Metoda delne sterilzacije

Če je bila pri metodi potapljanja oziroma metodi mikrobiološke fermentacije temperatura substrata 50 °C, pa je pri metodi delne sterilizacije le-ta 90 °C, oziroma ima voda, v katero substrat potopimo 90-100 °C. Takoj ko substrat doseže želeno temperaturo, ga izvlečemo iz vode, odcedimo, ohladimo do primerne temperature in inokuliramo. Opisana metoda je hitra, a energetsko potratna. Z metodo uničimo veliko večino »škodljivih« mikroorganizmov, a tudi

»dobre«. Zaradi tega je rast micelija po inokulaciji počasnejša in v primerjavi z metodo potapljanja pridelek manjši.

Debevec, David. Gojenje gliv v sistemu krožnega gospodarstva.

Dipl. delo (UN). Ljubljana, Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Študij biotehnologije, 2021

7 3.4 INOKULACIJA

Vnašanje micelija ali inokulacijo lahko izvedemo s komercialnim inokulumom (na moznikih, žitnih zrnjih ali tekočem gojišču), ali si le-tega pripravimo sami. Substrat lahko inokuliramo kar na površini, na kateri se je ohlajal in z njim po mešanju polnimo vreče, lahko pa micelij vmešamo v substrat tekom polnjenja vreč, v katerih bo micelij substrat preraščal. Ne glede na izvedbo, mora biti substrat čim bolj enakomerno zasejan z micelijem. Vreče, v katere polnimo substrat morajo biti naluknjane na razdalji 10 cm, s premerom lukenj nekje med 5-8 mm.

Vreča mora biti dobro napolnjena, saj bi se sicer v zračnih prostorčkih lahko zaredile mušice.

Na spodnji strani vrečam vogale porežemo, da omogočimo odtekanje odvečne vode, jih zavežemo ali zalepimo in ustrezno označimo (vrsta, datum). Če inokuliramo slamo, ki je balirana, si pomagamo s kovinsko cevjo, ki jo zasadimo v balo in po njej spuščamo micelij.

Inokulacijo izvedemo na različnih globinah na več mestih in balo zavijemo v folijo, ki jo ravno tako kot pri vrečah naluknjamo. Vreče oziroma folija substrat ščitijo pred okužbami in izsušitvijo. Pred snovanjem zametkov gob folijo snamemo, saj bi se drugače pod njo razvile zmaličene gobe izrojenih oblik. Če smo substrat uspešno pripravili in ves čas pazili na čistočo, bi morala zadostovati že količina inokuluma, ki ustreza 2,5-5% mase toplotno obdelanega substrata odvisno od metode sterilizacije. Če smo na tem področju začetniki, oziroma dvomimo o kakovosti substrata, količino zasevka ustrezno povečamo. Inokuliran substrat prestavimo v prostor za preraščanje. Za inokulacijo hlodov lahko uporabimo micelij na lesnih čepih ali žitnih zrnih. Uporabimo hlode debeline 15-30 cm in dolžine 30-50 cm.

Lubja ne odstranjujemo, saj ščiti substrat pred izsušitvijo in okužbami. Če inokuliramo z micelijem na zrnih, v hlode na dveh nasprotnih si straneh po celotni dolžini naredimo zareze do ¾ premera in vanje vstavimo micelij. Zarezana mesta nato zavijemo s folijo, lepilnim trakom ali zamažemo z ilovico. V čoke lahko zarežemo tudi kline, nasujemo micelij, vstavimo klin, ga pribijemo z žebljem in zarezana mesta zaščitimo na prej opisan način. Če za inokulacijo uporabljamo micelij na moznikih, v debla po dolžini zavrtamo približno 4 cm globoke luknje v »cik-cak« vzorcu in vanje vstavimo čepe. Luknje zamašimo z zamaški, glino, folijo, lepilnim trakom ali zamažemo z voskom ali parafinom. Z voskom lahko premažemo tudi odrezane konce čokov, da zmanjšamo možnost okužbe in izgube vode.

