Od 36 anketirancev je 9 oz. 25 % anketirancev odgovorilo, da bi se dodatno izobraţevali v obliki seminarjev, 2 oz. 5,56 % z branjem strokovne literature in 25 oz. 69,44 % s predavanji določenih strokovnjakov.
3% 67%
30%
želite izvedeti o tej tematiki še več
da
5.1 PREVERJANJE HIPOTEZ
H 1: Vzgojiteljice uporabljajo vaje bolj nenačrtovano kot načrtovano.
Hipotezo lahko potrdim, saj je iz rezultatov raziskave vidno, da vzgojiteljice uporabljajo vaje bol nenačrtovano kot načrtovano. Rezultati kaţejo, da 21,62 % vzgojiteljic uporablja vaje nenačrtovano in le 5,41 % vaje načrtuje. Kar 51,35 % vzgojiteljic pa je odgovorilo, da jih izvajajo načrtovano kot nenačrtovano.
Po tem lahko sklepam, da vzgojiteljice vaje izvajajo bolj nenačrtovano.
H 2: Med vzgojiteljicami, ki imajo različno delovno dobo, se pojavljajo razlike v oceni lastne usposobljenosti za izvajanje vaj za boljšo izgovarjavo.
Hipotezo lahko potrdim, saj je iz rezultatov vidno, da med vzgojiteljicami z delovno dobo od 1 leta do 10 let sebe ocenjujejo bolj negativno. Kar 4 izmed 10 s tako kratko delovno dobo se je ocenilo, da niso usposobljene za izvajanje vaj, medtem ko so se vzgojiteljice z delovno dobo nad 30 let tako opredelili le dve, z delovno dobo od 25 do 30 let pa le ena. Vzgojiteljice z delovno dobo nad 30 let so se opredelile kot usposobljene za izvajanje vaj, kar 5 izmed 8 vzgojiteljic in kar 6 od 13 z delovno dobo od 25 do 30 let. Vzgojiteljice z delovno dobo od 1 leta do 10 let pa so se le 3 od 10 opredelile kot usposobljene za izvajanje vaj.
Po tem sklepam, da se vzgojiteljice z daljšo delovno dobo čutijo bolj usposobljene za izvajanje vaj za boljšo izgovarjavo.
H 3: Rezultate vaj vzgojiteljice preverjajo z individualnim pogovorom v skupini.
Hipotezo ovrţem, saj je iz rezultatov razvidno, da kar 32 oz. 86,49 % vzgojiteljic preverja rezultate vaj oz. napredek otrok z opazovanjem in zapisovanjem in le 13,51 %, ki ne uporabljajo takšnega načina preverjanja, le 45,95 % izmed njih uporablja tudi individualni pogovor in 54,05 %, ki te metode ne uporabljajo. Le 1,86 % pa uporabljajo snemanje in kasnejšo evalvacijo in 98,14 %, ki te metode ne uporabljajo.
Ker so lahko vzgojiteljice obkroţile več odgovorov, lahko trdim, da največkrat uporabljajo metodo opazovanja in zapisovanja v kombinaciji z individualnim pogovorom.
H 4: Večina vzgojiteljev se ne čuti usposobljene za izvajanje vaj za boljšo izgovarjavo.
Hipotezo lahko ovrţem, saj je iz rezultatov vidno, da se 40,52 % vzgojiteljic počuti usposobljene za izvajanje vaj, 16,22 % se na odgovor ni opredelilo, 16,22 % se je opredelilo kot slabo usposobljene in 27,02 % kot neusposobljene za izvajanje vaj.
Po tem lahko sklepam, da se vzgojiteljice opredeljujejo kot usposobljene za izvajanje vaj.
H 5: Večina vzgojiteljev najpogosteje uporablja pesmi, ki spodbujajo izgovarjavo.
Hipotezo lahko ovrţem, saj je iz rezultatov vidno, da vzgojiteljice največ, kar 62,16 % vseh anketiranih vzgojiteljic, uporabljajo metodo pogovora, in 37,84 %, ki ne uporabljajo metode pogovora. 40,54 % izmed vseh pa uporabljajo pesmice, ki spodbujajo izgovarjavo, in 59,46 %, ki jih ne uporabljajo. Najmanj 35,16 % uporabljajo dihalne vaje in 64,84 %, ki dihalnih vaj ne uporabljajo, in le 32,43 % izmed vseh anketirancev uporablja didaktične igre oz. izdelava stavnice in 67,57 %, ki ne uporabljajo didaktičnih iger oz. izdelav stavnice.
