2 TEORETIČNI DEL
2.2 KOHLBERGOVA TEORIJA MORALNEGA RAZVOJA OZIROMA MORALNEGA PRESOJANJA
2.2.4 Mediacija – priložnost za moralno rast
Čeprav je soočanje s konfliktom in razreševanje spora s pomočjo mediacije zelo stara metoda, je vendarle glede na razmeroma mlado prakso v njenem vnovičnem uveljavljanju veliko vprašanj in dilem še nedorečenih. Eno takih je področje morale v mediaciji oziroma mediiranju. Postavlja se vprašanje, ali (naj) ima mediacija znotraj svojih pravil in logike tudi svojo moralo.
Filozof in teoretik Jürgen Habermas (White, 1995, v Menkel-Meadow, 2001) je v svojih teorijah o »delovanju komunikacije«, »etiki razprave« in »idealnih okoliščinah debate« prišel do stališča, da je nujen emancipatorni pogoj vsake komunikacije proces, ki temelji na sodelovanju in konsenzu. Vsak dogovor pa mora biti plod komunikacije, ki je prosta vsakršne prevlade, oblasti in moči ter je dosežena prostovoljno in hoteno. Ustvariti je treba take pogoje, ki bodo omogočali, da se doseže resnično razumevanje stanja stvari prek
11 Raziskava (Kohlberg, Blatt, 1972, v Muuss, 1996), kjer so preverjali delovanje te metode, je pokazala, da je kar 50 % udeleženih mladostnikov na podlagi razreševanja moralnih dilem in »postavljanja v vlogo drugega«
napredovalo za eno stopnjo v moralnem razvoju, 10 % mladostnikov pa kar za dve. V »enakovredni« skupini mladih, ki ni bila izpostavljena takemu načinu razmišljanja, jih je na višji nivo napredovalo le 10 %.
12 Raziskava, v katero so vključili mladoletne prestopnike (Hickey, 1972, v Muuss, 1996), ki so bili na predkonvencionalni stopnji, je pokazala, da so s pomočjo diskusije o moralni dilemi »če ne bom nič dobil, ne bom tudi nič dal« oziroma »če nimam nič od tega, ne bom nič dal« in kognitivne disonance napredovali na četrto stopnjo moralnega razvoja, ki predstavlja stopnjo morale, kjer so izoblikovana in upoštevana red, pravila
konsenzualne razprave, ki ni kontrolirana s strani moči ali oblasti, temveč je dosežena popolnoma svobodno. Herbert ugotavlja (ibid.), da moralna legitimnost izhaja iz razprave same – debata je moralno legitimna, kadar je dogovor dosežen prostovoljno in hoteno, ne skozi strateško vodeno komunikacijo (z vplivanjem ali prepričevanjem), temveč s harmoničnim komuniciranjem, kjer se lahko zaključijo, da so izražene želje in potrebe ene in druge strani usklajeno upoštevane.
Habermasova »etika razprave« se zavzema tudi za »idealno prevzemanje vlog«, ki je zelo pogosta v mediaciji: razprava je proces »idealnega prevzemanja vlog, kjer sta strani udeleženi v nenehnem soočanju z nasprotnikovo perspektivo in vnovičnem primerjanju s svojo, kar povzroči spreminjanje lastne interpretacije in prilagajanje le te k neki novi, skupni, ki bo združevala interese in poglede obeh strani« (ibid.). Gre za identičen proces kognitivni veščini »postavljanja v vlogo drugega«, ki sta jo razvila Kohlberg in Selman.13
Pospeševanje moralne rasti ali spodbujanje moralne zrelosti naj bi bil primarni cilj socialnih procesov, med katere sodi tudi mediacija. Baruch Bush in Folger (2001) zato tudi drugače definirata uspeh v mediacijskem postopku. Medtem ko pri mediacijski teoriji o razreševanju problema rečemo, da je bil uspeh dosežen, če sta strani dosegli sporazum, ki zadovoljuje obe stranki, ali vsaj če se je izboljšala začetna sporna situacija, se uspeh pri preobrazbeni teoriji mediacije osredotoča na druge komponente. Tukaj je cilj moralna rast posameznika, njegova obrnitev na boljše, torej »izboljšanje« subjekta in ne situacije. Namen in cilj je torej pojmovan kot posameznikovo »krepitev moči« in »spoznanje«.14
Do krepitve moči pride, ko subjekt, ki je v sporu, ozavesti in izkusi lastno moč in sposobnost, da se lahko spoprime s težavo, ne glede na zunanje ovire.15 Spoznanje pa je vezano na doseženo višjo stopnjo krepitve moči, zaradi česar je subjekt bolj dovzeten za položaj in potrebe nasprotne stranke.
Baruch Bush in Folger (ibid.) opisujeta, da se v žaru konflikta stranka pogosto počuti kot žrtev, ki je ogrožena in napadena s strani nasprotne stranke, ki ji dirigira svoje zahteve.
Posledično se ogroženi subjekt osredotoči na samozaščito; zavzame obrambno držo, postane nezaupljiv in sumničav, lahko tudi sovražen do nasprotne stranke in skoraj nezmožen, da bi pogledal prek svojih potreb in zahtev. S tega pogostega začetnega položaja popolne
13 Glej poglavje 1.2. Role-taking in moralni razvoj mladostnika.
14 Angleška izraza za to sta Empowerment (ki se v slovenski strokovni teoriji najpogosteje prevaja kot »krepitev moči« ali »dodajanje moči«) in Recognition.
15 Subjekt tedaj ali sčasoma spozna, da to velja za kakršnokoli težavo.
orientiranosti vase lahko stranke prek mediacije dosežejo, da se zavestno odprejo in resnično prisluhnejo nasprotni strani in njenemu vidiku situacije, postanejo empatične, solidarne in dojemljive ter dopustijo, da se njihov vidik položaja razširi z nasprotnikovim. To avtorja imenujeta »spoznanje«.
Okrepitev moči pa je vidna (ibid.), ko stranka iz začetne ranljive, boječe, nezaupne, zmedene drže postane bolj mirna, jasna, zaupljiva in odločna ter znova pridobi ali osnuje notranjo moč in kontrolo nad situacijo. Na ta način lahko veliko bolje vidi dane možnosti, poišče nove rešitve, spozna, kaj resnično želi in kaj je pomembno.
Iz tega je razvidno, da je krepitev moči popolnoma neodvisna od izida same mediacije. Če je subjekt izrabil priložnost, ki jo je nudil konflikt, in dosegel ali povečal svojo perspektivo moči, je mediacija uspešna (ibid.).