Za potrebe preverjanja hipoteze 6 smo analizirali statistično pomembnost razlik v povprečju vseh odgovorov med fanti in dekleti na vprašalniku o interesu. Kot vidimo iz Tabele 9, je interes pri učenkah (M = 3,14, SD = 0,60) nekoliko nižji kot pri učencih (M = 3,17; SD = 0,60). Razlika v interesu glede na spol je zelo majhna.
Spol N M SD Min Max
Fantje 100 3,17 0,60 1,6 4,6
Dekleta 97 3,14 0,60 1,3 4,4
Skupaj 197 3,15 0,60 1,3 4,6
Tabela 9: Razlika med fanti in dekleti
Razlika v uspešnosti kontrolne in eksperimentalne skupine ni statistično pomembna (t = 0,326, p = 0,745).
Glede na spol učencev ne ugotovimo statistično pomembne razlike v interesu učencev pri uri kemije. Hipotezo 6 na podlagi analize ovržemo.
3,50
Pouk pri današnji uri kemije je bil zanimiv Obravnava učne snovi je bila danes zahtevna Pri tej uri sem bil/a zbran/a Pouk kemije mi je bil danes prijeten Danes sem dobro razumel/a, kar smo se učili
pri uri
Taka ura se mi zdi zabavna Pri današnji uri se je veliko dogajalo, bilo je
pestro
Danes sem bil/a pri pouku pozoren/na od začetka do konca ure
Obravnava snovi pri današnji uri me je pritegnila k sodelovanju
Želim se poglobiti v podrobnosti snovi, ki smo jo obravnavali to uro
Ženski Moški
71
ZAKLJUČEK
Bioplastika je danes že dokaj uveljavljen material, ki se ga vse več uporablja tudi v industriji.
S povečanjem uporabe in predelave bioplastike narašča tudi število strokovnih in poljudnih člankov na to temo, ki lahko vsebujejo pravilne ali pa napačne trditve o tem, t. i. materialu prihodnosti. Pomembno je, da učitelji pri učencih s pomočjo aktivnega pouka spodbudijo razvoj ustreznega znanja o tej aktualni temi. Učencem se bo pri tem razvila sposobnost kritičnega razmišljanja, znanje kemije pa bodo znali uporabiti v svojem življenju. V raziskavi smo primerjali dva pristopa aktivnega pouka za učenje vsebin o bioplastiki: (1) samostojno eksperimentalno delo učencev po navodilih in (2) učenje ob delu z literaturo po korakih splošne študijske strategije. Proučevani so bili kakovost in trajnost usvojenega znanja učencev kontrolne in eksperimentalne skupine ter situacijski interes za usvajanje znanja o bioplastiki.
Učenci eksperimentalne skupine so svoje znanje o bioplastiki usvojili s samostojnim eksperimentalnim delom, medtem ko so učenci kontrolne skupine znanje o bioplastiki usvajali ob delu s poljudnim člankom po korakih splošne študijske strategije. Učenci eksperimentalne in kontrolne skupine so po izvedenih učnih urah rešili preizkus znanja. Rezultati so pokazali, da med kontrolno in eksperimentalno skupino v kakovosti usvojenega znanja ni nobena skupina dosegla statistično pomembno boljših rezultatov. Po preteku treh tednov so učenci obeh skupin rešili pozni preizkus znanja, na katerem prav tako ni nobena skupina dosegla statistično pomembno boljših rezultatov, zato lahko sklepamo, da je trajnost usvojenega znanja v obeh skupinah enaka. Tudi glede na spol med dekleti in fanti na preizkusu znanja in poznem preizkusu znanja ni nobena zastopana skupina dosegla statistično pomembno boljših rezultatov.
Situacijski interes učencev smo preverjali z vprašalnikom »Izvedba učne ure«. Glede na pridobljene rezultate lahko trdimo, da sta obe skupini izkazali podoben situacijski interes za usvajanje novih znanj o bioplastiki, saj med skupinama ni bilo statistično pomembnih razlik.
Prav tako ni bilo statistično pomembnih razlik v situacijskem interesu med dekleti in fanti.
Učitelji imajo v skladu z učnim načrtom za kemijo (Bačnik idr, 2011) možnost izbire metod in oblik dela, s katerimi bodo pri učencih spodbudili doseganje operativnih ciljev učnega načrta.
