Kulturno-civilizacijske teme

Cilji

Dijaki/dijakinje:

• ob branju izvirnih besedil ter študiju grško-rimske kulture in civilizacije dijak spoznavajo kulturno-civilizacijske vsebine, ki tako postanejo sredstvo posameznikove jezikovne akulturacije;

• posamezne kulturno-civilizacijske teme poznajo do take stopnje, da jih lahko samostojno na kratko stvarno in problemsko predstavijo, jih opišejo in razložijo oz.

naštejejo ali navedejo nekaj zna ilnih primerov;

• na podlagi takó pridobljenih poglobljenih informacij vzro no-posledi no vrednotijo in analizirajo kulturno-civilizacijske raznolikosti in enotnosti evropske preteklosti in sedanjosti;

Vsebine

• Kultura klasi ne (zlasti rimske) antike

• rimski odnos do grške kulture; helenizacija Rima, faze, nosilci (Scipion Mlajši, filhelenstvo)

• rimski odnos do drugih ljudstev (Grki, Kartažani, Orient, Galci, Germani)

• politi ni ustroj rimske države (tipi državnih ureditev v anti ni politi ni teoriji, cursus honorum)

• rimska vojska (ureditev)

• rimska religija

• Grška mitologija in rimska legendarna zgodovina

• grški miti v vlogi ustanovitvenih legend o Romulu in Remu

• sprejemanje tujih kultov (grška božanstva, Izidin kult, orientalski kulti)

• rimski imperij v odnosih z judovstvom in krš anstvom

• familia: odnos med spoloma, socialni položaj sužnjev, ljubezensko življenje, pojmovanje individualnosti in osebne svobode

• rimska imena

• exempla maiorum

• otium – negotium, intelektualno delo

• položaj in vloga šolstva

• knjiga – pomen v rimski družbi in pojav elitizma v rimski literarni kulturi

• gledališ e

• obdobja in stvaritve rimske upodabljajo e umetnosti

• vsakdanje življenje v Rimu in provincah

• Rimljani na Slovenskem

• Latinska kultura v srednjem veku in renesansi

• romanizacija Evrope

• renesansa in humanizem: rimski ideal humanitas in humanizem

• Dediš ina grško-rimske antike in latinske srednjeveške kulture

• navzo nost latinske leksike, sintakse in izraznih vzorcev v slovenš ini in v drugih jezikih

• preobrazbe anti nih pojmov in vrednot v novem veku

• latinski pregovori in reki

• posamezne kulturno-zgodovinske epohe v odnosu do grško-rimske antike:

• grško-rimski mit v slovenski in svetovni literaturi, glasbi in likovni umetnosti

• Vodnik, Prešeren

• zgodovina prevajanja anti ne književnosti na Slovenskem

• dediš ina rimskega prava Didakti na priporo ila

Pouk književnosti in kulturno-civilizacijskih vsebin naj poteka so asno z u enjem jezika od 1.

letnika naprej. U itelj naj uporablja najrazli nejše oblike in metode in v im ve ji meri spodbudi samostojno delo dijakov.

4 PRI AKOVANI DOSEŽKI

Pri akovani dosežki izhajajo iz zapisanih ciljev, vsebin in kompetenc. Za doseganje pri akovanih dosežkov poskrbi u itelj oz. u iteljica z na rtovanjem in izvedbo pouka, dijak oz. dijakinja pa svojim delom (gl. pogl. »Didakti na priporo ila«, podpogl. »Doma e delo«).

Pri akovani dosežki so zapisani splošno, torej se predvideva, da jih bodo dijaki oz. dijakinje dosegli v razli nem obsegu in na razli nih stopnjah.