5.2 SKLEPNE UGOTOVITVE
S pomočjo raziskave o uporabi vaj za pravilno izgovarjavo v drugem starostnem obdobju lahko povzamem nekatere ugotovitve, ki se nanašajo na delo v skupinah in na odnos vzgojiteljic do te teme.
Rezultati raziskave so pokazali, da med vsemi anketiranci ni bilo niti enega predstavnika moškega spola, kar pomeni, da še vedno vodijo skupine predvsem ţenske, in lahko govorimo o feminizaciji poklica. Razvidno je tudi, da je še kar velik odstotek, kar 35,14 %, vzgojiteljic, ki imajo dokončano le srednjo šolo. Malo večji odstotek, 37,84 %, predstavljajo vzgojiteljice z visoko strokovno šolo, med vzgojiteljicami pa je še vedno 5,4 % takih, ki imajo izobrazbo iz drugega področja.
Razvidno je tudi, da vzgojiteljice predvsem ne načrtujejo vaj za boljšo izgovarjavo otrok. Kar 21,62 % vzgojiteljic uporabljajo vaje nenačrtovano in le 5,41 % načrtuje vaje. Kar 51,35 % pa se posluţuje obeh vidikov, tako načrtovanja kot nenačrtovanja vaj. Razvidno je, da so vzgojiteljice fleksibilne, kar jim dopušča sam kurikul. To je razvidno tudi iz pogostosti uporabe vaj, saj je 64,86 % vzgojiteljic odgovorilo, da jih izvajajo po potrebi, kar 24,33 % pa da zelo pogosto.
Vzgojiteljice tudi preverjajo napredek otrok in največ se še vedno posluţujejo opazovanja in zapisovanja, kar 86,49 %, nato individualni pogovor, ki ga uporablja 45,95 % vseh anketirancev, najmanj pa uporabljajo snemanje in kasnejšo evalvacijo, le 1,86 %, kar je zelo malo.
Eno izmed vprašanj se je nanašalo, če bi ţelele o tej tematiki izvedeti še več, in kar 67 % anketirancev je ţelelo še kaj izvedeti, 30 % se je odločilo za odgovor mogoče in 3 % da ne. V celotni anketi je bila to samo ena oseba. Dodatno bi se najraje izobraţevale prek predavanj določenih strokovnjakov, kar 69,44 %, 25 % bi obiskovale seminar na to temo, le 5,56 % pa bi segle po strokovni literaturi. Tako je razvidno, da se vzgojiteljice vedno rade dodatno izobraţujejo, vendar pa še vedno premalo storijo na kasnejši evalvaciji.
Otrok je deleţen govora ţe od rojstva dalje. Z dojenčkom se pogovarja mama, oče, sorodniki, zdravniki. Skozi razvoj je otrok deleţen vedno več govornega vzpodbujanja in kmalu spregovori tudi sam. Najprej le nekaj besed, kmalu pa se besedni zaklad prične širiti. Nekateri otroci spregovorijo hitreje, nekateri malo kasneje. Ob spodbujanju in ob pogovoru z otrokom otrok spoznava dodatne besede in pridobiva samozavest pri izraţanju vsega z besedami.
Včasih pa otroci ne izgovarjajo besed pravilno. Vzroki za to so lahko različni. Pomembno je, da vzgojitelj v skupini to opazi in ustrezno reagira. Vsaka napačna izgovarjava še ne pomeni, da ima otrok govorno napako, vendar pa vzgojitelj to lahko izkoristi kot dodatno zanimivost in popestri vsakdanjik v vrtcu z različnimi vajami.
V teoretičnem delu je predstavljen govorni razvoj otroka, dejavniki govornega razvoja, predstavljeno je, kako nastane glas, na kratko o govornih motnjah, predstavljena je logopedija in vaje za boljšo izgovarjavo, med katere spadajo vaje za razvoj motorike govornih organov, vaje za izreko določenega glasu, vaje za spoznavanje ritma, dihalne vaje, didaktične igre in metoda pogovora. Vsak otrok je edinstven, tako je edinstven tudi njegov govor.
