MNENJE O SLOVENŠČINI IN LASTNEM ZNANJU SLOVENŠČINE

V tem tematskem sklopu smo raziskovali, kakšno je mnenje o teţavnosti in zahtevnosti slovenskega jezika z vidika učencev priseljencev prve generacije. Vprašali smo jih, ali jim je slovenščina teţka. V tabeli v nadaljevanju so predstavljeni njihovi odgovori.

Tabela 59: Teţavnost slovenščine

ŠTEVILO

UČENCEV TEŢAVNOST SLOVENŠČINE SKUPNO ŠTEVILO

ODGOVOROV

Skoraj tretjini celotnega vzorca, natančneje 27 %, se slovenščina zdi precej teţka.

Intervju št. 1: »Da, govorit in razumet je teţko.«

Intervju št. 4: »Da. Ne pogovarjam se veliko, ker je teţka.«

Intervju št. 14: »Za razumet ne, ker je ful podobna makedonščini. Bolj je za govorit teţka.«

Intervju št. 27: »Yes it is difficult.«

Malo več kot polovica celotnega vzorca je dejala, da jim slovenščina ne povzroča toliko teţav in da jim ni tako teţka. Tako je dejalo 57 % vzorca.

Intervju št. 3: »Ne tok. Včasih kej ne razumem.«

Intervju št. 8: »Gramatika mi je včasih teţka.«

Intervju št. 22: »Ja, prej mi je bla. Zdej je laţje.«

Intervju št. 25: »Bila je, zdej ni.«

Intervju št. 28: »Više ni. Zdaj sem učil.«

Da je slovenščina malo teţka, je dejalo 17 % vzorca.

Intervju št. 2: »Čisto malo.«

Intervju št. 11: »Ful malo. Nekare besede, ki jih ne poznam še.«

Intervju št. 13: »Zdej ne tok. Prej je blo ful teţje.«

V nadaljevanju raziskave smo tudi poizvedovali, kakšno je osebno mnenje učencev o lastnem znanju in razumevanju slovenskega jezika, torej, ali menijo, da razumejo slovensko. Odgovori na vprašanje, ali razumejo slovensko, so predstavljeni v nadaljevanju.

Tabela 60: Mnenje o lastnem razumevanju slovenščine

ŠTEVILO

Skoraj vsi intervjuvani učenci, 90 %, so ocenili, da razumejo slovensko, a ne vedno vsega.

Intervju št. 6: »Ne vedno čisto vsega.«

Intervju št. 8: »Da. Par besed ne.«

Intervju št. 20: »Da, samo ne čisto vse.«

Desetina vzorca pa je dejala, da včasih ali pa pogosto ne razume slovensko.

Intervju št. 1: »Da, govorit in razumet je zelo teţko.«

Intervju št. 27: »A little.«

8.8.2.1.Interpretacija

Pri prvem vprašanju smo poizvedovali, kje so se učenci priseljenci prvič srečali s slovenskim jezikom. Ugotavljamo, da se je večina intervjuvancev s slovenščino srečala ţe v drţavi izvora. Tako je natančneje dejalo 63 % vprašanih, medtem ko so se ostali srečali s slovenščino šele v Sloveniji (glej tabelo 57). Med tistimi, ki so se z njo srečali v drţavi izvora, je bilo največ takšnih, ki so slišali slovenski jezik ob obisku druţinskega člana, ki je prišel iz Slovenije. Največkrat je šlo za očeta, ki je prišel na obisk iz Slovenije domov k druţini. Manj je bilo učencev, ki so slovenščino spoznali preko medijev, na primer preko televizije, radia, računalnika ali telefona, v drţavi izvora. Manj učencev se je tudi srečalo s slovenskim jezikom šele po priselitvi v Slovenijo. Takšnih je bilo 37 % učencev. Od teh je bilo največ učencev, ki so slovenščino slišali v šoli in preko druţinskih članov. Najmanj je bilo učencev, ki so prišli v stik s slovenskim jezikom na izletu v Slovenijo pred selitvijo in preko medijev v Sloveniji (glej tabelo 57). Pri učencih, ki so slišali slovenski jezik ţe v drţavi izvora, je več dečkov kot deklet, isto velja za deleţ učencev, ki so prišli v stik s slovenskim jezikom šele v Sloveniji. Tudi tu je več dečkov kot deklet. Prvi stik s slovenščino je ob obisku enega od druţinskih članov, ki je prišel iz Slovenije, izpostavilo največ učencev iz drugega in tretjega vzgojno–izobraţevalnega obdobja (glej tabelo 57).

V nadaljevanju smo jih povprašali, kdo jih je prvi začel učiti slovenščino. Na podlagi odgovorov ugotavljamo, da je bila prva oseba, ki je začela učence priseljence sistematično učiti slovenščino, učiteljica (glej tabelo 58). Tako je dejalo 60 % vprašanih. Obstaja pomemben odstotek učencev, ki je dejal, da jih je prvi začel učiti jezika oče. Kar nekaj učencev pa je izpostavilo kombinacijo obeh oseb. Občutno manj učencev je dejalo, da so bile druge osebe, prijatelj/prijateljica in sošolci tiste, ki so jih prve učile slovenskega jezika (glej tabelo 58). Najmanj učencev je dejalo, da jih je jezik začela učiti mati. Tako je bilo le v enem primeru (prav tam). Od tistih oseb, ki jih je prvi začel učiti slovenščino oče, je bilo več deklet kot dečkov, medtem ko je bilo pri osebah, ki jih je prva/prvi začel/a učiti učitelj/ica, več dečkov kot deklet (glej tabelo 58). Učenci iz drugega vzgojno–izobraţevalnega obdobja so največkrat dejali, da jih je prvi začel učiti slovenščine oče, medtem ko so učenci iz tretjega vzgojno–izobraţevalnega obdobja največkrat izpostavili, da jih je slovenščine prva učila učiteljica oziroma učitelj (prav tam).

V okviru tega tematskega sklopa smo učence priseljence povprašali tudi o teţavnosti oziroma zahtevnosti slovenskega jezika, torej o tem, če jim je slovenščina teţka. Več kot polovica učencev je dejala, da jim slovenščina ni tako teţka. Takšen odgovor je izpostavilo 57

% učencev (glej tabelo 59). Skoraj tretjina vzorca je dejala, da jim je slovenščina precej teţka, medtem ko je 17 % intervjuvancev dejalo, da jim je slovenščina malo teţka (prav tam). Med tistimi, ki jim slovenski jezik ni toliko teţak, je več deklet kot dečkov, medtem ko je pri tistih, ki so dejali, da je slovenščina malo teţka, več dečkov kot deklet (glej tabelo 59).

Ugotavljamo, da je slovenščina precej teţka večinoma učencem iz tretjega vzgojno–

izobraţevalnega obdobja.

V zaključnem delu nas je zanimalo tudi njihovo subjektivno mnenje o lastnem razumevanju slovenskega jezika. Ugotavljamo, da imajo skoraj vsi vprašani realno mnenje, saj so v 90 odstotkih dejali, da razumejo slovensko, a ne vedno vsega, torej da še obstajajo vrzeli v njihovem znanju slovenskega jezika. Obstaja pomemben deleţ učencev, natančneje desetina vzorca, ki je dejala, da včasih oziroma pogosto ne razume slovenščine (glej tabelo 60).