Izbrana pristopa aktivnega pouka (samostojno eksperimentalno delo učencev in delo z literaturo po korakih splošne študijske strategije) sta bila v magistrskem delu uporabljena, ker z vidika učitelja kemije predstavljata zelo zanimivo možnost za usvajanje znanja o bioplastiki in nas je zanimalo, katera bo primernejša z vidika učencev. Iz pridobljenih rezultatov lahko sklepamo, da sta z vidika kakovosti in trajnosti znanja kot tudi z vidika situacijskega interesa obe aktivni učni metodi ustrezni, saj se niso pokazale statistično pomembne razlike v rezultatih med kontrolno in eksperimentalno skupino učencev na nobenem od proučevanih področij.
Raziskavo bi bilo mogoče v prihodnosti nadgraditi na več načinov, npr. z razširitvijo vzorca sodelujočih, tako da bi vključili učence iz celotne Slovenije, vsebine o bioplastiki bi bilo zanimivo prilagoditi za populacijo dijakov, proučiti tudi druge možnosti za aktivni pouk o bioplastiki, pridobiti mnenje in izkušnje učiteljev kemije o poučevanju vsebin, povezanih z bioplastiko, ipd.
72
LITERATURA
Abrahams, I., Millar, R. (2008). Does Practical Work Really Work? A study of the effetiveness of practical work as a teaching and learning method in school science. International Journal of Science Education 2008, 30, 1945 – 1969.
Anastas P. T. and Warner J. C., (1998). Green Chemistry Theory and Practice, New York: Oxford University.
Arshad, K. in Mujahid, M. (2011). Biodegradation of textile materials. Magistrko delo.
Švedska šola za tekstilstvo: Univerza v Borasu. Pridobljeno 10.5.2017 iz:
http://bada.hb.se/bitstream/2320/9255/1/2011.7.8.pdf.
Bačnik, A., Bukovec, N., Vrtačnik, M., Poberžnik, A., Križaj, M., Stefanovik, V., Preskar, S. (2011). Učni načrt Kemija. Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo.
Blažič, M., Ivanuš Grmek, M., Kramar, M., Strmčnik, F. (2003). Didaktika. Novo mesto: Visokošolsko središče.
Biorazgradljiva plastika (2014). Biorazgradljiva plastika. Pridobljeno iz https://sites.google.com/site/odrzivaplastikahrvatska/bioplastics/biodegradable-plastics.
Bioplastika. (b.d.). Bioplastika. Pridobljeno s
http://projekti.gimvic.org/2013/2a/polimeri/plastika.html.
Bogojević, D. (2009). Bioplastika ekološki poželjna. BLIC online. Pridobljeno s http://www.blic.rs/Vesti/Dodatak/115350/Bioplastika-ekoloski-pozeljna.
Bose D. (2011). Say no to plastics. Pridobljeno s https://www.slideshare.net/DibakarBose/say-no-to-plastics-10243062.
BurmeisterM., Rauch F. and Eilks I., (2012). Education for Sustainable Development (ESD) and secondary school chemistry education, Chem. Educ. Res. Pract., 13(2).
Dale, E (1969). Audio-Visual Methods in Teaching, št. 3, Holt, Rinehart & Winston, New York.
Devetak, I. (2006). Računalnik kot posrednik informacij pri pouku naravoslovja. V Devetak I., Strgar J. in Naji M., Naravoslovje v teoriji in šolski praksi, pogledi in izkušnje, str.
37 – 42. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.
De Haan G., (2006), The BLK ‘21’ programme in Germany: a‘Gestaltungskompetenz’-based model for education for sustainable development, Environmental Education Research, št. 12, str. 19–32.
De Haan G., (2010), The development of ESD-related competencies in supportive institutional frameworks. V International Review of Education, št. 56, str. 315–328.
73
European Bioplastics, (2011), Driving the evolution of plastics. Pridobljeno s http://en.european-bioplastics.org/wp-content/uploads/2011/04/EuBP_image_brochure_2011.
pdf.
European Bioplastics, (2016) Global bioplastics production capacities continue to grow despite low oil price. Pridobljeno s http://www.european-bioplastics.org/market-data-update-2016.
E – učbeniki. (b.d.). Iz majhnega raste veliko – polimerizacija. Pridobljeno s https://eucbeniki.sio.si/kemija9/995/index5.html.
