A. Zorman (2013) navaja, da raziskovalci v zadnjih tridesetih letih namenjajo vse več pozornosti preučevanju soodvisnosti med glasovnim zavedanjem in učenjem branja in pisanja ter bralno pismenostjo. Kot pravi, so ugotovili, »da je mogoče najpomembnejše ravni glasovnega zavedanja razvijati skozi skrbno načrtovano poučevanje in da ima to razvijanje pomemben vpliv na otrokove dosežke pri učenju branja in pisanja« (prav tam: 58). Prav ta spoznanja pa so prispevala k razvoju sodobnih pristopov k začetnemu opismenjevanju v materinščini, drugem ali tujem jeziku. Omenjeni sodobni pristopi naj bi za razliko od predhodnih (sintetičnih, analitičnih, globalnih) temeljili na »razvijanju metaglasovnega procesiranja jezika, stalni slušni in vidni zaznavi glasov in pisnih ustreznicah ter drugih delnih spretnosti branja in pisanja« (prav tam). Razlika med tradicionalnimi in sodobnimi pristopi začetnega opismenjevanja se pojavi predvsem s spremembo v časovni organizaciji opismenjevanja. Tradicionalni pristop, s končnim ciljem doseganja funkcionalne pismenosti temelji na zgodnejšem razvijanju pripravljenosti na branje v t. i. obdobju porajajoče se pismenosti oziroma predbralnem in predpisalnem obdobju (prav tam).
Ljudje so želeli oblikovati najučinkovitejši pristop za učenja branja in pisanja že v preteklosti, zato so se pojavile različne metode s številnim različicami. Za najstarejšo metodo velja sintetična, nato se pojavi analitična in v začetku 20. stoletja še globalna. Tako v praksi kot v teoriji pa beležijo kombinacijo metod kot najpogostejšo rešitev (prav tam).
5.1 Sintetična metoda
Učenje branja in pisanja po sintetični ali abecedni metodi poteka po naslednjih korakih:
1. učenje imen vseh črk abecede (a, be, ce, de …),
2. učenje glasov (učence opozorimo, da ima lahko posamezna črka več glasov), 3. učenje povezovanja črk v zloge in teh v besede.
Značilno je, da otroci vse dejavnosti izvajajo glasno, tako učitelj sproti preverja, kaj govorijo in jih po potrebi popravi. Ko presodi, da je njihovo glasno branje dobro, nadaljujejo s poltihim branjem in nazadnje s tihim branjem (Zorman, 2013). D. Golli (1991) opozarja na težavo pri vezavi, ki se pojavi pri branju besed. Učenec je moral »najprej prepoznati črko, izgovoriti njeno ime in nato še drugo, nato je moral za učiteljem ponoviti zlog (brez imen črk, le glasove), nato po istem postopku naslednji zlog in končno ponovno celo besedo« (prav tam: 15). Glavna
16
značilnost in pomanjkljivost te metode je, da vidni simbol (črko) pretvorimo v abstraktni simbol (glas), to pa zahteva veliko stopnjo abstrakcije. Kot pravi D. Golli z izoliranimi glasovi lahko otežujemo dostop do pomena besed, učenec se nauči prebrati besedo vendar ne razume njenega pomena (Golli, 1991). V procesu opismenjevanja je za otroka najtežja naloga prav spajanje glasov v večje enote (tj. vezava glasov v nepoznane zloge), ker je to zanje nenaravno.
Motivacija pri spajanju teh delov v celoto pa je seveda izjemno nizka, ker učenec ne razume pomena besede, tj. celote. A. Zorman (2013) opozarja tudi na nesmiselnost poimenovanja črk, saj glasovi zvenijo drugače kot imena črk. Prav zato morajo biti pri današnjem poučevanju učitelji pozorni, da ob obravnavi posameznega glasu ne izgovorijo zraven še polglasnika, npr.
msss, bsss. (s je znak za polglasnik), ker s tem ovirajo učenca pri vezavi oziroma pri branju (Golli, 1991). Za sintetično metodo torej velja, da je dolgotrajna, neustrezna za otrokov razvoj in sporazumevalne potrebe (Zorman, 2013).
