I. TEORETIČNI DEL
2.2 MATERNI JEZIK
2 MATERNI JEZIK IN KULTURA 2.1 OHRANJANJE KULTURE
Živimo v sodobnem svetu tehnologije, v katerem lahko do željenih informacij dostopamo kar doma preko spleta. Lahko spremljamo, kakšno je življenje po svetu, se seznanjamo s kulturo drugih narodov, z njihovimi jeziki. Tehnologija še nikoli ni bila tako razvita in prav tako kot razvoj tehnologije se skozi čas spreminjamo in razvijamo tudi ljudje in z nami svet. Sodoben način življenja vključuje potovanja, službene priložnosti v tujini, migracij po svetu je vedno več. Po statističnih podatkih, objavljenih na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije (SURS, 2015), se je v zadnji četrtini leta 2015 v Slovenijo priselilo več prebivalcev kot v enakem obdobju leta 2014.
Prav tako se je iz Slovenije v letu 2015 odselilo za 18,6 % več prebivalcev kot v enakem obdobju leta 2014. Kulture in običaji po svetu se prepletajo. Vsak posameznik si želi lastne navade ohranjati, saj so del njegove dediščine, zato je pomembno, da država priseljencem omogoča ohranjanje navad in jezika, jih spoštuje in sprejema med lastno kulturo. Odgovornost do ohranjanja kulture se obravnava v Splošni deklaraciji človekovih pravic, ki jo je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov leta 1948 in od takrat velja za eno pomembnejših dokumentov, ki zagotavljajo spoštovanje človekovih pravic. Vsakdo je upravičen do uživanja vseh pravic in svoboščin, ki so razglašene z Deklaracijo, ne gleda na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino (Splošna deklaracija človekovih pravic, 1948).
2.2 MATERNI JEZIK
Jezik je sredstvo komunikacije med ljudmi. Ljudje se uspešno sporazumevamo, če razumemo enake znake na enak način. S sporazumevanjem izmenjujemo različne vloge in mnenja. Je najpomembnejši dejavnik socializacijskih in inkulturacijskih procesov. V primarni socializaciji je ravno materni jezik tisti, ki otroka spremlja od prvih dni življenja (Medveš, 2006).
S prvim, maternim jezikom, se človek oblikuje. Učenje materinščine je eden temeljnih elementov posameznikove identitete. Z njim dobimo prve zaznave in občutja, z jezikom
3
se počutimo kot del naroda, ki mu jezik pripada, in si izoblikujemo osebnost. Prav na maternem jeziku temelji govorni razvoj vsakega posameznika. Učenje jezika je proces, ki nas, prav tako kot osebnostni razvoj, spremlja skozi vse življenje.
Materni jezik oz. materinščina je ena najdragocenejših razsežnosti, ki določajo vsakega posameznika. Je več kot le sredstvo za izražanje misli, je sama človekova vsebina. V materinščini izpoveš vsa svoja, tudi intimna, občutenja in vse svoje pomisleke, v njej se izrečeš do vseh izzivov in razpotij sodobnega človeštva in sveta, v njej je zajeta preteklost in v njej teče pogovor o prihodnosti, zato je materinščina vselej živ jezik, jezik življenja, sprememb in razvoja. Je identiteta, je človekova samozavest. Z materinščino si del svojega naroda, kajti jezik je bistveno razsežje in določnica njegove kulturne in duhovne istovetnosti (Kučan, 2001).
Fatur (2001) razlaga, da so v materinščini shranjene vse izkušnje rodu, izkušnje medčloveških odnosov in kulture v najširšem pomenu besede; kultura naroda se meri z njegovim jezikom, v materinščini je ujeta vsa narodova preteklost. Zavoljo tega je za slehernega posameznika materinščina mnogo več kot le sredstvo sporazumevanja, saj mu določa tudi način mišljenja. Prav z besedjem maternega jezika se v človekovi zavesti izoblikuje enkratna in celostna podoba sveta.
Jezik je eden izmed najbolj univerzalnih in različnih oblik izražanja človeške kulture in morda celo najnujnejši. Je v središču vprašanja identitete, spomina in prenosa znanja (UNESCO Guidelines on Intercultural Education, str. 13).
Domej (2001) navaja tri naloge, ki obsegajo pouk materinščine:
— utrditev materinščine/prvega jezika kot podlage za izobraževalni proces nasploh in pa za učenje drugih jezikov;
— posredovanje znanja o deželi, iz katere učenci izvirajo (kultura, književnost, družbena struktura, ekonomske, politične razmere itn.);
— ukvarjanje z bikulturnim procesom (tj. z migrantsko kulturo, novimi pogoji socializacije, novim kulturnim okoljem, socialnokulturnimi in psihosocialnimi konfliktnimi polji itd.).
Slovenščina je uradni in državni jezik Republike Slovenije. Je jezik, ki ga govorita približno 2,4 milijona ljudi po vsem svetu, večina teh govorcev živi v Sloveniji.