Med pisanjem diplomskega dela sem ugotovila, kako pomembno je, da se vzgojitelj zaveda, kako se izraţa, kakšno pomembno vlogo postavlja pri govornem napredku vsakega otroka v skupini in kako pomembno je, da opazi, če se določene napake pojavljajo prepogosto in se ne odpravijo. Sem mnenja, da bi morale vzgojiteljice v vrtcu dati večji pomen jezikovni vzgoji in da bi lahko tudi tako tematiko uvrstile med zanimive igre, katere bi otroci radi igrali in se ob tem še izpopolnjevali v samem govoru, in tako tudi pridobivali na samostojnem izraţanju.
V empiričnem delu sem skušala ugotoviti, kakšen je odnos vzgojiteljic do te tematike in koliko se ji posvečajo. Kako same sebe ocenjujejo kot strokovnjakinje in ali so pripravljene na dodatno izobraţevanje v tej smeri. Iz raziskave lahko predvsem poudarim, da je razvidno, da se ţelijo izobraţevati še naprej in da so se pripravljene prilagajati situaciji, ki je v skupini.
Razvidno je tudi, da vzgojiteljice še vedno premalo uporabljajo tehnologijo, saj se le redko posluţujejo snemanja in kasnejših evalvacij na področju govornega napredka otrok.
Prek raziskave sem dobila vpogled, kako vzgojiteljice gledajo na svojo kompetentnost in katerih vaj se posluţujejo največ. Zanimivo bi bilo, če bi lahko preverila govorno stanje v skupinah, nato pa vsem vzgojiteljicam, ki so sodelovale v raziskavi, ponudila nekaj pripravljenih vaj, ki bi jih izvajale v skupini, in nato po nekaj mesecih preizkusili govorni napredek otrok.
Kot bodoča vzgojiteljica menim, da je govor nekaj, kar nas predstavlja celotnemu svetu. Širok besedni zaklad, pravilna raba besed, zmoţnost izraţanja v danih okoliščinah in naš način govora nas predstavljajo kot osebe. Nič ni narobe, če imamo pri govoru teţave, če le vemo, kako pravilno reagirati in pravilno izvajati vaje, ki izboljšajo samo izgovarjavo. Vaje lahko v vrtcu sluţijo kot zabavna igra, kjer otroci iščejo nove besede, se učijo izraţati, in tako širijo besedni zaklad in gradijo na samozavesti. Ob večjih teţavah lahko vzgojitelj napoti otroka in starše k določenim strokovnjakom, vendar še vedno v skupini izvaja govorne vaje za vse enako. Vzgojitelj mora otroke vzpodbujati in v njih iskati nove izzive, primerne in zabavne načine izvajanja vaj. Pravilna izreka jim bo skozi ţivljenje v veliko pomoč, še posebej, ko se bodo vključili v osnovno šolo, kjer bodo lahko samo nadgrajevali ţe znane stvari.
Samozavesten in pravilen govor pa bo odraţal njihovo samostojnost in edinstvenost. Predloge za izboljšanje trenutnega stanja vidim v stalnem strokovnem spopolnjevanju strokovnih delavcev na jezikovnem področju, kot tudi na vseh ostalih področjih, in še boljše sodelovanje vrtca z lokalno skupnostjo, ki vključuje podporo občinske infrastrukture (financiranje in zagotavljanje kakovosti na vseh ravneh). Seveda pa ne smemo pozabiti na najpomembnejše, sodelovanje vzgojiteljev, staršev in otrok.
7 LITERATURA
Bahar, A., Koman, M., Koţelj, T., (1979). Razvijanje senzomotoričnih in govornih sposobnosti otrok. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.
Bahovec, E. D., Bregar, K. G., Čas, M., Domicelj, M., Saje – Hribar, N., Japelj, B., Jontes, B., Kastelic, L., Kranjc, S., Marjanovič Umek, L., Poţar Matijašič, N., Vonta, T., Vrščaj, D.
(1999). Kurikulum za vrtce. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo.
Batistič Zorec, M. (2000). Teorije v razvojni psihologiji. Ljubljana: Pedagoška fakulteta v Ljubljani.
Bešter, M. idr. (1999). Na pragu besedila. Ljubljana:Zaloţba Rokus.