Kot nadgradnja se je razvila glaskovalna metoda, ki loči glas, črko in ime za črko, vendar so ga pozneje opustil. To je nedvomno olajšalo tako učenje povezav med črkami in glasovi kot učenje povezovanja črk v zloge in zlogov v besede. Pozneje so se razvile še nove različice glaskovalne in sintetične metode, s katerimi so želeli razvoj branja in pisanja še izboljšati. Izboljšane metode, ki so še danes zelo uporabne, so metoda prirodnih glasov, interakcijska metoda, fonomimična metoda in fonetična metoda. Z metodo naravnih glasov so skušali vzpostaviti povezavo med črko in glasom, ki ga slišimo v naravi, npr. šumenje vetra, sikanje kače ali izraz človekovega razpoloženja, kot so začudenje, odobravanje, bolečina ob udarcu ipd. (prav tam).
Nasprotniki te metode kot glavni problem vidijo to, da so glasovi živali in šumi predmetov zelo različni od naših glasov v besedah (npr. naš u in pisk lokomotive). Zagovorniki te metode pa trdijo, da ta glas na otroka deluje motivacijsko in mu predstavlja doživetje. Pozitiven vpliv vidijo predvsem v povezavi metode naravnih glasov s fonografsko metodo, ki temelji na slikovni ponazoritvi črk. Slikovna ponazoritev in naravni glasovi pripomorejo k vzpostavljanju asociativne zveze med glasom v zgodbi/sliki in obliko črke (Golli, 1991). Fonografična metoda išče povezave med obliko črke in pojavi te oblike v naravnem okolju, npr. C kot luna, D kot trebuh, O kot balon ipd. (Zorman, 2013). Pri fonetični metodi pa se močno poudarja pravilen izgovor posameznih glasov, ki je potreben za povezavo črk in glasov. Danes se je od te metode ohranila le velika skrb za glas, ki ga učenci morajo nazorno slišati. Učitelj naj bi zato pri obravnavi posameznega glasu glas pravilno in dovolj glasno izgovarjal, učenci pa naj bi pri tem opazovali tudi učiteljeva usta (prav tam).
5.2 Analitična metoda
Težave, ki so jih zaznali pri sintetični metodi, so skušali odpraviti prav z analitično metodo.
Značilnost te metode je učenje na pamet, temu pa sledi kasnejša analiza besed na zloge in na črke. Učitelj je učencem prebral besedilo, ti pa so ga nato skušali ponoviti. Besedilo so ponavljali, dokler ga niso znali na pamet, šele nato je sledila analiza. Nove spoznane črke so se učenci učili pisati takoj, temu pa je sledilo tudi pisanje besed s sintetiziranjem črk v besedne celote. Značilnost in prednost te metode je zagotovo postopek učenja, ki učenca vodi od otroku znanih prvin (besed, povedi) proti manj znanim (glasovi, črke), pri čemer jih učitelj usmerja skozi skrbno glasovno in grafično analizo besed.
Z uvedbo sočasnega učenja branja in pisanja, ki vpliva tudi na nadaljnji razvoj metod opismenjevanja, se pojavi tudi analitično-sintetične metoda. Nova metoda tako temelji na
17
kombinaciji sinteze in analize, potrebne za učenje branja in pisanja. Značilno je, da učenci najprej spoznajo polnopomenske jezikovne strukture (npr. besede), vsako najprej usvojijo kot celoto, kasneje pa analizirajo, tako da jo razstavijo na črke (pisne ustreznice glasov), nato identificirajo določeni glas v besedi in ga iščejo še v drugih besedah ter črke kot pisne ustreznice glasov združujejo v besede. Zagovorniki analitično-sintetične metode trdijo, da je v prvih fazah bralnega razvoja za otroka značilno logografsko branje, torej branje besed kot celote, kot slik.
Menijo, da se učenci v zgodnjem obdobju učenja branja in pisanja lažje naučijo besedo na pamet, kot da bi členili in spajali glasove. Učenca učenje besed na pamet tudi bolj motivira, ker so zanj glasovi abstraktnost. Glasovne analize ta metoda ne izpušča, pozornost ji nameni, ko se učenec nekaj besed že nauči in svoj besedni zaklad najprej obogati. V primeru obravnave nove besede si lahko pomagamo tudi s slikovno-črkovno stavnico, prav ta otroku omogoča, da s pomočjo podobe in napisa sestavlja besede, še preden dobro pozna pravopisna in pravorečna pravila, razvije grafomotoriko ter druge spretnosti in veščine (Zorman, 2013). A. Zorman pravi,
»da otroci nastavljajo besede in povedi glede na predznanje in trenutne sposobnosti, ob tem pa hitro napredujejo tako pri zavestnem učenju asociativnih zvez med glasovi in pisnimi ustreznicami kot pri razvoju sposobnosti spajanja glasov v besede« (Zorman, 2013: 63). M.
