Razlaga oznak: +/-, smer korelacijske povezave; *, stopnja statistične značilnosti; /, povezava ni statistično potrjena.
Izsledki raziskave kažejo, da pri izvajanju celotnega ukrepa 214 na obravnavanih okoljsko občutljivejših območjih ne prihaja do pomembnejših statističnih povezav. Sicer obstaja pozitivna povezava na območjih Nature 2000, vendar ni močna. Šibkost te povezave potrdijo tudi ekonometrični modeli.48 S tem potrjujemo navedbe študije Žvikart (2010), kjer avtorica ugotavlja, da je izvajanje ukrepov 214 na območjih Nature 2000 majhno.
Eden od možnih pokazateljev biotske pestrosti Nature 2000 (hkrati kazalnik vpliva) na nacionalni ravni je indeks ptic kmetijske krajine, kjer opažajo zaskrbljujoč večletni trend
48 V enem modelu je spremenljivka Natura 2000 le mejno statistično značilna, v drugem pa statistično neznačilna.
106
upadanja večine vrst ptic (Kmecl in Figelj, 2015). Prav tako statistično značilnih povezav ne moremo potrditi pri izvajanju celotnega ukrepa 214 na vodovarstvenih območjih.
Pozitivno pa Verbič (2012) navaja, da se stanje podzemnih voda (bilanca dušika) skozi leta izboljšuje, tudi zaradi izvajanja kmetijsko-okoljskih ukrepov.49 Rezultat pripisuje predvsem racionalnejši rabi mineralnih gnojil, kar je posledica izvajanja kontrole rodovitnosti tal in gnojenja na podlagi gnojilnih načrtov.50 V analizi izstopa rezultat, ki kaže, da je izvajanje njivskih shem na vodovarstvenih območjih v popolnem nasprotju s cilji izboljšanja kakovosti vode (statistično značilna negativna povezava). Predvsem zaradi horizontalnosti se izvajajo tam, kjer so večje njivske površine, ne glede na to, ali se tam nahajajo okoljsko občutljivejša območja ali ne (pomanjkanje mehanizmov upravičenosti).
Tudi pri izvajanju celotnega ukrepa 214 na območjih večje obremenitve z intenzivnostjo živinoreje korelacijski testi, grafične analize in ekonometrični modeli ne kažejo pomembnih povezav. Ugotavljamo, da je sovpadanje izvajanja določenih skupin ukrepov 214 na območjih posebnega okoljskega in naravnega pomena povezano zgolj s podobnimi geografskimi danostmi območja. To ugotavljajo tudi ostale sorodne raziskave (Bichler in sod., 2005; Schmidtner in sod., 2012).
Shema ekološke pridelave je bila edina, kjer je grafična in korelacijska analiza nakazovala na večjo ciljno usmerjenost (Natura 2000, VVO in OMD). V naslednjem koraku smo z regresijsko analizo preverili spremenljivki Natura 2000 in OMD51, kjer vpliva nista bila statistično značilna. Na podlagi vseh teh rezultatov torej ciljne usmerjenosti plačil za ekološko pridelavo ne moremo v celoti potrditi. Na drugi strani je pozitivno sovpadanje ekološke pridelave na območjih Nature 2000 in OMD pričakovano, saj ta območja ne omogočajo intenzivne proizvodnje. Kmetijam teh območij obstoječih kmetijskih praks za prehod v ekološko pridelavo ni treba bistveno spreminjati, saj se načini njihovega kmetovanja (zaradi naravnih danosti povečini ekstenzivnih) v veliki meri že ujemajo z ekološkimi zahtevami.
Problematiko ciljne neusmerjenosti kmetijsko-okoljskih ukrepov izpostavljajo številne študije (Van der Horst, 2007; Haaren in Bathke, 2008; Matzdorf in sod., 2008; Računsko sodišče RS, 2010; Uthes in sod., 2010; Bamière in sod., 2011; Evropsko računsko sodišče, 2011; Armsworth in sod., 2012; Matthews, 2012 itd.). Skupno stališče je, da slednji niso ciljno naravnani predvsem zaradi prostovoljne narave ukrepov. V bistvu gre za to, da se kmetijsko-okoljski ukrepi izvajajo horizontalno in neselektivno (nimajo oblikovanih posebnih ciljnih mehanizmov)52, kar nadalje pomeni, da so dostopni mnogim
49 Enako kaže tudi raziskava Reinharda in Linderhofa (2015), kjer so avtorji analizirali kakovost vode (podatki o presežkih dušika). Ugotavljajo, da izvajanje kmetijsko-okoljskih ukrepov pozitivno vpliva na izboljšanje vode.