3.5 PRERAŠČANJE SUBSTRATA

Micelij mora čim bolje prerasti substrat, saj je od tega odvisen tudi obrod. Celotno inkubacijo lahko razdelimo na fazo preraščanja podlage in fazo zorenja micelija. Posamezna faza lahko traja različno dolgo, kar je v največji meri odvisno od vrste gob, ki jih gojimo, pa tudi od količine inokuluma, temperature in od priprave podlage. Za preraščanje substrata svetloba navadno ni potrebna, je pa nujna za naslednji korak, snovanje zametkov gob. Ob preraščanju podlage moramo v prostoru zagotoviti dovolj kisika. Za manjšo pridelavo gob (do 200 kg substrata) je dovolj, če prostor prezračimo preko oken in vrat, pri pridelavi na veliko pa je namestitev prezračevalnega sistema nujna. Druga pomembna zahteva za uspešno preraščanje je vlažnost zraka, da se substrat in micelij ne izsušita. Ta je praviloma med 80-90 %. Ustrezno stopnjo vlažnosti zraka zagotovimo s pršenjem vode v zrak (megljenje) ali polivanjem po tleh, a nikakor ne direktno po vrečah, saj se s tem poveča možnost razvoja okužb. Zelo pomembna je tudi temperatura zraka v prostoru za preraščanje, saj je to eden najbolj ključnih faktorjev za uspešno razrast micelija. Z zagotavljanjem optimalnih pogojev za rast se zmanjša tudi

Debevec, David. Gojenje gliv v sistemu krožnega gospodarstva.

Dipl. delo (UN). Ljubljana, Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Študij biotehnologije, 2021

8

možnost okužbe, saj micelij kar se da hitro prerašča podlago. Prostor za preraščanje tako po potrebi hladimo ali ogrevamo.

Slika 2: Z micelijem prerasel substrat (Lentinula edodes ali Šitake)

Debevec, David. Gojenje gliv v sistemu krožnega gospodarstva.

Dipl. delo (UN). Ljubljana, Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Študij biotehnologije, 2021

9 Slika 3: Zrel micelij (Lentinula edodes ali Šitake)

3.6 SNOVANJE PLODIŠČ ALI FRUKTIFIKACIJA

Ko micelij v celoti preraste substrat in dozori, je pripravljen na obrod. Stimulusi za tvorbo zametkov gob so lahko različni, a navadno je ta »signal« za tvorbo primordijev nižja temperatura. Vreče s preraščeno podlago navadno prestavimo v prostor z nižjo temperaturo, ki je odvisna od vsake vrste posebej. Lahko bi sicer vreče pustili v istem prostoru in znižali temperaturo, vendar je to z vidika prenosa okužb in škodljivcev iz vreč, ki so že obrodile, na sveže preraščene vreče pogosto problematično, zato sta na industrijskem nivoju prostor za preraščanje in prostor za obrod ločena. Za rast gob je kot že omenjeno potrebna vsaj rahla osvetlitev (za ostrigarje na primer nad 40 lux) ter fotoperiodizem z 8-12 urnim dnevnim ali umetnim osvetljevanjem. Premajhna osvetlitev ima podobne posledice kot pomanjkanje kisika. Dobimo majhne klobuke na razpotegnjenih betih imenovane tudi »korale«. Zračenje je torej zelo pomembno tudi za snovanje zametkov gob, so pa različne vrste gliv na pomanjkanje kisika različno občutljive. Če gobe gojimo v velikih količinah, moramo zagotoviti tudi navpično mešanje zraka. Višje temperature zraka zahtevajo intenzivnejše prezračevanje, vendar hitrost pretoka ne sme biti prevelika, saj se kljub vzdrževanju ustrezne zračne vlažnosti vreče začnejo sušiti. Optimalna hitrost pretoka zraka je 3 cm/s, že pri hitrosti pretoka 6 cm/s pa substrat na nek način nima časa, da bi iz zraka potegnil zadostno količino vode in se zato prične sušiti. Tudi v fazi fruktifikacije je torej zagotavljanje visoke relativne zračne vlažnosti (80-90 %, na začetku rasti lahko tudi do 95 %) izrednega pomena, saj ob

Debevec, David. Gojenje gliv v sistemu krožnega gospodarstva.