Ropič (2000) opozori na pomanjkljivost stavnice, ki bi z nekaj spremembami lahko ustrezala različnim učnim stilom in ne le slušnemu. Z uvedbo slikovnih podob, ki nakazujejo obliko črk in so značilne za fonografično metodo, bi bila primerna tudi za vidni tip učencev.
5.3 Globalna metoda
Pri globalni metodi učenec usvaja proces branja in pisanja s tem, ko predmete ali dogodke v zavesti veže z besedo ali povedjo v celoti. Ločimo tri skupine, glede na celote, ki jih učenci berejo, tj. besede, povedi in daljša besedila (Zorman, 2013 in Pečjak, 2010). Ena od prednosti, a hkrati tudi pomanjkljivost te metode je zagotovo učenčevo aktivno in samostojno spoznavanje sestavnih delov besed in povedi. Učenec je namreč že na začetku opismenjevanja prepuščen sam sebi, pri analizi besed pa zagotovo potrebuje smernice in razlago učitelja (Golli, 1991 in Zorman, 2013). D. Golli navaja, da so številni avtorji različnega mnenja glede tega, s katerimi celotami naj bi učenca začeli opismenjevati (s povedmi ali besedami ali celo s krajšim besedilom).
Neenotnost avtorjev se kaže tudi pri časovni opredelitvi analize, ki je za razvoj branja in pisanja nedvomno nujna in pomembna. Zagovorniki te teorije trdijo, da naj bi bilo okolje večine otrok danes polno globalnih bralnih možnosti, saj otroci gledajo napise na televiziji, v časopisih, na knjigah, v slikanicah, na trgovinah, na različni prometnih znakih in jih berejo kot celote. Temu dejstvu D. Golli (1991) nasprotuje in trdi, da večina otrok pozna tudi posamezne črke, npr.
kratice mest na avtomobilskih oznakah, črke v svojem imenu, ki jih tudi napiše, zato je zadrževanje analize nepotrebno. Vendar globalisti menijo, da naj bi se otrok že v začetnem obdobju opismenjevanja orientiral na branje celote, kot je značilno za odrasle, izkušene bralce.
Doseči želijo, da se optična slika besede tako kot pri odraslemu poveže s pomenom. Mnogi kritiki tem stališčem nasprotujejo, ker ne moremo enačiti celostnega branja odraslih, izkušenih bralcev z še pomanjkljivim branjem začetnikov. Začetniki so namreč zaradi pomanjkljivosti izkušenj po navadi še negotovi, sklepajo po vizualnih značilnostih in po pomenu konteksta.
Značilne napake, ki se pojavljajo pri globalnem branju, so npr. koza – kosa, krava – trava,
18
konjiče – kozliček). Zagovorniki te metode so se opirali tudi na dejstvo, da je branje kratkih nesmiselnih besedil, ki je značilno za analitično-sintetično metodo, nesmiselno in otroke
»poneumlja«. Tudi to dejstvo so kritiki zavrgli, češ da tudi besedila, ki jih učenci berejo po globalni metodi, vsebujejo podobne besede, ki jih je potrebno ponavljati (Golli, 1991). Globalna metoda je primerna v začetnem obdobju učenja branja in pisanja, nato pa je potrebno dodati še vidno in slušno analizo besed. Po nekem času se namreč pojavi zasičenost spominskih zmožnosti in s tem tudi vedno večje število vizualno podobnih besed in razvoj miselnih procesov (Zorman, 2013).
Nekatere manj radikalne različice globalne metode se od prvotne razlikujejo po vključitvi obravnave glasovne strukture besede. Učenci najprej prepoznavajo preproste polnopomenske besede, ko usvojijo določeno število napisov te vidno in glasovno analizirajo, jih členijo in glasove spajajo v besede. Glavna pomanjkljivost te različice je nenačrtno in ne eksplicitno učenje asociativnih zvez med glasovi in pisnimi ustreznicami (prav tam).