Ob zaklju ku u enja dijaki/dijakinje:

- obvladajo osnovno besediš e, potrebno za razumevanje, prevajanje in interpretacijo klasi nega latinskega besedila;

- poznajo morfološke in sintakti ne zakonitosti latinskega jezika, tako da samostojno analizirajo latinsko besedilo po posameznih komponentah;

- prepoznavajo osnovne stilisti ne zna ilnosti posameznih del razli nih avtorjev;

- dela, ki jih berejo v latinš ini, obravnavajo kot zaklju ena, celovita, vsebinsko in stilisti no dovršena besedila, ki bralcu sporo ajo dolo ene vsebine na razli nih ravneh;

- dela, ki jih berejo bodisi v latinš ini bodisi slovenš ini interpretirajo tudi v širšem zgodovinskem in kulturnem kontekstu;

- problemsko obdelujejo razli ne vsebine ne le s podro ja latinš ine, temve – širše vzeto – s podro ja humanistike ali družboslovja;

- se teko e izražajo tudi v materinš ini, do katere so zaradi razvitega uta za splošne jezikovne zakonitosti še bolj ob utljivi;

- primerjajo kulturne in civilizacijske zna ilnosti svojega okolja s kulturno-civilizacijskimi pridobitvami grško-rimske antike;

Ob vsem tem dijaki/dijakinje razvijejo tudi vrsto procesnih znanj, ki z vsebinami, predstavljenimi pri pouku latinš ine, niso neposredno povezana, vendar so v teh vsebinah implicitno prisotna ali pa jih pouk latinš ine predvideva kot temeljno delovno orodje:

- analiti ni, strukturirani pristop k reševanju razli nih vsebin in problemov;

- sposobnost abstraktnega razmišljanja;

- uporaba razli nih gradiv (slovarjev, slovnic, sekundarnega gradiva, enciklopedij);

- kriti no branje strokovnih in poljudnih besedil;

Najtežje opredeljivi dosežki so obenem morda najbolj dragoceni: ob pouku latinš ine – zlasti ob branju izvirnih besedil –, bodo dijaki razvili mo no zavest o loveku kot posamezniku, ki ga bistveno zaznamujejo specifi ne razmere dolo enega okolja in obdobja. Stik z mislimi posameznikov, ki so v svojem okolju in asu ustvarili literarne presežke, ki so kljubovali ve tiso letom pozabe in ki jih vedno znova oživljajo ter vsakokrat ponotranjijo kasnejše generacije, je neprecenljiva izkušnja. Pripadnikom sodobne generacije namre ta izkušnja nedvoumno sporo a, da so avtorji teh misli sicer res že tiso letja prah, da pa njihova razmišljanja neskon no asovno in prostorsko razdaljo med našim in njihovim asom, našim in njihovim svetom, dela tako reko neznatno – na videz neskon en prepad med našim in anti nim svetom je tako le neznatna vrzel, tem bolj zato, ker sodobni lovek ob branju anti nih besedil spozna, da se osebne stiske ali pa ustva vznesenosti anti nega loveka tako reko v ni emer ne lo ijo od podobnih doživljanj sodobnega loveka.

Eden najve jih dosežkov latinš ine kot celovitega, interdisciplinarnega predmeta bo torej spoznanje dijakov/dijakinj o anti nem loveku, ki se od njih samih na videz neskon no razlikuje, a jim ga njegova notranjost povsem približa – torej zavest o druga nosti in so asni podobnosti, ki jo bodo tako laže aplicirali na svoje venomer prisotne okoliš ine.

5 MEDPREDMETNE POVEZAVE

V klasi ni gimnaziji in gimnaziji se latinš ina najtesneje povezuje s poukom materinš ine.

Brez so asne (komparativne in kontrastivne) obravnave jezikovnih pojavov v slovenš ini in latinš ini ni mogo e dose i vseh zastavljenih u nih ciljev. Uspešno u enje latinš ine, to je jezika, ki sicer ni namenjen neposrednemu sporazumevanju (in torej pošiljatelj sporo ila njegove razumljivosti ne more preveriti pri prejemniku), mora namre temeljiti na razumski, logi ni analizi in sintezi, torej na razumevanju jezikovnih pojavov in na doslednem obvladovanju slovni nih pravil. Med cilji u enja latinš ine je tudi njena metajezikovna vloga (spoznavanje jezikovnih splošnosti), ki temelji na sinhronem in diahronem primerjanju jezikovnih pojavov. Trdna povezovalna nit med obema predmetoma so tudi sledi latinš ine v slovenš ini na ravni besediš a (tujke latinskega izvora in latinizmi), te pa poleg globljega, pomensko analiti nega razumevanja tujk razvijajo tudi jezikovno ob utljivost: sposobnost razlikovanja, ki je nujen pogoj za sposobnost povezovanja. Še posebej pa slovenš ino in latinš ino povezuje preu evanje vpliva antike (grške in rimske književnosti ter grško-rimske mitologije) na slovensko in svetovno književnost, še zlasti, ker histori ni pristop pri pouku slovenš ine dijaku približa antiko v obdobju, ko je starostno (razumsko, ustveno in izkustveno) nanjo najmanj pripravljen.