E – učbeniki. (b.d.). Sinteza najlona v laboratoriju. Pridobljeno s https://eucbeniki.sio.si/kemija9/1109/index4.html.
Ferk Savec, V. (2012). Pomen aktivnega pouka pri poučevanju naravoslovnih vsebin.
Članek iz: EDUvision 2012 – sodobni pristopi poučevanja prihodnjih generacij, str. 127 - 134.
Ljubljana: EDUvision. Preneseno s
https://www.researchgate.net/profile/Matija_Varga2/publication/288993814_ADDICTION_A ND_SAFETY_OF_INTERNET_USERS_IN_EDUCATION/links/56882cd808ae051f9af5b9 1d.pdf#page=127.
Flis, C. (2009). Dežele starih civilizacij skozi aktivno učenje. Prispevki k didaktiki zgodovine, letnik 7, številka 2, 2009. Oddelek za zgodovino. Pridobljeno s http://oddelki.ff.uni-
lj.si/zgodovin/DANIJELA/DIDAKTIKAZGODOVINE/_private/Prispevki%20VII-2/PrispevkiVII-2.pdf#page=22.
FMF. (b.d.). Duroplasti. Fakulteta za matematiko in fiziko: Univerza v Ljubljani.
Pridobljeno s
http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/sola/2002/di/Lah/My%20webs5/duroplasti.html.
Glažar, A.S. (2006). Eksperimentalno delo kot del poučevanja in učenja naravoslovja.
V I. Devetak, J. Strgar, M. Naji (ur.), Naravoslovje v teoriji in šolski praksi pogledi in izkušnje (str. 121-129). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
Hartings M. R. and Fahy D., (2011), Communicating chemistry for public engagement, National Chemistry, št. 3, str. 674–677.
Hofstein A. and Kesner M., (2006), Industrial chemistry and school chemistry: making chemistry studies more relevant, International Journal of Science Education. št. 28, str. 1017–
1039.
Hofstein, A., Lunetta, V. N. (2004). The laboratory in science education: Foundations or the twenty-first century. Science Education, št. 88, 28-54.
Ivanuš Grmek, M., Čagran, B. in Sadek, L. (2009). Didaktični pristopi pri poučevanju predmeta spoznavanje okolja v tretjem razredu osnovne šole. Znanstveno poročilo. Pridobljeno s
http://www.pei.si/UserFilesUpload/file/zalozba/ZnanstvenaPorocila/03_09_didakti%C4%8Dn ipristopipripoucevanjupredmetaspoznavanjeokoljavtretjemrazreduosnovnesole.pdf.
74
Jank, W. in Meyer, H. (2006). Didaktični modeli. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.
Jenck J. F., Agterberg F. and Droescher M. J., (2004), Products and processes for a sustainable chemical industry: a review of achievements and prospects, Green Chemistry. št.
6, str. 544–556.
Juriševič, M., Vogrinc, J. in Glažar, S.A. (2010). Vprašalnik » Izvedba učne ure«. V S.A. Glažar (ur.), Analiza dejavnikov, ki vplivajo na trajnejše znanje z razumevanjem naravoslovne – tehniških vsebin: ciljno raziskovalni projekt, poročilo (str. 41 – 42). Ljubljana:
Pedagoška fakulteta. Pridobljeno s file:///C:/Users/Dom/Downloads/Analiza_URN-NBN-SI-DOC-VNUVCMHA.pdf.
Keller, G., Binder, A., Thiel, R. (1999). Boljša motivacija – uspešnejše učenje: trening učnih in delovnih navad. Ljubljana: Center za psihodiagnostična sredstva.
Knaflič, L. (2002). Kako družinska pismenost vpliva na pismenost otrok. V Psihološka obzorja. Andragoški center Slovenije. Ljubljana.
Kolstø, S. D. (2000). Consensus projects: Teaching science for citizenship. International Journal of Science Education, Št. 22, str. 645–664.
Kompare, A. (2011). Učenje in pomnenje. Psihologija – spoznanja in dileme. Učbenik za psihologijo v 4. letniku gimnazijskega izobraževanja. str. 12 – 23. Ljubljana: DZS.
Koren, M. (2006). Soja. Pomurske lekarne. Murska Sobota. Pridobljeno s http://www.pomurske-lekarne.si/tocka-zdravja/soja.
