Sama ideja meščanske javnosti v sebi že nosi seme razkroja. Ideja se je morda v intenzivno kratkem zgodovinskem trenutku kot približek celo ure-sničila, vendar pa njenega daljšega obstoja razvoj produkcijskega načina in z njim povezana delitev dela (lastnine ) nista dovoljevala.12 Kolikor je bila loči-tev javne sfere od političnega sistema emancipatorna za samo meščansko pu-bliko , toliko bi bilo slednjo naivno koncipirati, kot da je brez razredno parti-kularnih interesov . Če se politična in ekonomska moč ni manifestirala v od-nosu med razpravljavci v meščanski javni sferi , se je ta kazala v izključujočem odnosu do deprivilegiranih slojev. Nato si je meščanstvo podredilo tudi dr-žavo . Država s tem ni postala transformator družbene moči , temveč pred-vsem oblika konsolidacije »državotvornih« sil , ki jih vključujejo družbeni odnosi moči .13 Odnos med meščanstvom in oblastjo se sicer lahko kaže kot nasprotujoč, v času meščanskih revolucij je bila monarhična oblast celo v ne-posrednem konfl iktu z meščanstvom , vendar pa s padcem fevdalnega reda in prevzemom vodilne družbene vloge meščanstvo postane vladajoči razred in
»državotvorna« sila. Meščanstvo nadzoruje državni aparat nato v tolikšni meri in v takšni smeri, da država kar najbolje zagotavlja legalne pogoje za tek-movanje posameznih enot kapitala . Konkretno pa to za vladajoči razred po-meni, da država glede na posamezni tekmovalni odnos v omenjenem razre-du sicer vzdržuje svojo neodvisnost , prav tako do posameznih agentov kapi-tala , takšna neopredeljenost do posameznega odnosa pa je paradoksalno po-goj za vključitev države v splošne popo-goje kroženja kapitala , pojasnjuje Mike Wayne .14 Neopredeljenost države do tekmovanja interesov je mogoča samo v okviru homogenega družbenega razreda , ko tekmovanje prestopi razredne meje , se regulativna moč države uporablja za zagotavljanje reprodukcije eko-nomskega sistema . Javna sfera se še najbolj približa avtonomnosti v intrara-zrednem boju posameznih vladajočih političnih (ali ekonomskih) skupin.
Konec refevdalizacije javne sfere ?
Teza o refevdalizaciji javnosti je v zgodnejši teoriji poudarjala vdor za-sebnih organiziranih interesov v javnost in manipulativne namere nosilcev partikularnih interesov , ki v navezi z mediji občinstvu strežejo z vsebinami na način tržnega plasiranja produktov . S tem je (refevdalizirana)
meščan-12 V delu Strukturne spremembe javnosti že sam Habermas priznava, da je javna sfera ideal, ki nikoli v zgodovini ni zaživel, vendar pa naj bi se bila narava javne sfere v obliki meščanske javnos-ti vsaj insjavnos-titucionalizirala kot ideja.
13 Michael Hardt, Th e Withering of Civil Society, v: Mike Hill in Warren Montag (ur.), Masses, Classes, and the Public Sphere, London 2000, 165.
14 Mike Wayne, Marxism and Media Studies: Key Concepts and Contemporary Trends, London 2003, 99.
Javna sfera v času nematerialnega dela ska javnost ohranjala obstoječi meščanski ustroj družbe oziroma obliko or-ganizacije družbe , ki je kar najbolje služila interesom meščanstva kot vo-dilnega razreda , razreda , ki je imel v lasti produkcijska sredstva . V revidira-nem razumevanju javnosti pasivnost množične publike nadomestijo racio-nalni posamezniki , ki s številnimi življenjskimi slogi prestopajo nekdaj ri-gidne razredne meje .15 Takšnemu razumevanju sledijo tudi teorije , v kate-rih je posameznik sam, brez vpetosti v javno dialoško komuniciranje , spo-soben interpretacije mediatiziranih vsebin , zato tudi mnoge ideje o deli-berativni demokraciji ne zajemajo nujno dialoške izmenjave javnih mnenj , kot je na primer značilno za delo Johna Th ompsona 16 in Leona Mayhewa .17 V omenjenih koncepcijah so nove oblike publicitete , ki nadomeščajo kri-tično rezoniranje v javnosti , korak k odprtju javne sfere , saj posameznik, rešen totalizirajoče realnosti množičnih medijev , lahko sam ustvarja vsem vidne vsebine . Posebej še s pojavom novih komunikacijskih in informacij-skih tehnologij je dostopnost do mediatiziranih sfer pridobila nove pome-ne, ki zaznamujejo poleg recepcije vsebin tudi aktivno sodelovanje v jav-nem komuniciranju . Ob tem se zastavlja vprašanje, do kolikšne mere je ta-kšno udejstvovanje egalitarno, svobodno in politično učinkovito.