V klasi ni gimnaziji je latinš ina najtesneje povezana s poukom grš ine. eprav se od grš ine razlikuje tako po splošnih in delno operativnih ciljih kot po na inih obravnave posameznih delov u ne snovi, dijak pri pouku latinš ine in grš ine spoznava jezikovne in družbene pojave, ki so si asovno blizu in jih povezuje precejšnja oddaljenost od našega asa. Pri obeh predmetih sta si blizu zlasti na ina jezikovnega pou evanja, zato se z vzporednim delom dodatno utrjuje in razvija jezikovna zavest. V klasi ni gimnaziji lahko pouk grš ine razbremeni latinš ino nekaterih u nih vsebin, ki se nanašajo na grško antiko in jih mora v programu brez grš ine prevzeti pouk latinš ine. Antika je namre enkraten, neponovljiv in nedeljiv splet grške in rimske kulture in civilizacije, v kateri brez poznavanja grških prvin ni mogo e v celoti doumeti niti rimskih elementov.

Latinš ina se navezuje tudi na pouk modernih tujih jezikov. Kontrastivno in komparativno primerjanje jezikovnih pojavov še bolj utrjuje razumevanje le-teh v vseh primerjanih jezikih ter razvija zavest o genetski, kontaktni in tipološki sorodnosti jezikov oz. o splošnejših

jezikovnih zakonitostih. Analiza besediš a latinskega izvora (raziskovanje etimologije besed in preu evanje sprememb njihovega pomena) pa je neprecenljiv vir za razumevanje povezanosti jezika in družbenih pojavov skozi prostor in as.

Latinš ina se s svojimi kulturno-civilizacijskimi vsebinami povezuje s poukom zgodovine, prav tako pa tudi filozofije, sociologije in psihologije. Minule dogodke in nekdanje vrednote nenehno primerja s sodobnimi in tako pri dijakih razvija ob utek o nedeljivi povezanosti preteklosti in sedanjosti ter o spremembi kot tisti razvojni stalnici, ki nas bi morala najve nau iti o vzro no-posledi ni soodvisnosti vseh pojavov ter o strpnem razumevanju in sprejemanju druga nosti.

Ne nazadnje se latinš ina povezuje tudi z vsemi drugimi splošnoizobraževalnimi predmeti, ker u i bolje razumeti strokovno terminologijo posameznih ved in ker s svojim diahronim pristopom opozori tudi na njihov zgodovinski razvoj. Tako privzgaja intelektualni dvom, ki je temelj kriti nega mišljenja, in relativizira absolutnost današnjega vedenja. S tem razvija skromnost kot vrednostno na elo, ki je najmanj agresivno, hkrati pa najbolj vzpodbuja iskanje novega.

6 DIDAKTI NA PRIPORO ILA

Jezikovnih spretnosti ni mogo e usvojiti brez so asne pridobitve nekaterih zunajjezikovnih znanj, saj je jezik socialno-kulturni fenomen: za razumevanje leksi nih in njim nadrejenih jezikovnih enot in njihovo pravilno rabo je treba poznati tudi socialne in kulturne konvencije dolo enega okolja in dobe. To pa je mogo e samo, e u enje izhaja iz konteksta oz. vsebinsko integralnega besedila, ne pa slovni ne oblike (prevlada sintagme nad paradigmo, t. i.

kontekstualni pristop); tovrsten pristop k pou evanju uresni ujemo skozi t.i. kontekstualno metodo, ki za u no izhodiš e postavlja vsebinsko celostno latinsko besedilo in temelji na hkratni obravnavi slovni nih in kulturno-civilizacijskih vsebin. Seveda pa ohranja tudi prvine aktivne rabe jezika, zlasti v obvladovanju besediš a in osnovnih oblikoslovnih obrazcev.

