KRATKA PREDSTAVITEV POSAMEZNIH INTERVJUJEV IN SKUPIN ZA SAMOPOMOČ

Na začetku bom na kratko pri vsakem skupinskem intervjuju povzela neformalni pogovor z vodjo skupine za samopomoč, ki sem si ga beležila v kratkih povzetkih opažanj in ozadij intervjujev ter nadaljevala s kratkim bistvom glavnega sporočila vsakega skupinskega intervjuja, za katerega menim, da ga je skupina želela posredovati naprej.

4.2.1 Skupinski intervju s skupino za samopomoč društva Ozara (skupina A)

Pred snemanjem prvega intervjuja sem se najprej srečala z vodjo skupine, strokovno delavko na društvu. Povedala mi je, da skupina deluje že 2 leti in je odprta za vse uporabnike društva, ki se je želijo udeleževati. Skupina je tematsko vodena s strani strokovnih sodelavk ali zunanjih delavcev, ki pomagajo zaposlenim v društvu. Vlogo vodje skupine za samopomoč so si večkrat zamenjale osebe, ki so vsaka po svojem načinu želela navdušiti čim več uporabnikov z zanimivimi tematikami, prilagojenimi njihovim željam in potrebam. Meni, da ljudem s težavami v duševnem zdravju primanjkuje osebne motivacije in opaža pomanjkanje zaupanja med udeleženci zaradi slabih izkušenj in prijateljevanja izven društva. Najbolj jih motivirajo čajanke ali druženje ob sladkih prigrizkih in kavici, zato jih takrat prihaja na društvo veliko več, da bi se udeležili skupine.

V prvem intervjuju bi izpostavila nekaj pomembnih ugotovitev. Prva ugotovitev bi bila, da imajo uporabniki veliko potrebo po druženju, zato se radi izkoristijo možnosti interakcije z širšo okolico, ki jo organizira društvo (npr. udeleževanje izletov, tekem, obiski gledališča).

Veliko članov ima slabe izkušnje iz drugih društev, zato so si izbrali sedanje društvo, ki jim zaradi oseb, zanimivosti ter ustrezne pomoči veliko bolje ustreza.

4.2.2 Skupinski intervju s skupino za samopomoč organizacije ŠENT (skupina B) Pred izvedbo intervjuja sem opravila neformalni pogovor z vodjo skupine za samopomoč in vodjo dnevnega centra na eni izmed enot ŠENT-a. Vodja dnevnega centra je povedala, da je vodenje skupine, ki jo sprva vodila ona kot psihologinja, vendar jo je predala uporabniku zaradi velikega interesa po vodenju ter dobrih idej, ki bi jih bilo potrebno realizirati. Vodja skupine mi je kasneje na kratko razložil nekaj bistvenih značilnosti skupine, omenil je tudi velik odziv ter povečanje števila prihodov drugih uporabnikov (vodja je bil v preteklosti tudi sam uporabnik). Povedal mi je, da skupine potekajo enkrat tedensko, na vsaki skupini izglasujejo temo po njegovih predlogih, ki jih je vnaprej pripravil. Kot vodja skupine za samopomoč opaža, da vreme močno vpliva na počutje skupine, posledično tudi na sodelovanje sočlanov pri razpravi o izglasovani tematiki, zato v zadnjem času izvajajo pred začetkom in po koncu skupine za samopomoč dihalne vaje. Pravi, da je potrebno veliko prilagajanja skupine članom in njihovim željam ter potrebam.

Glavno sporočilo, ki sem ga dobila v tej skupini, je velika želja po druženju in varnosti z namenom večjega vključevanja v socialno okolje, ki jo lahko da le občutek neke velike družine (»Ǝ, tko kt je reku gospod, smo ena družina, tko ǝ se razumemo vsi skupi ǝ. Lepo je no, mislm tko.«) in sodelovanje pri raznih aktivnostih, ki jih ponuja dnevni center organizacije ŠENT (v nadaljevanju DC ŠENT). Po mnenju članov skupine, ki so izkusili marsikatere oblike pomoči, od sosedske do pomoči organizacije ŠENT-a, je najboljša pomoč pri sprejemanju stigme, ki je posledica neprimernega odziva okolice do duševnega bolnika, odločitev za spremembo, lastna aktivacija in lastno dobro počutje v svoji koži. Zato pred propadanjem rešuje druženje z ljudmi, gibanje v sprejemajoči okolici, odprtost do drugih ter aktivno preživljanje prostega časa. Tako se tudi posameznik lažje vključuje v družbo na sploh.

4.2.3 Skupinski intervju s skupino za samopomoč društva Altra (skupina C)

Prvo srečanje je bilo zaznamovano s sestankom vodje skupine za samopomoč na Altri. Že na začetku je vodja pokazal svojo odprtost in skrb za uporabnike, predvsem pa poudaril enakost vseh na skupini. Povedal je, da je skupina nastala zaradi potrebe po pogovoru in razreševanju težav s tem, da ko pomagamo drugim s svojimi izkušnjami in znanjem, pomagamo tudi sebi,

aktualne probleme reševati sproti, sodelovati z njimi ter jih zaposliti z nalogami v prostem času. Značilno za to skupino je že leta in leta enak termin izvajanja skupine, ki uporabnikom nudi neko strukturo, na katero se lahko oprejo.