Dipl. delo (UN). Ljubljana, Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Študij biotehnologije, 2021

10

nezadostni zračni vlažnosti velik delež plodišč ovene. Ob primernih pogojih gojenja in ustreznem načinu dela lahko gobe večkrat obrodijo. Imamo več tako imenovanih valov, med katerimi je potrebna določena faza mirovanja, ki se od vrste do vrste po dolžini razlikuje, a gojitelji navadno obirajo le še tretji val, saj je v naslednjih valovih količina zraslih gob premajhna v primerjavi z velikostjo tveganja za pojav okužbe. Kdaj so gobe zrele za obiranje, je odvisno od vrste, a navadno raje obiramo ne povsem zrele gobe, ki so manj žilave. Poleg tega, ko gobe dozorijo, začnejo v velikem obsegu s tvorbo spor in izgubljajo na teži, česar pa seveda nočemo niti za lastno uporabo niti za prodajo, poleg tega da lahko spore pri nekaterih izzovejo alergijsko reakcijo. Pri obiranju slabo razvita plodišča in ostanke odrezanih betov odstranimo, saj predstavljajo potencialen vir okužb.

4 PRIMERI UPORABE GLIV V KROŽNEM GOSPODARSTVU 4.1 PRIMERI

Glive imajo, kot že omenjeno izjemno sposobnost razkroja in asimilacije različnih organskih, predvsem lignoceluloznih materialov (npr. slama, žagovina, sekanci) česar večina drugih organizmov ni sposobna oziroma vsaj ne v tolikšni meri. Glive so tako organizmi, ki ponujajo raznolike rešitve za neizkoriščene potenciale številnih gospodarskih panog. Možnosti uporabe se kažejo na področjih pridobivanja biogoriv, kemikalij, krme, gradbenih elementov, pakirnih materialov, pohištva, tekstila in hrane (Meyer in drugi, 2020). Posebno pozornost se v glivni biotehnologiji posveča tudi izrabljenemu substratu, ki je stranski produkt gojenja gob.

Izrabljeni substrat (SMS-spent mushroom substrate) lahko predstavlja substrat za gojenje drugih vrst gob, lahko ga uporabimo kot visoko kakovostno živalsko krmo, za proizvodnjo biogoriv, encimov, biokompozitov in če že ne drugega kot kompost za izboljšanje rodovitnosti zemlje (Grimm in Wösten., 2018). Gojenje gob ne samo omogoča pretvorbo agroživilskih odpadkov v kakovostne produkte, ampak ima ob pravilni vpeljavi v sistem tudi močan pozitiven vpliv na celoten proizvodni obrat. Toplota in CO2, ki nastaneta ob gojenju gob se namreč lahko uporabita za ogrevanje rastlinjakov in pospeševanje rasti rastlin v njih (Grimm in Wösten, 2018). Na prvi pogled banalen primer, a po drugi strani izrednega pomena, saj nam gozdovi predstavljajo glavni vir kisika, predstavi Koso (1988) na primeru uporabe ostrigarjev-Pleurotus ostreatus v obnavljanju gozdov. Če štore podrtih dreves inokuliramo z micelijem, se ti po 3 letih že dovolj razgradijo, da jih izrujemo in tako po 3 ali 4 letih v gozdu že zasadimo nova drevesa. Neinokulirani panji razpadejo šele po 10 in več letih, poleg tega pa se v njih pogosto razvijejo lesni škodljivci, ki parazitirajo okoliška drevesa.

4.2 BIOKOMPOZITI IN BIOMATERIALI

Glive rodu Aspergillus, od katerih je najbolj poznan primer proizvodnje citronske kisline so producenti tudi drugih organskih kislin, ki bi lahko o mogočile proizvodnjo umetnih mas, katerih prekurzorji ne izvirajo iz fosilnih goriv in so poleg tega tudi biorazgradljive. Itakonska kislina bi lahko na primer nadomestila poliakrilno kislino (Karaffa in Kubicek, 2019), galaktarat pa PET (polietilentereftalat) (Kuivanen in sod., 2016). Poleg tega, da so glive izredno pomembni producenti raznolikih prekurzorjev za sintezo polimerov, lahko nanje, kot produkcijske enote v proizvodnji biomaterialov, gledamo tudi iz nekoliko bolj makroskopskega vidika. Preplet hif-micelij, ki se razraste po substratu, predstavlja vezivo, ki

Debevec, David. Gojenje gliv v sistemu krožnega gospodarstva.

