novo.
(Grginič, 2005, 95) 2.1.4 Pisanje
V predšolskem obdobju naj otrok ne bi učili pisati, ampak naj bi omogočili spodbudno okolje, v katerem bodo ob igri razvijali spretnosti za pisanje. (Ločniškar, Osredkar, 2006)
Pri pisanju glasovnemu znaku dodamo dogovorjeno vidno podobo, glasovni znak pa moramo zapisati v grafični obliki. Za začetek opismenjevanja je pomembno, da pedagog pozna razvojne zmožnosti pisanja pri predšolskem otroku, saj tako ve, na kateri razvojni stopnji je otrok ob vstopu v šolo. V študiji Kellogg (1970; v Papalia, Wendkos-Olds, Duskin-Feldman, 2002) avtorica govori o štirih stopnjah grafomotofičnega razvoja predšolskega otroka, ki se kaže v njegovi zmožnosti risanja. To so:
stopnja čečkanja – je značilna za dveletne otroke in ima smisel;
stopnja oblik – ta se pojavi pri treh letih, riše diagonale v šestih osnovnih oblikah (kroge, kvadrate ali pravokotnike, križe, ikse in nenavadne oblike);
stopnja skic – dve preprosti obliki sestavi v zahtevnejši abstraktni vzorec;
stopnjo risb – med četrtim in petim letom starosti ali pa že prej. (Pečjak, 2009)
Pri tem otroci na posameznih stopnjah pišejo po različnih načelih. Omenila bom le nekatera, o katerih govori M. Clay (1991):
načelo ponavljanja, kar pomeni, da otrok pri pisanju ponavlja določene oblike (npr. po celem listu piše serijo krožcev. Tak pristop največkrat najdemo pri otrocih, ki so v začetni stopnji razvoja pisanja);
7
načelo različnosti, ki je povezano z ugotovitvijo otroka, da je pisanje sestavljeno iz ponavljanja različnih znakov (npr. otrok piše različne znake – krožce, črte in druge znake, ki spominjajo na črke);
načelo linearnosti in usmerjenosti, kar pomeni, da otroci pišejo v različnih smereh (od leve proti desni, od zgoraj navzdol).
Upoštevanje slednjega načela je zelo pomembno, ker ima veliko otrok v starosti od petega do sedmega leta težave z orientacijo v prostoru in na listu, zato je pomembno, da otroci napisujejo predvsem v smereh, v katerih pišejo. Vsa omenjena načela se v praksi uporabljajo kot igranje in eksperimentiranje otrok s sistemom pisanja (npr. ponavljanje grafičnih vzorcev, oblikovanje novih vzorcev, pomnjenje in zapisovanje videnega, posnemanje opazovanih vzorcev itn.). (v Pečjak, 2009, str.
156-157)
Vzorec smeri pisanja od leve proti desni in od zgoraj navzdol (načelo linearnosti in usmerjenosti) si otrok v okolju montessori že v zgodnjem obdobju 'avtomatizira' tudi s pomočjo nekaterih vaj iz vsakdanjega življenja. (Montessori, 2006)
Odrasli lahko otroke seznanjamo s tiskanim gradivom, otrok pa preko omenjenega spoznava določene zakonitosti pisanja (od leve proti desni, od zgoraj navzdol). Ko otrok začne hoditi v šolo, je potrebno ugotoviti, kakšne izkušnje/znanja ima o pisanju, preden začne s pisanjem. Gre za metakognicijo pisanja (zavedanje potrebnosti pisanja), ki jo razvijamo tako, da pomembnost pisanja izražamo s prihodnjimi potrebami in kažemo na splošno vlogo pisanja. (Pečjak, 2009)
K uspešnemu opismenjevanju pripomore tudi razvita grafomotorika. Grafomotorika pomeni pisno znamenje za glasove, foneme in za pojave stavčne fonetike, kot so črke, ločila in druga znamenja; je sposobnost in spretnost pisanja – oblikovanja črk in drugih pisnih znamenj in je specifični del splošne motorike. (Žerdin, 2003, str. 131) Več o grafomotoriki bo v poglavju Grafomotorika.