V povsem drugačno luč razvoj neprestano komunicirajočega in s tem sporočila producirajočega posameznika postavljajo kritične teorije o »in-formacijski družbi «18 in »hiperkapitalizmu «.19 Ko ljudje komunicirajo, proizvajajo skupno sliko sveta , gradijo socialne reprezentacije družbe , me-diji pa se vključujejo v proces kroženja predstav o svetu , ki se na trgu pro-dajajo in kupujejo glede na njihovo znakovno vrednost (zlitje uporabne in menjalne vrednosti ). S tem mediji postajajo prodajalci tistega družbenega, ki so ga ljudje proizvedli v medsebojnem komuniciranju . Že Dallas Smythe je »prostočasne« aktivnosti interpretacije medijskih vsebin povezal z de-lom , širjenje komodifi kacije komuniciranja pa v dobi elektronskih množič-nih medijev kaže še na dodatno delo občinstev in potrošnikov – ti postaja-jo vse bolj tudi producenti simbolnih vsebin in pomenov .20 V družbi znanja je mišljenje in procesiranje informacij postalo delo, s katerim se simbolne vsebine osmišljajo in z novimi pomeni preko izmenjave omogočajo nadalj-njo (re)produkcijo . Nematerialno delo , ki zajema tudi »prosti čas «
potro-15 Habermas, n. d., 31.
16 Th ompson, n. d., 255.
17 Mayhew, n. d.
18 Scott Lash, Critique of Information, London 2002.
19 Phil Graham, Hypercapitalism, New York 2006.
20 Dallas Smythe, On the Audience Commodity and its Work, v: Oliver Boyd-Barrett in Chris Newbold (ur.), Approaches to Media: A Reader, London 1995.
Medijska politika v postsocializmu
šnika , obenem organizira proizvodnjo v sferi neposredne produkcije eko-nomske vrednosti v podjetjih. Potrošnja določene informacije ali vsebine je za potrošnika sicer neposredno nagrajujoča samo enkrat, vendar se le-ta vključi tudi v nadaljnje menjalne odnose :
»Ko so informirani, ljudje lahko reproducirajo, preoblikujejo in redistribuira-jo svoje znanje v kompleksnih sferah družbenih odnosov in menjav. ‚Potrošni-ki‘ znanja so istočasno njegovi producenti, jezik pa je medij menjave. To drži za vse vrste znanja, ki ima vrednost , od poznavanja razlik menjalnih tečajev do oglaševanja in politične propagande , od prodanih skrivnosti o gibanju cen vrednostnih papirjev do odkritij novih tehnik za manipuliranje z DNK.«21 Sporočila, sporočena znanja in reprezentacije družbe so z recepcijo ta-koj potrošene, potrošene vsebine pa tata-koj zopet vstopajo kot novo znanje (reprodukcijski material) v nadaljnjo produkcijo , ki se odvija v zasebnosti podjetij ali v reprodukcijski sferi življenja , ki je bila nekdaj ločena od nepo-sredne produkcije . Sfere produkcije , distribucije in potrošnje , materialno in nematerialno delo , delovni in prosti čas , je zaradi vseprisotnosti in hkra-tnosti nemogoče analitično ločiti, pojasnjuje Graham .22 »Informacionali-zem«, kot sodobni način razvoja družbe poimenuje Castells , gre torej ra-zumeti kot ekspanzijo produkcijskega prostora in kot komodifi kacijo vseh komunikacijskih procesov v življenjskem svetu posameznikov .23 Sfere jav-nosti ekspanzija produkcijskega prostora ne zaobide, še več, Fredric Jame-son dokazuje, da sta se sfera javnega komuniciranja , ki naj bi bila svobodna, odprta in egalitarna, ter trg začela stapljati, saj se vse sporočane vsebine po-javijo na nekem širšem trgu in tako postanejo dobrine.24 Komuniciranje v družbi se instrumentalizira v smeri ekstrakcije presežne vrednosti , iz tega procesa pa ni izvzeta niti javna sfera. Na menjalni vrednosti temelječ avto-matizem kroženja vsebin se predstavlja kot edini možni, »naravni« in zato smiselni način registracije in reprezentacije odnosov v družbi .
Novejša pojmovanja javnosti se umeščajo v Habermasovo dvostopenj-sko pojmovanje družbe , ki jo ponazarjata svet življenja in sistem.25 V
sve-21 Graham, n. d., 73.
22 N. d., 84.
23 Razvoj družbe v času se po Castellsu umešča v prevladujoči (kapitalistični) način produkcije.
Konkretno za sodobnost to pomeni, da »informacionalizem« določa oblike produkcije in upo-rabe dodane vrednosti znotraj ekonomskega sistema, ki mu vlada cirkulacija kapitala, odnosi, ki jih vzpostavlja ekonomsko sodelovanje ljudi, pa kot vedno v zgodovini segajo v vse sfere družbe.