Dipl. delo (UN). Ljubljana, Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Študij biotehnologije, 2021

11

celoten substrat, ki je bil pred rastjo hif precej razdrobljen (npr. žagovina), poveže v kompaktno strukturo. Pri proizvodnji biokompozitov je v sistemu krožnega gospodarstva cilj iz odpadkov oziroma bolje rečeno karseda nizkocenovnih surovin pridobiti cenovno dostopne materiale, ki bi bili po svojih lastnostih podobni ali celo boljši od svojih do sedaj poznanih alternativ, na eni strani zagotoviti visoko vzdržljivost in trajnost, po drugi strani pa enostavno razgradljivost s čim manjšim vplivom na okolje in čim nižjim ogljičnim odtisom (Meyer in sod., 2020). Micelij je osnovna komponenta pakirnih (nadomestek PS) in konstrukcijskih materialov, materialov za toplotno (Xing in sod., 2018) in zvočno izolacijo. Njihova potencialna uporaba se kaže tudi v proizvodnji tekstila (»vegansko usnje«), papirja in celo v industriji elektronskih komponent in prevoznih sredstev (Jones in sod., 2017). Jones in sodelavci navajajo tudi, da so lastnosti materiala, kot so na primer prožnost, trdnost, električna prevodnost, močno odvisne od vrste glive (elastičnost hif, njihova razvejanost oziroma način rasti, gostota mreže). Appels in sod. (2018) k temu dodajajo še vpliv aditivov, substrata in seveda pogojev gojenja ter procesov obdelave materiala po preraščanju, na primer vročega stiskanja, ki poveča čvrstost, homogenost in trdnost materiala. Dekstroza kot dodatek znatno vpliva na elastičnost proizvedenega materiala. Na lastnosti med priraščanjem vplivata tudi koncentracija CO2 in svetloba (Appels in sod., 2018). Različne vrste gliv na enakem substratu rastejo različno. Z vidika materiala je način rasti micelija način vezave delcev (rastlinske biomase), ki material sestavljajo. Ganoderma resinaceum je najprej prerastla površino kvadra iz pšenične slame, (morebiti zaradi gradienta vlage, CO2 ali O2 ali zaradi mehanizma preprečevanja rasti drugim glivam), med tem ko sta Oxyporus latermarginatus in Megasporoporia minor substrat dosti bolje prerastli tudi skozi njegovo sredo. Način razraščanja po substratu je pokazal razlike v fizikalnih lastnostih testiranih kvadrov (Xing in sod., 2018). Posamezna vrsta glive tudi preferira določene vrste substratov pred drugimi, na primer bolje raste na slami kot na lesu ali žagovini, kar je pri proizvodnji materilov iz micelija pametno vzeti v obzir. Xing in sodelavci kot pomembne lastnosti glive pri proizvodnji izolacijskih materialov izpostavljajo hitro rast micelija, ki hkrati počasi (oziroma le v manjši meri) razkraja substrat, kar poleg tega da skrajša čas proizvodnje, zagotavlja zadostno povezanost gradnikov in ustrezno kompaktnost ter trdnost. Z načinom rasti je nekoliko povezana še ena lastnost in sicer vzorec prostorskega in časovnega izločanja posameznih encimov in seveda intenzivnost njihovega izločanja (El-Gharabawy in sod., 2016).

Pomembna lastnost materiala iz micelija je tudi, do kolikšne mere je micelij uspel prerasti substrat. Ključnega pomena je, kdaj bomo micelij inaktivirali, saj je od tega odvisno razmerje med količino micelija in količino »nepredelane« rastlinske biomase, kar pa pomembno vpliva na lastnosti materiala. Micelij je potrebno inaktivirati tudi iz bolj enostavnega razloga, da nam npr. po vgradnji izolacijskega materiala v hišo, le-ta ne načne ostrešja ali tvori gob in spor, kar bi bilo sila neprikladno. Inaktivacija je največkrat toplotna. Dodaten postopek tretiranja, ki se po potrebi izvaja, je zaščita materiala pred navzemanjem vode, ki pa se mogoče lahko nadomesti z uporabo genskega inženirstva. Genski inženiring nam omogoča tudi nasproten učinek. Z delecijo gena za hidrofobin, ki sicer odvrača vodo s površine, dosežemo, da micelij absorbira več vode, zato se počasneje suši, poleg tega pa se hife znatno gosteje prepletajo, kar rezultira v večji kompaktnosti materiala in drugačnih mehanskih lastnostih (Appels in sod., 2018). Močan vpliv različnih dejavnikov po eni strani zahteva nadzor nad temi dejavniki tekom proizvodnje in ima za posledico nekolikšno odstopanje v lastnostih od šarže do šarže, a nam po drugi strani ravno možnost vpliva omogoča proizvodnjo široke palete materialov, ki so si v svojih lastnostih lahko zelo različni in hkrati zadostujejo vsem predpisanim kakovostnim standardom ali jih celo presegajo. Ta velik potencial so nekateri že prepoznali in

Debevec, David. Gojenje gliv v sistemu krožnega gospodarstva.