Glavno sporočilo, ki sem ga dobila v tej skupini, je, da uporabniki tja prihajajo zaradi dobrega počutja, saj na skupini čutijo sprejetost in varnost, zato se lažje odprejo, delijo svoje težave in stiske, mnogokrat jim veliko pomeni, da skupaj rešujejo aktualne probleme in išče druge možne rešitve, ki jih terja duševna stiska.

Njihova socialna mreža se postopoma krčila v boju z duševno boleznijo in vračanjem v bolnišnično oskrbo psihiatrične ustanove, medtem ko ta skupina za samopomoč kot vmesna struktura ponovno poskrbi za vključevanje v okolje, spoznavanje novih prijateljev in znancev preko druženja in aktivnosti, ki jih ponuja društvo. Razlogi za vključevanje v to skupino najpogosteje segajo tja, kjer se širi dober glas, kar pomeni, da so uporabniki dobivali od prijateljev, znancev ali sorodnikov dobre vtise o skupini, zato so se zaradi potrebe po pomoči v duševni stiski tja podali tudi sami. Opažam, da o stigmi iz drugega dela intervjuja nimajo veliko slabih izkušenj, vendar se stigma kaže na drugem področju, na primer v statusu invalida, izhaja iz otroštva, a večinoma ne izhaja iz duševne bolezni. V kolikor se pojavlja

»norčevanje« iz uporabnika, osebno ne občutijo bolečine ob opazkah, če gre za mladino, bolj se jim zdi problematično takšno vedenje odrasle osebe, saj od njih tega zaradi prepoznavnosti in razbijanja tabujev o duševnih bolnikih v družbi ne pričakujejo in se jim zdi vredno pomilovanja. Uporabniki vidijo prihodnost razširitve njihove skupine za samopomoč na ljudi, ki nimajo težav v duševnem zdravju, saj v skupini lahko razrešijo tisto, do česar sami brez pomoči ne bi mogli priti in se pri tem bolj zavedajo pomena svoje osebnostne rasti.

4.2.4 Skupinski intervju s stanovanjsko skupino društva Novi Paradoks (skupina D) Po dogovoru in prvim srečanjem s koordinatorko DC Novega Paradoksa sem spoznala širši kontekst delovanja stanovanjskih skupin, obseg dela in opis projektov, ki so trenutno aktualni. Pogovoru se je pridružila tudi vodja stanovanjskih skupin, ki je malo več povedala o dogajanju in programu v stanovanjskih skupinah. S koordinatorko smo se dogovorili za obisk stanovanjske skupine na tedenskem sestanku, ki sem se ga smela udeležiti ter obisk skupine na dan odprtih vrat, ki je potekal ravno takrat, meseca novembra, v okviru programa Dnevi

odprtih vrat 2013 z namenom seznanitve socialnega okolja in večje prepoznavnosti ter družbene koristi stanovanjskih skupnosti.

Glavna misel, kakor sem razumela uporabnice stanovanjske skupine, se začenja s tem, da jim gre v življenju na bolje, odkar so vključene v sedanjo stanovanjsko skupino, se družijo in sproščajo ob kavici. Do sem jih je pot vodila preko mnogih ovir, izpostavile so slabe izkušnje iz drugih stanovanjskih skupin. Sprejemanje ljudi, ki so ga začutile uporabnice v domačem okolju, se je izkazalo pri vsaki za izredno pomembno, da je doživljanje duševne bolezni način življenja, ki zahteva veliko prilagajanja tako posameznika kot njegovih bližnjih, in je pritisk včasih prevelik, zato vpliva tudi na odločitve bližnjih. Polovica žensk je dobila v družini vso podporo, vendar jim niso mogli nuditi ustrezne pomoči, zato se je zdela najboljša izbira, seveda po mnenju strokovnih delavcev društva in zdravnikov specialistov, življenje v stanovanjski skupnosti. Medtem se je druga polovica članic stanovanjske skupine morala soočiti z zavračanjem bližnjih in željo, da društvo za pomoč ljudem s težavami v duševni stiski nudi ustreznejšo pomoč za njihove težave. Obiski psihiatrične ustanove so še vedno prisotni, a niso tako pogosti, kot so bili prej. Vsaka posameznica se je že srečala s stigmo, za katero opažajo, da jo je veliko težje prenašati, če se bojiš soočiti z njo. Predsodki, ki prihajajo s strani zrele in učene osebe, torej s strani zdravnikov ali strokovnih delavcev, naredijo veliko več škode kot opazke, ki jih mladina sem in tja navrže. Konkretni primeri: Skup D, Ga 3: »… sej predsodke imajo tut tisti k delajo po takih bolncah. Sej tisti, sej ni rečen, da oni pa nimajo predsodkov, zato k tm delajo. Lih tko jih majo lohk. Še hujše. In te te bl prizadene k pa tist en laik, k ma čudne misli.

Pa kaj pa on ve o moji bolezni sploh. …«; Skup C, Ga 5: »… tukaj se pa sami psihiči zbirajo, ne. To so mularija, mladi, tem jaz ne zamerim, ne. Če pa to reče en malo starejši človek, bi pa mogoče malo, ne.«