Informacionalizem zaznamuje učinkovanje znanja na znanje, njegovo produkcijo in procesira-nje informacij z namenom kar najbolj pospešiti obratni čas kapitala. Castells, n. d., 18.
24 Fredric Jameson, Postmodernism, or, the Cultural Logic of Late Capitalism, London 1991, 277.
25 Jürgen Habermas, Th e Th eory of Communicative Action. Volume One: Reason and the Rationa-lization of Society, Boston 1984.
Javna sfera v času nematerialnega dela tu življenja se posamezniki srečajo s težnjami sistema po zagotavljanju lo-jalnosti, njihov upor sistemski manipulaciji in dojemanje dejanskosti pa te-melji na njihovi (neproblematični) komunikativni racionalnosti . Slednja je temelj oblikovanja javnega mnenja in kolikor posamezniki v sodobno-sti postanejo tudi producenti mediatiziranih vsebin , jim je na prvi pogled omogočen dostop do javne sfere . Sledeč temeljem avtonomije meščanske javnosti ti zdaj obstajajo v tolikšni meri, kot je posameznik postal lastnik sredstev za proizvodnjo vsebin . V družbi producentov drobnega blaga je zdaj posameznik lastnik informacijsko-tehničnih sredstev komunikacije (osebnih računalnikov, kamer, mobilnih telefonov …), s katerimi sodelu-je v produkciji simbolnih vsebin , konkretno v produkciji reprezentacij jav-nosti . S tem bi sledeč ideji o emancipaciji člana javjav-nosti skozi lastništvo de-lovnih sredstev – spomnimo se na dvojno vlogo člana meščanske javnosti – prišli do trditve, da je medrazrednega izkoriščanja konec, participacija v javni sferi pa je egalitarna ali pa je vsaj presegla razredni boj , ki se je v indu-strijskem kapitalizmu v javnosti odražal z zaprtjem javne sfere za delavce .
Če trditev o odsotnosti razrednega boja v javni sferi zdrži pri analizi vzorcev načina življenja (življenjskih slogov , okusov in estetskih izbir), jo poskušajmo pojasniti z analizo družbenih odnosov produkcije v hiperkapi-talizmu : razredni boj je v javni sferi odpravljen oziroma ga zakriva koprena ideologije , ker so tudi nekdaj napredne sile – sindikati , delavci , socialna de-mokracija – prevzele ideologijo prostega trga . Delavci so postali samostojni podjetniki, samostojni kulturni delavci, nenazadnje lastniki kapitala vsaj preko skladov pokojninskega zavarovanja. V javni sferi poteka tako samo še boj v enem in istem razredu , oziroma, kljub različnim pozicijam v struktu-ri družbe člani javnosti ne problematizirajo več temeljev trenutne zasnove ekonomskega in političnega sistema , ker se ureditev vsem kaže enako spre-jemljiva. Razprava teče samo še o partikularnih interesih , ki se vpenjajo v isto sliko objektivnega sveta , sveta podjetništva .
V »družbi lastnikov « je zagovor enotne slike dejanskosti in enakih možnosti poseganja vanjo največkrat ideološki. Kot pojasnjuje McChe-sney , »zmožnost vzpostaviti internetno stran ni enako kot zmožnost do-minacije v kulturi in družbi « in v kolikor kdo ni zadovoljen z dominantni-mi vsebinadominantni-mi , si po mnenju zagovornikov prostega trga lahko postavi svo-jo spletno stran ali obišče mnoge obskurne strani in medije .26 Zato se do-stop do javne sfere ne obravnava več kot politično vprašanje, saj za
alokaci-26 Robert McChesney , So Much for the Magic of Technology and the Free Market, v: Andrew Herman in Th omas Swiss (ur.), Th e World Wide Web and Contemporary Cultural Th eory, New York 2000, 34.
Medijska politika v postsocializmu
jo informacij in vsebin na koncu poskrbi trg, še več, produkcijska sredstva so tako rekoč zastonj. Z razmahom trga v vse sfere življenja in posamezni-kom kot producentom reprezentacij realnosti teza o refevdalizaciji javnosti resnično ni več kredibilna, saj je nekdaj izključenim skupinam in razredom končno omogočeno sodelovanje pri javni reprezentaciji njihovih življenj-skih izkušenj. Zdaj namreč tudi sami refevdalizirajo javno sfero . Vendar pa odnos med posameznikom kot članom javnosti in sistemom potrebuje glo-bljo pojasnitev, ki seže na polje družbene zavesti o avtonomnosti sveta ži-vljenja ter s tem postane vprašanje, kako si ljudje predstavljajo dejanskost in svojo pozicijo v njej. Rezultat te analize bo pojasnil, zakaj se tudi deprivile-girani razredi vključujejo v krogotok vsebin na podlagi njihovih menjalnih vrednosti – in s tem refevdalizirajo javno sfero .