Kramar, M. (2009). Pouk. Nova Gorica: Educa, MELIOR.
Kranjc, T. in Razpet, N. (2016). Jezik v znanosti in poučevanju – ene ključnih kompetenc na znanju temelječi družbi. Prispevek v Bralna pismenost kot izziv in odgovornost. Str. 27 – 43. Univerza v Ljubljani: Pedagoška fakulteta. Pridobljeno s https://www.pef.uni-lj.si/fileadmin/Datoteke/Posvet/2016/Bralna-pismenost_Posvet-PeF-2016.pdf.
Krnel, D. (2015). Polimeri. Prispevek v Naravoslovni solnici, letnik 19, št. 3., str. 34.
Pedagoška fakulteta, Univerza v Ljubljani.
Kržan, A. (2012). Biorazgradljivi polimeri in plastika. Plastice – evropski projekt.
Pridobljeno s
http://www.plastice.org/fileadmin/files/Biorazgradljivi_polimeri_in_plastika.pdf.
Kuzman, K. (b.d.). Polimeri in tehnologije predelave. Fakulteta za strojništvo: Univerza
v Ljubljani. Pridobljeno s
http://lab.fs.uni-lj.si/lap/html/img/pool/5_Preoblikovanje_polimerov-PT-11-12.pdf.
Laboratorij za preoblikovanje (b.d.). Polimerna gradiva – Materiali. Laboratorij za preoblikovanje: Strojna fakulteta Univerze v Ljubljani. Pridobljeno s http://lab.fs.uni-lj.si/lap/html/pages/si-index.htm.
75
Leskovar, P. (1986). Gradiva 2. del. Preizkušanje kovin, litje, važnejša nekovinska gradiva, korozija in površinska zaščita. 2. ponatis. Fakulteta za strojništvo: Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani.
Lederman, N. G., & Lederman, J. S. (2012). Nature of scientific knowledge and scientific inquiry: Building instructional capacity through professional development. Članek v B. J. Fraser, K. Tobin, & C. J. McRobbie, Second international handbook of science education (str.. 335–359). New York, NY: Springer.
Logar, A., Ferk Savec, V. (2011). Students' hands-on experimental work vs lecture demonstration in teaching elementary school chemistry. Acta chim. slov. Pridobljeno s http://acta-arhiv.chem-soc.si/58/58-4-866.pdf.
Marentič-Požarnik, B. (2016). Psihologija učenja in pouka. Ljubljana: DZS.
Mason, J., Kerr, B. (1992). Literacy transfer from parents to children in the preschool years. Prispevek v The intergenerational transfer of cognitive skills: Vol. 2. Theory and research in cognitive science. Norwood, New Jersey.
Milia Anderson, H (b .d.). Dale’s Cone of Experience. University of Kentucky.
Pridobljeno s http://content.themat.com/CoachesCorner/EdgarDale-ConeofExperience.pdf.
Ministrstvo republike Slovenije za šolstvo in šport, (2007). Smernice vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj od predšolske vzgoje do univerzitetnega izobraževanja.
Pridobljeno s
https://view.officeapps.live.com/op/view.aspx?src=http%3A%2F%2Fwww.mizs.gov.si%2Ffil eadmin%2Fmizs.gov.si%2Fpageuploads%2Fpodrocje%2Frazvoj_solstva%2Ftrajnostni_razvo j%2Ftrajnostni_smernice_VITR.doc.
Mogensen, F., & Schnack, K. (2010). The action competence approach and the ‘new’
discourses of education for sustainable development, competence and quality criteria.
Environmental Education Research, št. 16, str. 59–74.
Mutić, S. (2001). Konstruktivizem pri pouku matematike na razredni stopnji. Sodobna pedagogika, št. 52, str. 179-182.
Norman, R., in Shah, I. (2006). The role of laboratory work in university chemistry.
Chemistry Education Research and Perspective, 2007. št. 8, str. 172 – 185.
Ogljikovodik. (2017). Ogljikovodik. Wikipedia. Pridobljeno 29.4.2017 iz:
https://sl.wikipedia.org/wiki/Ogljikovodik.
Pečjak, S., Bon, M., Bucik, N. in drugi. (2017). Nacionalna strategija za razvoj bralne pismenosti. Republika Slovenija: Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.
