BEG MOŽGANOV

Beg možganov je pojav znotraj sodobnih oblik mednarodnih migracij, pri katerem gre za odseljevanje visoko izobraženih kadrov iz rojstne države (Dolinar in Knop, 1998).

Najpogosteje pri begu možganov govorimo o migracijah iz manj razvitih držav v razvitejše.

Obdobje zgodnjega kapitalizma te oblike migracij še ni poznalo, saj je vse bolj kvalificirana delovna sila pričela emigrirati v razvitejše države, kjer so jim ponujeni boljši delovni pogoji, ali pa v manj razvite dele sveta, kjer vidi priložnost zaradi pomanjkanja strokovnjakov, v obdobju t.i. razvitega monopolnega kapitalizma. Pričakovati je, da bo vse bolj odprti trg delovne sile tudi v prihodnosti za svoj obstoj potreboval migriranje visoko izobraženega kadra, saj današnje družbe ne usklajujejo potreb po kvalificiranih delavcih z izobraževalnim sistemov v zadostni meri. Beg možganov je torej na nek način logična posledica sodobne družbene ureditve in vse bolj zahtevnega trga, ki jo je Klinar (1976a) že pred časom napovedal v okviru razumevanja migracij kot priložnosti za poklicno mobilnost.

23

3.1. OPREDELITEV POJMA »BEG MOŽGANOV«

Adams (1968) opredeli beg možganov kot človeški kapital, ki izteka iz gospodarstev kot strateški vir. Podobno definicijo poda Horvat (2011), za katerega beg možganov pomeni masovno in stalno migracijo visoko izobraženih oseb iz matične države v druge, bolj razvite države. Bevc (2004) pa dodaja, da je mobilnost izobraženih kadrov za uspešnost posamezne države na področju znanosti in tehnologije sicer izrednega pomena, a da hkrati predstavlja številne potencialne ovire, kot je npr. trajni odliv.

Prav trajni odliv najbolj izobraženega prebivalstva v tujo državo, oziroma – kot to opišejo strokovnjaki Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD, 2008, v Bevc, 2009) – trajni prehod oseb s terciarno izobrazbo iz ene države v drugo, opredeli beg možganov v širšem pomenu. V ožjem pomenu pa beg možganov po mnenju strokovnjakov OECD (prav tam) pomeni migriranje znanstvenikov ter tehničnih in ostalih specialistov z različnih področij s terciarno izobrazbo.

Panič (2004) poleg že omenjenih oblik omenja še t.i. prikriti beg možganov. Pri tem ima v mislih zaposlovanje strokovnjakov v izvorni državi, vendar znotraj tujih institucij in mednarodnih organizacij. Ker to ne prinaša nekih očitnih negativnih posledic za domačo družbo, je ta oblika bega možganov za emigrantske družbe sprejemljiva v veliko večji meri kot odhod kadra v tujino (prav tam).

V literaturi poleg pojma beg možganov zasledimo tudi pojme »izvoz možganov«, »prelivanje možganov« in »cirkulacija možganov«. Klinar (1989) poskuša te izraze pojasniti, in sicer piše, da pri izvozu možganov izvorna država dobi od imigrantske družbe odškodnino za svoje strokovnjake, pri prelivanju možganov gre za izseljevanje presežka izobražencev, kar ne povzroča negativnih posledic, cirkulacija možganov pa predstavlja krožno gibanje visoko izobraženega kadra iz emigrantske družbe v imigrantsko in potem ponovno nazaj, kar je pravzaprav cilj moderne politike resursov.

Klinar (1976a) piše, da smer mobilnosti oz. bega možganov poteka v dve smeri – iz manj razvitih držav v razvitejše, a tudi obratno. Za znanstvenike in ostali visoko izobraženi kader naj bi sicer veljalo, da najpogosteje migrirajo iz manj razvitih v bolj razvite družbe, se pa migracije odvijajo tudi iz bolj razvitih v manj razvite dežele, čeprav je tega manj. Vsekakor obe smeri preseljevalnih tokov pomembno vplivata na povečevanje razlik med bolj in manj razvitimi družbami (prav tam).

24

Ko govorimo o učinkih bega možganov oz. njegovih posledicah za določeno državo, se največkrat pojavljajo negativni vidiki, ki poudarjajo pomen odhoda usposobljenega prebivalstva. Klinar (1976a) navaja, da so negativne posledice bega možganov še izrazitejše pri manj razvitih državah, saj odhod izobražene delovne sile prinaša nazadovanje v razvoju.

