Nabava in povpraševanje

Beseda nabava se uporablja za opis dejavnosti kupovanja ali dobivanja blaga in/ali storitev od tretje osebe. S tem je kupcu omogočeno izpolnjevanje poslovnih ciljev na časovno in finančno učinkovit način (Allinson, 2004).

Allinson (2004) je zapisala naslednje notranje in zunanje dejavnike, ki vplivajo na odločanje pri nabavi:

• Velikost organizacije, ki kupuje ali prodaja.

• Relativna kompleksnost vložka glede na končni izdelek in geografsko področje, ki ga pokriva.

• Predpisi države in podjetja.

• Tip podjetja, ki je vključeno (ali je storitveno ali proizvodno podjetje).

• Tip vpletenih podjetij in končni trg (ali je usmerjeno v veleprodajo, maloprodajo ali pa je storitveno).

• Raznolikost in tip dobaviteljev surovin.

Nabava je torej jedro poslovanja med organizacijo in zunanjim okoljem, v katerem posluje.

Allinson (2004) je podrobno opisala tudi nabavljanje v živilski oskrbovalni verigi. Zapisala je, da so spremembe v makro ekonomiji, zrelost trga in zahtevnost potrošnika spodbudile kulturen obrat v pristopu do nabavljanja. Zgodnejše vključevanje dobavitelja v oskrbovalno/proizvodno verigo, razvoj partnerstva z dobavitelji, reden nadzor in ocenjevanje dobaviteljev, potrjevanje in določanje zmogljivosti dobaviteljev so postali ključno vodilo pri raziskavi strategije, odziva trga, nabave. Slika 5 prikazuje, kako so zahteve sodobnega potrošnika oblikovale pristope do strateškega naročanja hrane in principe upravljanja oskrbovalne verige ter načine za določen strateški rezultat.

Slika 5: Spremembe nabave v živilski oskrbovalni verigi (Allinson, 2004).

Pristopi k strateškemu vodenju nabave in oskrbovalne verige (Allinson, 2004):

Key account management (KAM)

Pristop k nabavi je razvit na podlagi ocene dejanskih stroškov (kvalitativnih in kvantitativnih transakcijskih stroškov) in dobička, dobljenega s transakcijo med prodajalcem in kupcem.

Idealni KAM model bi deloval sinergistično. KAM način spodbudi fleksibilen pristop in učinkovit odziv na potrošnikovo povpraševanje. Z manjšo zalogo in administracijskimi stroški

Zahteve sodobnega potrošnika:

• Ohlajena sveža hrana in proizvodi s kratkim rokom trajanja

• Živilski proizvodi pod lastno blagovno znamko

• Mednarodna kuhinja

• Hrana za pravo ceno

• Sezonska, regionalna hrana in specialitete

Načela v strategiji nabave:

• Manjša osnova dobave

• Krajša oskrbovalna veriga z manj posredniki

• Upravljanje proizvodnje hrane, predelave in dobave s strani kupca v vertikalnem sodelovanju z prodajalcem

Pristopi v strategiji nabave:

• ˝Key account management˝ (KAM)

• ˝Just in time˝ (JIT)

• ˝Total quality management (TQM)

Strateški cilj:

• Maksimirati konkurenčno prednost in tržni delež

pa je možno doseči izboljšanje denarnega pretoka. Domneva se, da je partnerski pristop pri nabavi surovin zdravilo za možne probleme v oskrbovalni verigi. Na primer, kadar so dobavitelji konkurenčni in kadar je za material, ki ga dobavljajo, močno povpraševanje, potem bi bilo med dobaviteljem in kupcem potrebno povezovanje in ohranjanje povezave. Povezava je pomembna tudi, kadar dobavitelj ni v tržni prednosti in ni velikega povpraševanja po materialu, saj sodelovanje omogoča dodajanje vrednosti.

Just in time (JIT)

Ta pristop zahteva pri nabavi partnerstvo, ki je odvisno od vodenja in jasnega sporočila zahtev in cilja. Potrebno je skupinsko delo in sodelovanje znotraj podjetja in med dobavitelji. Just in time pristop je bil uspešno vpeljan v številne ekonomske sektorje. Vendar bi bilo potrebno omeniti, da ima pristop omejene možnosti uporabe v prehranskem sektorju, kjer je primarna proizvodnja sestavin lahko omejena zaradi geografskega in naravnega lokalnega okolja. S tem pristopom lahko veliko pridobimo, saj omogoči zmanjšanje kapitala, ki je vezan na zalogo.

Vendar se domneva, da poruši ravnotežje v odnosih trgovina – proizvajalec. Tako ima trgovina nadzor nad nabavo v celotnem prehrambenem procesu, torej ima nadzor nad vsemi aktivnostmi pridelovalcev in proizvajalcev. Vendarle na ta način proizvajalec pridobi podatke o potrebah in dostopnosti trga. Teoretično lahko torej koordinira in planira nabavo surovin za proizvodnjo ter proizvaja, ko in kolikor je potrebno.

Total quality management (TQM)

To je tretji sodoben pristop k nabavi v prehrambeni industriji. TQM je bil razvit na nivoju uprave, dotika se vsakega oddelka in funkcije v poslu, da zagotovi maksimizacijo pri srečanju potreb potrošnika in trga. Je ključni koncept pri oblikovanju številnih industrijskih proizvodnih aktivnosti. Tudi na primer ob pogledu na visoko število preplahov na področju hrane v Veliki Britaniji je postal pomemben pri odzivu prehrambene industrije na zahteve sodobnega potrošnika in trga.

Slika 6: Ključni elementi TQM filozofije (Walsh in sod., 2002).

Povpraševanje

Kovačič in Vukšič (2005) sta zapisala, da vse bolj velja načelo, da želimo proizvajati in dobavljati tisto, kar lahko prodamo, in ne obratno, da prodajamo tisto, kar proizvajamo.

Delovanje oskrbovalne verige zato poskušamo optimizirati na osnovi povpraševanja. Z načrtovanjem povpraševanja poskušamo napovedati povpraševanje po produktih in storitvah.

Samo na osnovi dobrih planov je mogoče ustrezno zadovoljiti uporabnike z zagotavljanjem produktov in storitev ob zmanjševanju stroškov zaradi negotovosti pri prodaji. Tehnike, ki jih uporabljamo pri načrtovanju povpraševanja, temeljijo na podatkih o dosedanji prodaji takih ali podobnih produktov, podatkih o trendih in spremembah potrošniških navad in seveda na tržnih analizah.

S postopki načrtovanja in terminiranja proizvodnje planiramo proizvodnjo tako, da je čim bolj usklajena s proizvodnimi kapacitetami. V ta okvir sodi načrtovanje potreb po materialih in načrtovanje kapacitet. Tovrstni procesi se pogosto zelo razlikujejo med pravimi proizvajalci in drugimi členi v oskrbovalni verigi. Pravi proizvajalci poskušajo krmiliti nadaljnje člene v oskrbovalni verigi s kompleksnimi prodajnimi pogoji, ki z dobavnimi roki, variabilnimi cenami ter količinskimi in logističnimi pogoji stimulirajo njihove kupce k obnašanju, ki omogoča čim bolj racionalno izrabo proizvajalčevih virov (Kovačič in Vukšič, 2005).