Dipl. delo (UN). Ljubljana, Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Študij biotehnologije, 2021

12

s svojim znanjem in delom tudi udejanjili. MycoWorks, Ecovative Design, MOGU, NEFFA in prav gotovo še drugi so dokaz, da so na miceliju osnovani materiali pomemben del prihodnosti krožnega gospodarstva, saj se pridobivajo iz odpadkov gozdarske in agroživilske verige, so biorazgradljivi in se hitro vračajo nazaj v krogotok biomase, pri njihovi proizvodnji pa se porabi manj vode in manj energije kot pri nadomestnih produktih konvencionalne proizvodnje.

4.3 BIOGORIVA IN ENCIMI 4.3.1 Biogoriva

Po koncu cikla gojenja gob se znajdemo z veliko količino izrabljenega substrata, ki se po večini kompostira, kar pa ni povsem v skladu s principi krožne ekonomije, saj bi se izrabljen substrat dalo tudi bolje izkoristiti. Ena od že omenjenih možnosti uporabe SMS je pridobivanje energije. Sežig izrabljenega substrata, sicer da določeno količino energije, vendar pa pri sežigu nastane velika količina pepela ( v povprečju 10 % w/w), kar nas ponovno postavi pred vprašanje, kako ga uporabiti in s tem izničiti oziroma vsaj zmanjšati njegov negativen vpliv na okolje. Ena od možnosti je uporaba pepela v proizvodnji cementa (Finney in sod., 2009). Primarno je proizvodnja bioetanola temeljila na substratih, kot sta sladkorni trs in koruza, kar pa ni bilo ne ekonomsko upravičeno ne legitimno, saj sta to surovini, ki se tradicionalno uporabljata v prehrani. Z uporabo izrabljenega substrata (SMS) se je ta težava rešila, poleg tega da substrat (zaradi velike količine) nosi izredno nizko ceno, in je s tem vzbudil še dodatno zanimanje za uporabo (Phan in Sabaratnam, 2012). Iz izrabljenega substrata je možno pridobivati plin ali ga razgraditi v postopku pirolize, vendar pa nobeden od postopkov ne daje energije v takšni količini, ki bi upravičila pridobivanje na industrijski ravni (Grimm in Wösten., 2018). Finney in sodelavci (2009) so pri postopku pirolize sicer dobili določeno količino goriv z nizko energijsko vrednostjo in proizvedli zanemarljive količine okolju škodljivih dušičnih in žveplovih spojin ter HCl, bi pa dodatno pozornost zaslužila visoka vsebnost alkalijskih oksidov v finem pepelu. S proizvodnjo bioplina niso bili uspešni.

Piroliza kombinacije kompostiranega izrabljenega substrata in izrabljene premogove rude je z nastalimi trdnimi, tekočimi in plinastimi snovmi z zadovoljivimi energijskimi vrednostmi podala pozitivne rezultate, vendar so Finney in sodelavci (2009) proces kljub temu ocenili kot nezadosten za širšo uporabo v večjem merilu. Po gojenju ostrigarjev na sirku so Ryden in sodelavci izrabljen substrat tretirali s paro, ga osušili in po dodatku vode tretirali najprej z encimi (saharifikacija) in nazadnje izvedli fermentacijo s kvasovkami. Iz substrata koncentracije 30 % w/v so s »solid state« fermentacijo pridobili 5,81 % v/v etanola. Po njihovem mnenju ima proizvodnja bioetanola iz izrabljenega substrata svetlo prihodnost, sploh ob uporabi novih sevov kvasovk. Po preraščanju koruznih storžev s Pleurotus eryngii in pobiranju pridelka so Oguri in sodelavci substrat zmleli s »krogličnim mlinom«, sledila je encimska hidroliza in fermentacija s Pichia stipitis za proizvodnjo etanola. Pri 20 % (w/v) koncentraciji substrata je bila maksimalna koncentracija etanola, ki so jo dosegli 17,7 g/L (1,77 % w/v). Njihov sklep je, da se lahko izrabljen substrat, osnovan na koruznih storžih, uspešno uporablja za pridobivanje etanola. Uporaba izrabljenega substrata ni edini primer uporabe gliv za proizvodnjo biogoriv. Proizvodnja biogoriv je možna tudi s ko-kultivacijo mikroalg in filamentoznih gliv (Ruoyu in sod., 2021). Zaradi vzpostavljene simbioze, se akumulira večja količina biomase, saj alge od gliv dobijo ogljikov dioksid in jim vračajo kisik, ki ga producirajo s fotosintezo (Tingting in sod., 2020). Poleg povečane proizvodnje