Pečjak, S., Gradišar, A. (2002). Bralne učne strategije. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
76
PET (b.d.). What is PET? NAPCOR. Pridobljeno s
http://www.napcor.com/PET/whatispet.html.
Pilipović, J. (2015). Novi trendovi u bioplastici. Polimeri: časopis za plastiku i gumu.
Pridobljeno s http://hrcak.srce.hr/file/237822.
PLA (2017). PLA – Biopolimer polilaktična kislina. Pridobljeno s http://www.resinex.si/polimeri/pla.html.
Polimer 1 (b.d.). Polimeri. Pridobljeno s
https://eucbeniki.sio.si/kemija9/995/index3.html.
Polisaharid celuloza (b.d.). Polisaharid celuloza. Pridobljeno s https://eucbeniki.sio.si/kemija3/1276/index5.html.
Polisaharidi (b.d.). Polisaharidi. Pridobljeno s
http://www2.arnes.si/~sspzkola/ogp.html.
.
Puklek Levpušek, M., Marentič Požarnik, B. (2005). Skupinsko delo za aktiven študij.
Ljubljana: Filozofska fakulteta, Center za pedagoško izobraževanje.
Rauch F., (2004), Education for sustainability: A regulative idea and trigger for innovation, Članek iz: W. Scott and S. Gough (ed.), Key issues in sustainable development and learning: A critical review (pp. 149–151). London: Roudlege Falmer.
Režek-Donev, N. (2000). Pomen multimedije za pouk kemije. Teze magistrske naloge, Univerza v Ljubljani, Naravoslovnotehniška fakulteta, Ljubljana.
Rutar Ilc, Z. (2005). Učno – ciljni in procesni pristop – izhodišče za didaktično prenovo gimnazij. Članek iz: Spodbujanje aktivne vloge učenca v razredu. Modeli učenja in poučevanja.
Zbornik prispevkov. Zavod RS za šolstvo.
Skvarč, M. (2014). Ključni poudarki pri eksperimentalnem delu v osnovni šoli.
Prispevek v Moravec, B., Aktivne metode in oblike dela pri naravoslovju, str. 52 – 59.
Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.
Slovenski kemijski portal (2017). Polimeri. Pridobljeno s http://www.kemija.org/index.php/kemija-mainmenu-38/24-kemijacat/22-polimeri.
Slovenski šolski muzej. (b.d.). Šolstvo na slovenskem skozi stoletja (do 1991). Ljubljana.
Pridobljeno s http://www.ssolski-muzej.si/slo/exhibits.php?item=22.
Stražišar, M. (2002). Učenje in pomnenje. Psihologija – spoznanja in dileme. Učbenik za psihologijo v 4. letniku gimnazijskega izobraževanja. str. 93 – 138. Ljubljana: DZS.
77
Stražišar, M. (2011). Učenje in pomnenje. Psihologija – spoznanja in dileme. Učbenik za psihologijo v 4. letniku gimnazijskega izobraževanja. Str. 78 – 89. Ljubljana: DZS.
Prenovljena izdaja.
Stojanović, B. (2009). Morda se njen čas začenja. EOL; embalaža – okolje – logistika.
Št. 42, str. 31 – 32. Celje: Fitmedia, d.o.o. Pridobljeno s http://zelenaslovenija.si/images/stories/pdf_dokumenti/Embalaza-okolje-logistika-st-42.pdf.
Susman, K. in Pečar, M.(2014). Svetloba in barve – priporočila za poučevanje izbranih vsebin. V B. Moravec (ur.), Posodobitve pouka v osnovnošolski praksi, naravoslovje (str. 61 – 70). Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. Pridobljeno s http://www.zrss.si/pdf/pos-pouka-os-naravoslovje.pdf.
Škrob. (b.d.). Polisaharida škrob in glikogen. Pridobljeno s https://eucbeniki.sio.si/kemija3/1276/index4.html.
Šprajcar M., Horvat. P in Kržan A. (2012). Biopolimeri in bioplastika. Informacijsko – izobraževalno gradivo za profesorje in laborante kemije na osnovnih in srednjih šolah.
Pridobljeno s
http://www.plastice.org/fileadmin/files/PLASTICE_MALI_FAJL_za_WWW.pdf.
Štefanc, D. (2005). Pouk, učenje in aktivnost učencev: razgradnja pedagoških fantazem.
Sodobna pedagogika, str. 34 – 57. Ljubljana: Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije.