50 Dodaten razlog so lahko tudi cenovno-stroškovna razmerja, predvsem podražitev cen mineralnih gnojil (KISb, 2012).
51 Spremenljivka VVO ni bila ekonometrično preverjena, ker ni bila statistično primerna za vstop v analizo. V smislu ciljne usmerjenosti plačil za ekološko pridelavo pa je pozitivna korelacijska povezava na teh območjih razveseljujoča.
52 Raziskava Marconija in sod., 2015 je pokazala, da so pri doseganju okoljskih ciljev (zmanjševanje presežkov dušika) najbolj učinkoviti tisti mehanizmi, ki so obvezujoči in bolj ciljno usmerjeni (npr. zahteve nitratne direktive).
Kmetijsko-okoljski programi (t. i. mehki ukrepi) pa niso tako učinkoviti.
107
kmetovalcem, ki izpolnjujejo relativno nezahtevne pogoje upravičenosti. Rezultat takega načina izvajanja ukrepa je visok obseg vključenosti kmetijskih zemljišč in kmetij, izgubi pa se jasna povezava kam in s kakšnim ciljem naj bo ukrep usmerjen. Menimo, da je nizka ciljna usmerjenost kmetijsko-okoljskih programov težava prejšnjega, pa tudi sedanjega programskega obdobja PRP, pri čemer kot pozitivno izpostavljamo, da se je v sedanjem programskem obdobju 2014–2020 obseg vključenosti kmetij pri bolj ciljno usmerjenih ukrepih na območjih Nature 2000 (posebni traviščni habitati, habitati metuljev in habitati ptic vlažnih ekstenzivnih travnikov) povečal. Pri teh ukrepih se je po podatkih zbirnih vlog za leto 2015 v primerjavi s predhodnim letom obseg vključenosti povečal za trikrat (Osnutek letnega poročila o napredku PRP 2014–2020, 2016), kar pripisujemo temu, da se morajo kmetijska gospodarstva, ki želijo sodelovati v ukrepih trajno travinje in katerih kmetijske površine ležijo na ekološko specifičnih območjih, sočasno vključiti tudi v izvajanje vsaj enega ukrepa ekološko pomembnega območja (KOPOP, 2015). S tem je trenutno programsko obdobje 2014–2020 naredilo korak naprej (zaostreni pogoji in zahteve upravičenosti), vendar so območja največjih okoljskih problemov (npr.
vodovarstvena območja) še vedno deležna majhne implementacije kmetijsko-okoljskih programov in s tem večja ciljnost ni uspela. Erjavec in sod., (2015), Evropsko računsko sodišče (2011), ter Uthes in sod., (2010), menijo, da bi morala biti povračila pri najbolj ciljno naravnanih ukrepih višja, kajti na območjih večjih okoljskih prioritet je tudi pričakovan prispevek okolju večji. Kmetije iščejo ekonomsko najugodnejše poti, kjer višina okoljskih plačil ob strogih pogojih kmetovanja očitno ni dovolj privlačna.
Vzroke za problematiko doseganja okoljskih ciljev je mogoče iskati tudi v nedodelanosti pristopa k izvajanju kmetijsko-okoljskih plačil na konceptualni ravni (Erjavec in sod., 2015; Erjavec, 2012; Matthews, 2012). Pogajalska izhodišča zagovornikov trajnostnega razvoja pri oblikovanju evropske SKP so šibka, pri čemer pa paradoksalno SKP v vse večji meri utemeljuje in opravičuje svoje cilje in visok proračun na okoljskih predpostavkah, v samih programih pa je skrbi za okolje malo. To pa ni edini paradoks. Na primer koncept oblikovanja kmetijsko-okoljskih plačil temelji na zagotavljanju predvsem okoljskih javnih dobrin, kjer bi potemtakem pričakovali izračun višine teh plačil na podlagi ekonomskega ovrednotenja okoljskih storitev. Vendar izračun temelji na podlagi izgube dohodka oziroma na dodatnih stroških pri spremenjenem načinu kmetovanja. Izhajajoč iz tega rezultati te naloge, da kmetije v kmetijsko-okoljskih ukrepih iščejo predvsem ekonomske koristi, ne presenečajo. Kmetije pri odločitvi o vstopu v ukrepe 214 zasledujejo primarno svoje ekonomske koristi. To utemeljujemo z modelnimi rezultati, ki kažejo, da se pripravljenost za sodelovanje v ukrepu poveča, če se poveča višina sredstev iz naslova ukrepa 214. Če kmetije pridobijo več sredstev iz drugega naslova (v naši raziskavi so bila to plačila iz naslova prvega stebra SKP), se pripravljenost za pridobitev sredstev ukrepa 214 zmanjša.
108
Preglednica 24: Skupni povzetek rezultatov ekonometričnih modelov pri posameznih skupinah ukrepov 214