Debevec, David. Gojenje gliv v sistemu krožnega gospodarstva.

Dipl. delo (UN). Ljubljana, Univ. v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Študij biotehnologije, 2021

13

biomase, se močno zmanjšajo tudi stroški, ki bi nastali zaradi razbijanja celic alg ob pridobivanju biogoriva. Glive s svojimi encimi, kot so celulaze, hemicelulaze, lakaze in pektinaze, delno razgradijo celično steno alg in s tem olajšajo odpiranje celic. S povečanjem biomase se poveča tudi količina nastalih lipidnih komponent. Simbiotski sistem je primeren za proizvodnjo biodizla, etanola, metana in vodika, čeprav je za uporabo na industrijski ravni celoten proces potrebno dovršiti (Ruoyu in sod., 2021). Ruoyu in sodelavci navajajo tudi, da se je poleg obetavne proizvodnje biogoriv s kokultivacijo povečala tudi učinkovitost čiščenja odpadnih voda. Potencialno uporabo za proizvodnjo biogoriv so pokazale tudi anaerobne glive, katerih naravni habitat je črevesje rastlinojedih živali. Poleg prosto izločenih encimov anaerobne glive izločajo še encimske komplekse-celulosome (Solomon in sod., 2016).

Omenjene strukture omogočajo, da so encimi v njih s proteinskim ogrodjem organizirani na način, da so njihova aktivna mesta bolje izpostavljena substratu. S pomočjo encimov in encimskih kompleksov so anaerobne glive sposobne lignocelulozne substrate razgraditi in nadalje producirati etanol ali vodik. V njihovem metabolizmu nastajajo tudi maščobne kisline, ki jih lahko nekateri mikroorganizmi pretvorijo v vodik ali metan (Saye in sod., 2021). Glive so s svojo sposobnostjo razkrojevanja lignoceluloznih substratov pri proizvodnji biogoriv v veliko pomoč. Njihova uporabnost ni omejena samo na predelavo izrabljenega substrata po gojenju gob, marveč se jih lahko uporablja tudi za predelavo drugih bioloških »odpadkov«. V kombinaciji z drugimi organizmi se njihova uporabnost le še ojača do razsežnosti, ki je nikakor ne gre zanemariti.

4.3.2 Encimi

Rastlinsko biomaso sestavljajo različni polisaharidi, ki jih glive s svojimi encimi, kot so proteaze, lakaze, lipaze, celulaze, amilaze, pektinaze, inulaze, lahko razgradijo, zatem absorbirajo in asimilirajo. Encime torej v izredno velikih količinah (100 g/L) izločajo v substrat, kar je ugodno tudi s stališča pridobivanja encimov (Meyer in sod., 2020). V nabor encimov sodijo tudi ksilanaze, lignin peroksidaze in hemicelulaze. Možnost uporabe ekstrahiranih encimov se kaže v bioremediaciji okolja, kot dodatek krmi ali pri pretvorbi organskih substratov z namenom pridobivanja energije (Phan in Sabaratnam, 2012).

Ekstrahirani encimi se lahko na primer uporabljajo za razgradnjo policikličnih aromatskih ogljikovodikov (PAH), za kar so v največji meri odgovorne lakaze. Pri uporabi surovih ekstraktov iz izrabljenega gojitvenega substrata se je izmed gliv: Agaricus bisporus, Coprinus

Ekstrahirani encimi se lahko na primer uporabljajo za razgradnjo policikličnih aromatskih ogljikovodikov (PAH), za kar so v največji meri odgovorne lakaze. Pri uporabi surovih ekstraktov iz izrabljenega gojitvenega substrata se je izmed gliv: Agaricus bisporus, Coprinus