To občutijo tudi prebivalci, ki ostanejo doma, saj se kot družba težje razvijajo in učinkovito delujejo. Med negativne vidike spada še izguba investicij, vloženih v šolanje odhajajočih strokovnjakov, kar posebej izpostavlja tudi Razpotnik (2004). Mladi namreč v najproduktivnejših letih zapustijo državo, v kateri so odraščali in se izobraževali, torej preživljali neproduktivna leta svojega življenja. Ko postanejo sposobni in koristni za delovno silo in bi lahko omogočili razvoj, pa odidejo zaradi boljših finančnih in socialnih obetov na delovni trg razvitejših držav (prav tam). Ackers in Gill (2008) opozarjata, da bo ravno to v bližnji prihodnosti povzročalo težave pri upravičevanju naložb v izobraževanje mladih, ki si želijo ostati v izvorni državi. K vsemu naštetemu Strniša (2009) dodaja še izgubo razvojnih potencialov na dobičkonosnih področjih, kamor spadajo naravoslovje, tehnika in medicina.

V sodobni literaturi je sicer moč najti tudi pozitivne oz. koristne posledice bega možganov.

Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD, 2008, v Bevc, 2009) na primer navaja študijo o globalni konkurenci za talente, kjer je bilo ugotovljeno, da se ravno preko bega možganov lahko spodbudi oblikovanje človeškega kapitala v emigrantski državi. Bevc (2009, str. 7) to razlaga s tem, da tedaj, »[...] ko možnost emigracije spodbuja ustvarjanje več znanja/izobrazbe kot znaša izguba le tega, država izvoznica poveča zalogo človeškega kapitala, če se odprejo možnosti dela v tujini oziroma odhoda v tujino. Razen individualnih koristi za tiste, ki pridobijo znanje, so možne tudi širše družbene koristi, na primer preko večjega medgeneracijskega prenosa znanja.«

Klinar (1976a) obravnava dva modela bega možganov:

- kozmopolitski/liberalistični model: strokovnjaki naj se zaposljujejo tam, kjer so jim za delo omogočene najboljše možnosti, saj to preko razvoja znanosti prinaša dobrobit vsem ljudem;

- nacionalni model: nacionalna skupnost za lasten razvoj potrebuje vsaj minimalno število domačih strokovnjakov, ki naj za dobrobit lastne družbe kljub morebiti neugodnejšim delovnim razmeram ostanejo v domači državi, čeprav so tam njihovi potenciali manj izkoriščeni.

25

3.2. VZROKI ZA BEG MOŽGANOV

Izobražen kader naj bi iz Slovenije odhajal zaradi slabih delovnih pogojev in nenaklonjenosti države do raziskovalce, meni Strniša (2009).

Adams (1968) navaja sledeče vzroke za beg možganov, vezane na prednosti držav priseljevanja oz. pomanjkljivosti držav izseljevanja:

- razlika v plačilu: plačila za enako delo se med posameznimi državami lahko precej razlikujejo;

- poklicne priložnosti: razvitejše države nudijo več možnosti za napredovanje;

- pomanjkanje dovzetnosti za spremembe v domovini: posamezne države zaradi tradicionalizma, zaprtosti in/ali birokracije ne nudijo dovolj priložnosti za vpeljavo inovacij;

- pomen izobraževanja v tujini: dvorezen meč – izobraževanje v tujini je lahko naprednejše, a prav tako lahko nudi znanja, ki v domači državi niso pretirano koristna;

- pomanjkanje realnih politik zaposlovanja delovne sile: problematika velikih naložb v visoke izobraževalne ravni, čeprav država ne potrebuje tako številčne visoko izobražene delovne sile, s čimer se ustvarjajo presežki izobražencev, ki se kasneje soočajo s težavami pri zaposlovanju;

- tehnološke vrzeli: med posameznimi državami je moč zaznati precejšnje razlike v stopnji tehnološkega napredka;

- politična neenotnost: izobražen kader se zaradi tega neredko preseljuje v bolj enovite in stabilne države;

- diskriminacija na neekonomskih temeljih: različne oblike diskriminacij so običajno bolj prisotne ali vsaj bolj opazne v manj razvitih državah in so prav tako eden od vzrokov za odhod strokovnjakov.

26