Coblenzer, H., Muhar, F. (2003). Dih in glas: navodila za dobro govorjenje. Ljubljana:
Pedagoška fakulteta.
Drglin, Z. (2004). Jezik in igra, igra jezika, V Dolar Bahovec, E. in Bregar Golobič, K. Šola in vrtci skozi ogledalo: priročnik za vrtce, šole in starše. Ljubljana: DZS.
Fajfar, K. (1996). Pridobivajmo – izgovarjamo glasove. Nova Gorica: Educa.
Grginič, M. (2005). Porajajoča se pismenost. Domţale:Zaloţba Izolit.
Grginič, M. (2008). Vsak po svoji poti do pismenosti: priročnik za vzgojitelje in starše predšolskih otrok. Mengeš: Izolit.
Grosman, M. (2003). Beremo skupaj: Priročnik za spodbujanje branja. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Hočevar Bolteţar, I. (2008). Fiziologija in patologija glasu. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Kranjc, S. (1999). Razvoj govora predšolskih otrok. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Posokhova, I. (1999). Razvoj govora i prevencija govornih poremećaja u djece.
Zagreb:Ostvarenje.
Ribič Hedernih, B. (2002). Razvoj govora. Otrok in druţina, št. 11. str. 16–19.
Sgerm, D. (2002). Poslušam, slišim, izgovarjam. Maribor: Osnovna šola Ludvika Pliberška Maribora.
Skubic, D. (2004). Pedagoški govor v vrtcu. Ljubljana: Pedagoška fakulteta v Ljubljani.
Vrbovšek, B., Postruţin, L., Sajko, D., Smerdelj, J., Tomič, T., (2007). Porajajoča se pismenost v predšolskem obdobju. Ljubljana: Supra.
8 PRILOGE Anketni vprašalnik
ANKETNI VPRAŠALNIK Spoštovani,
pri pisanju diplomskega dela izvajam raziskavo o uporabi vaj za pravilno izgovarjavo v drugem starostnem obdobju.
Prosila bi Vas, da rešite anketni vprašalnik, ki mi bo v pomoč pri empiričnem delu omenjene naloge. Vprašalnik je anonimen, zato Vas prosim, da na vprašanja odgovarjate iskreno.
Zagotavljam, da bom vse pridobljene podatke in informacije uporabila zgolj v študijske namene.
Za sodelovanje se Vam vnaprej zahvaljujem in Vas pozdravljam.
Urška Ažman
Spol: M Ţ
1. Moja delovna doba je:
a) Od 1 leta do 10 let.
b) Od 10 do 25 let.
c) Od 25 do 30 let.
č) Več kot 30 let.
2. Svojo kompetentnost za izvajanje vaj za boljšo izgovarjavo ocenjujem kot:
a) Nisem kompetenten/a za izvajanje vaj.
b) Sem slabo kompetenten/a za izvajanje vaj.
c) Ne vem.
č) Sem kompetenten/a za izvajanje vaj.
3. Ali uporabljate vaje za izgovarjavo?
a) Jih ne uporabljam.
b) Uporabljam jih nenačrtovano.
c) Uporabljam jih načrtovano.
č) Uporabljam jih načrtovano kot nenačrtovano.
4. Katere vaje za izgovarjavo uporabljate?
a) Dihalne vaje.
b) Metoda pogovora.
c) Pesmice s poudarki na jeziku.
č) Didaktične igre oz. izdelava stavnice.
5. Kako pogosto uporabljate vaje za boljšo izgovarjavo?
a) Nikoli.
b) Enkrat tedensko.
c) Po potrebi.
č) Zelo pogosto.
6. Kako preverjate napredovanje otrok v izgovarjavi?
a) Z opazovanjem in zapisovanjem.
b) Z individualnim pogovorom.
c) S snemanjem in kasnejšo evalvacijo.
7. Vaša izobrazba:
a) srednja šola.
b) višja šola.
c) visoka strokovna šola.
č) drugo: ____________
8. Ali si ţelite o tej tematiki izvedeti še več?
a) Da.
b) Ne.
c) Mogoče.
9. Če ste na prejšnje vprašanje odgovorili pritrdilno, na kakšen način bi se ţeleli dodatno izobraţevati?
a) V obliki seminarjev.
b) Z branjem strokovne literature.
c) S predavanji določenih strokovnjakov.