Slovenščina je z vključitvijo med uradne jezike Evropske unije pridobila večjo
4
mednarodno težo na simbolni ravni, predvsem pa veliko operativnih možnosti za sodelovanje pri raziskovanju in uporabi jezikov v skupnosti s 23 uradnimi jeziki (Resolucija o Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014−2018, str. 43).
Potrebno je poskrbeti, da se slovenščina ohranja kot prevladujoči jezik v državi ter jo obravnavati kot enakovreden jezik ostalim jezikom v institucijah Evropske unije.
Učenje slovenščine naj ne bo obveza samo za slovenske šolarje, vendar je učenje jezika potrebno omogočati tudi tujcem in priseljencem.
Slovenska jezikovna politika mora z ustreznimi ukrepi poskrbeti, da bo slovenščina pri domačih govorcih ostajala prevladujoča prostovoljna (samoumevna) izbira v čim večjem obsegu zasebne in javne rabe, z ustrezno motivacijo pa naj bo slovenščina privlačna za učenje in rabo tudi pri čim več govorcih drugih jezikov, obvezna pa za vse tiste, ki se hočejo poklicno uveljavljati v javnem sporazumevanju ali sploh na jezikovno občutljivih delovnih mestih. Republika Slovenija hkrati skrbi za krepitev in dosledno uresničevanje jezikovnih pravic ustavno določenih manjšin ter omogoča ohranjanje in obnavljanje rabe jezikov drugih jezikovnih skupnosti in priseljencev (Resolucija o Nacionalnem programu za jezikovno politiko 2014−2018, str. 6).
Tako kot je dolžnost priseljenca prilagoditev na kulturo države sprejemnice, je tudi dolžnost države, da priseljencem omogoča ohranjanje maternega jezika in spoštovanje njihovih kulturnih navad. M. Medvešek in R. Bešter (2012) pravita, da se na eni strani poudarjata pomen ohranjanja in razvoja slovenščine kot osrednjega elementa slovenske narodne identitete ter pomen slovenščine kot državnega jezika, na drugi strani pa se spremembe, zlasti v smislu podpore večjezičnosti, dogajajo tudi na področju učenja in rabe tujih jezikov.
V Sloveniji skrbimo za ohranjanje slovenščine in prav tako omogočamo priseljencem, da ohranjajo lasten materni jezik. V nadaljevanju bo z dokumenti, ki omogočajo otrokom priseljencev učenje maternega jezika, prikazan položaj priseljenskih jezikov v Sloveniji.
5
3 DOKUMENTI, KI OBRAVNAVAJO DELO Z OTROKI PRISELJENCEV
Vzgoja in izobraževanje sta za uspešno uresničevanje vključevanja otrok priseljencev v slovensko družbo tista pomembna dejavnika, ki najučinkoviteje prispevata k zagotavljanju enakih možnosti za uspešen osebni razvoj, vključevanje v delo in družbeno življenje vsem, ne glede na njihov izvor, spol, prepričanja ali druge značilnosti (Smernice za vključevanje otrok priseljencev v vrtce in šole, 2012).
Za otroke slovenskih državljanov, ki prebivajo v Republiki Sloveniji in katerih materni jezik ni slovenski jezik, se v skladu z mednarodnimi pogodbami organizira pouk njihovega maternega jezika in kulture, lahko pa se dodatno organizira tudi pouk slovenskega jezika (Roter, 2007).
O poučevanju maternega jezika otrok tujcev je zapisano tudi v mednarodnih dokumentih, ki so naslednji: Direktiva Sveta Evropske skupnosti o izobraževanju otrok delavcev migrantov (77/486/EGS), sprejeta z dnem 25. julija 1977, v kateri je v 3. členu zapisano, da morajo države članice v skladu z nacionalnimi pogoji in pravnimi sistemi ter v sodelovanju z državami izvora sprejemati ustrezne ukrepe za spodbujanje učenja materinega jezika in kulture države izvora za otroke. V Resoluciji Sveta Evropske unije o evropski strategiji za večjezičnost (2008/C 320/01, z dne 21. novembra 2008) je poudarjeno, da je znanje jezikov eno od osnovnih znanj, ki ga potrebuje vsak državljan, da lahko učinkovito sodeluje v evropski družbi znanja, zato bi bilo potrebno migrantom, zlasti mladim, omogočiti učenje jezika države gostiteljice, ki je ključni element uspešnega vključevanja in zaposljivosti, hkrati pa spoštovati jezike države izvora.
V Ustavi Republike Slovenije so zapisane določbe in predpisi, s katerimi se zagotavljajo pravice in dolžnosti državljanov Slovenije in tujcev, ki v njej živijo. V nadaljevanju so zapisane zakonske podlage, ki določajo izobraževanje otrok priseljencev in nekateri drugi glavni dokumenti, ki sicer niso obvezujoči, a služijo temu, da usmerjajo sam pouk s priporočili in smernicami. Osredinila se bom na dokumente, ki omenjajo DPMJK, saj moje diplomsko delo temelji na raziskavi o njegovem izvajanju.
6