Štraus, M. (2016). Rezultati mednarodne raziskave PISA 2015. Prispevek v Novičnik PI – Spletni časopis Pedagoškega inštituta. Ljubljana. Pridobljeno s http://novice.pei.si/?page_id=1727.
Šturm, R. (b.d.). GRADIVA – Polimeri. Univerza v Ljubljani: Strojna fakulteta.
Pridobljeno s
http://lab.fs.uni-lj.si/latem/IZPITI-IN-PREDAV/STURM/Slike%20s%20predavanj/19-Polimeri.pdf .
Tahran, L., Sesen, B. A. (2010). Investigation the effectiveness of laboratory works related to acids and basis on learning achievements and attitudes toward laboratory. Procedia Social and Behavioral Sciences.
Terminološki slovar vzgoje in izobraževanja, (2008). Laboratorijsko eksperimentalna učna metoda. Univerza v Ljubljani: Pedagoška fakulteta. Pridobljeno s
http://www.termania.net/slovarji/terminoloski-slovar-vzgoje-in-izobrazevanja/3474514/laboratorijsko-eksperimentalna-ucna-metoda.
Termoplast. (2016). Termoplast. Wikipedia. Pridobljeno s https://sl.wikipedia.org/wiki/Termoplast.
78
Timss. (2015). Mednarodna raziskava trendov znanja matematike in naravoslovja TIMSS 2015 in TIMSS Advanced 2015. Pedagoški inštitut. Ljubljana. Pridobljeno s http://timsspei.splet.arnes.si/files/2016/11/TIMSS-2015-povzetki.pdf.
Tomažič, I. (2014). Od opazovanja do raziskovanja. V B. Moravec (ur.), Posodobitve pouka v osnovnošolski praksi, naravoslovje (str. 41 – 51). Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.
Pridobljeno s http://www.zrss.si/pdf/pos-pouka-os-naravoslovje.pdf.
Tomić, A. (2003). Izbrana poglavja iz didaktike. 4 natis. Ljubljana: Center za pedagoško izobraževanje Filozofske fakultete.
UNCED, (1992), Agenda 21, Pridobljeno s http://www.un.org/esa/dsd/agenda21/.
Valenčič Zuljan, M. (1991). Kognitivni model poklicnega razvoja študentov razrednega pouka. Doktorsko delo. Univerza v Ljubljani. Filozofska fakulteta, Oddelek za pedagogiko in andragogiko.
Weimer-Langer, B., Hess, S., Brademann, M. (2004). Konec s slabimi ocenami: Kako to doseči? Radovljica: Didakta.
Weimer, M. (2002). Learner-Centred Teaching: Five Key Changes to Practice, San Francisco: Jossey-Bass.
White, R.T. (1996), The link between the laboratory and learning. International Journal of Science Education 1996, 18, 761–774.
Wiki FKKT. (2015). Mikrobiološka proizvodnja obnovljivih biomonomerov in bioplastike. Pridobljeno s http://wiki.fkkt.uni-lj.si/index.php/Wiki_FKKT:About.
Woolfolk, A. (2002). Pedagoška psihologija. V Sodobna pedagogika, letnik 53, št. 5 (2002), str. 190-191. Ljubljana: Educy.
Živković, N. (2009). Polihidroksialakanoati. (PHA). Seminarska naloga. Prehrambeno
– biotehnološki fakultet. Zagreb. Pridobljeno s
http://www.pbf.unizg.hr/content/download/10711/50101/version/1/file/EPOLIHIDROKSIAL AKANOATI+(PHA)+zelena+plastika.pdf.
PRILOGE
Priloga 1: ČLANEK ZA DELO Z BESEDILOM
BIOPLASTIKA V AVTOMOBILSKI INDUSTRIJI
Odkrivanje bioplastike se je začelo leta 1970, ko je na svetu vladala t. i. naftna kriza. Z večanjem cen nafte pa je rasla tudi cena odkrivanja in pridobivanja plastičnih materialov. Leto 1980 je nato prineslo prve predmete iz bioplastike, in sicer biorazgradljive filme, papir in drugo. Taki zeleni materiali so v zelo kratkem času postali popularni.