Ker je latinš ino njen zgodovinski razvoj vgradil v vse evropske jezike, se metoda u enja s primerjanjem jezikovnih pojavov ponuja kar sama po sebi. In ker ima latinš ina ve kot dvatiso letno zgodovino, je diahroni pristop didakti ni sine qua non. Obe zna ilnosti latinš ino utemeljujeta kot nekakšen metajezik, ki znanje jezika nadgrajuje z znanjem o jeziku. Pri u enju slovnice z metodo kompariranja in kontrastiranja jezikovnih oblik in struktur v latinš ini in sodobnih jezikih (materinš ini in tujih) se razkrijejo splošnejše jezikovne zakonitosti, pri u enju leksike pa latinš ina uvaja dijaka v študij leksikologije, semaziologije, semantike in etimologije.

U itelj je torej zdaj bolj spodbujevalec in organizator u en evega u enja kot pou evalec in ocenjevalec. eprav tudi razlaga in ocenjuje, naj u ence predvsem navdušuje in usposablja za u enje ter jih opozarja na kakovost njihovega znanja.

Priporo amo, da se vsebine obravnavajo tako, da dijak z dolo enimi temami prihaja v stik ve krat in ob razli nih priložnostih (isti pojem obravnavamo ve krat, ga poglobimo, obravnavamo z drugih zornih kotov ipd.); kjer to okoliš ine dopuš ajo, naj bodo vsebine ilustrirane z izvirnimi besedili, katerih zahtevnost naj jih u itelji po potrebi prilagajajo stopnji znanja dijakov.

e okoliš ine to dopuš ajo, naj u itelji dijake/dijakinje vsaj seznanijo tudi s posebnimi znanji (PZ), vsekakor pa morajo biti s temi znanji seznanjeni (vsaj v 4. letniku) dijaki, ki so

latinš ino izbrali kot maturitetni predmet in tisti dijaki, ki zaradi narave izbranega študija utijo, da jim bodo posebna znanja pri izbranem študiju v korist.

Izbirne vsebine (I) niso obvezni del u nega na rta, vendar lahko dijaki/dijakinje v dogovoru z u iteljem iz teh vsebin pridobijo izredno oceno.

Pouk naj poteka tako, da bo usmerjen v dijake in proces u enja. Sistemati no naj razvija dijakove trajne jezikovne in spoznavne sposobnosti ter vodi k samostojnemu u enju. Dijake naj spodbuja k aktivnemu sodelovanju in razmišljanju o tem, kako se esa najbolj u inkovito nau ijo.

U itelj najlaže doseže dejavno sodelovanje dijakov tako, da pri pouku uporablja im bolj raznovrstne oblike dela ter pri tem ustvarja miselno in ustveno napetost, ki izzove razum in srce dijakov. Nova snov naj jim bo zato predstavljena kot uganka, ki jo razrešujejo ob u iteljevi pomo i (povezovanje novega znanja s starim), ne pa kot novo u no dejstvo.

Reproduktivno in receptivno u enje naj se im bolj umakneta produktivnemu. Dijakom naj bo snov predstavljena tudi tako, da se bodo z njo im laže identificirali in ob njej razvijali svojo sposobnost empatije. Pri vsaki obravnavani snovi in ob vseh oblikah u ne aktivnosti naj u itelj dijakom pomaga osmisliti cilj. U enje bo namre precej uspešnejše, e bodo dijaki razumeli njegove konkretne, oprijemljive rezultate.

Dijakovo samostojnost u itelj najbolj razvija tako, da ga u i, kako se mora u iti. Glede na to dijake nenehno opozarja na miselne operacije, ki so potrebne, da bodo neko snov razumeli in usvojili. Zlasti jih u i razlikovati bistveno od nebistvenega in smiselno od nesmiselnega ter misliti sistemati no na podlagi organiziranja informacij v hierarhi no urejene mreže. Pri tem so neprecenljivega pomena miselni vzorci, ki naj jih dijaki izdelujejo tako pri jezikovnem kot kulturno-civilizacijskem pouku.

In document LATINŠ INA (Strani 28-35)