Raziskave kažejo, da bodo bioplastiko začeli uporabljati tudi v avtomobilski industriji, kjer bo nadomestila material za izdelavo odbijačev in drugih delov avtomobilske karoserije. To idejo je začel razvijati tudi avtomobilski koncern Mazda, kjer so pokazali največje zanimanje za uporabo bioplastike v avtomobilih.
Inženirji pri Mazdi menijo, da je uporaba bioplastike v avtomobilski industriji utemeljena, saj bo zaradi uporabe bioplastičnih delov poraba nafte za izdelavo plastike upadla, s tem pa bo upadla tudi emisijska raven ogljikovega dioksida.
Poleg vseh prednosti, ki jih bioplastika prinaša, pa ima ta material še eno posebno prednost. Že v začetku se lahko proizvede v barvi, ki si jo zaželi kupec, in tako posledično ni potrebno barvanje. S tem se zmanjšujejo emisije strupenih plinov, ki se pojavljajo ob barvanju karoserijskih delov z organskimi barvami in laki. Prav tako inženirji trdijo, da je bioplastika, ki nastane, bolj kakovostna in ima bolj gladko površino kot navadna plastika. To so ugotovili z nekaterimi preizkusi, med katerimi sta najbolj izstopala preizkusa trdnosti in topnosti. Avtomobili so izpostavljeni vlagi in različnim vremenskim pojavom, zato morajo biti njihovi zunanji karoserijski deli izdelani iz materialov, ki so vodoodporni. Prav tako so inženirji na preizkusih obdelave površine ugotovili, da je površina izdelkov iz bioplastike lažje obdeljiva in po obdelavi bolj gladka kot površina navadne plastike.
V Mazdi so bioplastiko preizkusili tudi pri izdelavi prevlek za sedeže. Pri tem ugotavljajo, da morajo biti materiali, ki bi jih uporabili za izdelavo zunanjih karoserijskih delov, bolj vzdržljivi, saj je zunanjost avtomobila izpostavljena raznim razmeram. Na osnovi poročil iz Mazdinega razvojnega oddelka zagotavljajo, da
so proizvodnjo materialov že dobro usvojili in lahko pričakujemo produkte iz bioplastike tako v notranjosti kot tudi v zunanjosti avtomobila že v bližnji prihodnosti.
Slika 2: Odbijač iz bioplastike
Slika 1: Nova Mazda z deli iz bioplastike
Slika 3: Sedežne prevleke iz bioplastike
Priloga 2: UČNI LIST ZA DELO S POLJUDNIM ČLANKOM O BIOPLASTIKI
1. Namen dela s poljudnim člankom
Namen dela s poljudnim člankom je: (1) na osnovi pregleda in analize poljudnega članka proučiti bioplastiko, (2) kritično se opredeliti do uporabnosti bioplastike v vsakdanjem življenju.
2. Teoretična izhodišča Kaj je bioplastika?
Bioplastiko lahko definiramo kot plastiko, ki jo dobimo neposredno iz naravnih polimerov iz obnovljivih virov. Najpogosteje se pri sintezi bioplastike uporabljata škrob ali celuloza, ki ju pridobijo iz kulturnih rastlin (npr. krompir, koruza ...). Bioplastika ima zelo podobne lastnosti kot navadni sintezni polimeri in se po določenem času v naravi popolnoma razgradi, brez da bi ta razgradnja kakorkoli škodila okolju.
Glede na vir bioplastiko delimo na:
bioplastiko iz obnovljivih virov,
bioplastiko iz fosilnih virov,
bioplastiko iz mešanice fosilnih in obnovljivih virov.
Sinteza bioplastike
Sinteza bioplastike je zelo podobna sintezi plastike, saj obe vrsti nastaneta s polimerizacijo.
Polimerizacija je proces, pri katerem se monomeri združijo v dolge verige, ki jih imenujemo polimeri.
Primer sinteze bioplastike si oglejmo na primeru glukoze. Enote glukoze C6H12O6 (monomer) se povežejo med seboj, pri čemer se odcepi voda. Nastane celuloza (C6H10O5)n – mala črka n pri zapisu molekulske formule pomeni število monomernih enot. Več povezanih monomernih
Primer sinteze bioplastike si oglejmo na primeru glukoze. Enote glukoze C6H12O6 (monomer) se povežejo med seboj, pri čemer se odcepi voda. Nastane celuloza (C6H10O5)n – mala črka n pri zapisu molekulske formule pomeni število monomernih enot. Več povezanih monomernih