Posebno pozornost pri iskanju povezav med glasbeno umetnostjo, druţboslovjem in »OSW-jem« je pri »izkopavanju korenin« daleč najbolj pritegnila opredelitev predmeta druţba.
Poudarek in namen predmeta sta v učnem načrtu opredeljena kot »spoznavanje razmerja med posameznikom, druţbo in naravnim okoljem«, pri čemer gre za »spoznavanje in vrednotenje okolja (druţbenega, kulturnega, naravnega)« (Učni načrt za druţbo, 2011, str. 4). Govorimo o razmerju, prepletu treh elementov druţboslovja, iz katerih lahko potegnemo vzporednice do razmerja treh sorodnih in ključnih elementov ideje »OSW«:
• Naravno okolje
Naravnemu okolju se posvečamo najprej, ker predstavlja začetek, prvi pogoj spoznavanja okolja: »Spoznavanje okolja naj bi se začelo z vrsto dejavnosti, z neposrednim opazovanjem in nabiranjem izkušenj v okolju.« (G. Milica Antić, B. Bajd, Krnel, 2007, str. 5.) Iz naravnega okolja izhaja posameznik in posamezniki gradijo druţbo. K. Zalar (2015) pravi, naj bi elementarna glasba predstavljala način neverbalne komunikacije v obliki naravne prvinske otroške glasbe. Po besedah avtorice govorimo o naravnem pojavu, katerega prvi pogoj je spodbudno, naravno okolje. Ta se v »OSW-ju« reflektira kot prvinskost, elementarnost, nrav.
Gre torej za skupek človekovih lastnosti, iz katerih izhajajo njegovo ravnanje, njegova človeška narava, čud, tudi moralnost (Slovar slovenskega knjiţnega jezika, 2000).
13 Čutno zaznavni pojav v druţbi.
14 Razloţeno v poglavju 4.1.1. Ljudsko izročilo.
15
• Posameznik
»Carl Orff je dajal velik poudarek na učenca kot posameznika.« (A. Long, 2013, str. 10.) V sklopu ideje »OSW« bi ga lahko poimenovali kar človek, ki kot individuum predstavlja pomemben faktor »OSW-ja«. Orff svojega dela ne začne z notirano glasbo, ampak s posameznikom – s človekom, ki improvizira. Znotraj njega se glasba prične, začenši z njegovim bitjem oz. ritmom srca (K. Zalar 2015). V »OSW-ju« je vsak individuum, naj bo to dojenček, majhen otrok, mladostnik ali odrasla oseba z njegovim ali njenim lastnim razvojem, ozadjem, kulturo, interesi ali sposobnostmi in potrebami v središču pozornosti. Človeško bitje je temelj pedagogike »OSW«, ki prispeva k doţivljanju in pospeševanju človečnosti (M.
Widmer, 2011).
Vsekakor se »OSW« nikoli ne osredotoča samo na učenca/človeka kot posameznika, pač pa je vedno prisotna interakcija med njim in skupino. Proste učne situacije, ki temeljijo na Orffovi ideji glasbene vzgoje, delujejo v kontekstu praktičnega skupinskega dela, ki pomeni prioriteto, pri čemer je hkrati podprt individualizem. Poudarek je na humanističnem vidiku in glasbeno-gibalni komunikaciji, vendar le s prakticiranjem omenjenih medijev v procesu interakcije s soudeleţenci (E. M. Roche Marques, 2001). Tudi Johnson (2006) izpostavlja predvsem tiste vidike, ki prikazujejo Orffa v luči humanista oziroma njegovo idejo kot humanistični pristop izobraţevanja. Humanistični poudarek estetske vzgoje je še posebej pomemben, »saj so humanisti prvi menili, da se z umetnostjo, predvsem glasbeno, otrok celostno razvija«. Humanistična teorija, kamor spada tudi ideja »OSW«, izpostavlja aktivno vlogo učenca – posameznika v učnem procesu ter njegov celostni razvoj (B. Sicherl Kafol, 2001, str. 26).
Johnson (2006) označuje muziciranje v »OSW-ju« kot druţbeni fenomen, v katerem je osrednjega pomena socialni doseţek, na katerega vpliva določeno kulturno okolje. Avtor torej izpostavlja velik pomen interakcije z drugimi ljudmi15.
Še posebej zanimiva je podobnost interakcije človek–skupina (iz vidika »OSW-ja«) z interakcijo učenec–druţba (s predmetnega področja druţboslovja). Učni načrt ob individualizaciji izpostavlja pomembno vlogo interakcije v skupini (Učni načrt za spoznavanje okolja, 2011). Tudi v priročniku za medpredmetno povezovanje prvega triletja osnovne šole je z vidika spoznavanja okolja človek definiran kot druţbeno bitje, ki se
»uresničuje v odnosu s samim seboj in drugimi«, zato je pomembno, da učenec »prepozna sebe in svoje značilnosti in interese, po katerih se z drugimi povezuje (vstopa v medsebojne odnose z njimi) in se hkrati razlikuje od drugih. Nadaljevanje se za nameček ujema še z
»OSW-jevo« prvinskostjo in izhodiščem glasbenega ustvarjanja – človekove notranjosti:
»Otrok se ob zavedanju samega sebe in v odnosu do druţbe vključuje v skupnost različnih okolij, pri čemer izhaja iz sebe, svojih doţivetij, interesov in znanj.« (L. Marjanovič Umek idr., 2011, str. 64.)
• Druţba
… Ali skupina. Slovar slovenskega knjiţnega jezika (2000) opredeljuje skupino kot več ljudi, ki so v določenem času skupaj, ki jih kaj povezuje ali druţi, ter ljudi, ki imajo v okviru kake razporeditve podobne značilnosti, medtem ko druţbo opredeljuje kot skupnost ljudi in njihovih odnosov ali/in skupino ljudi, ki jih druţijo skupni interesi, zlasti zabava. Podobnost obojega je, da gre za mnoţico ljudi, njihovo zdruţenje z medsebojnimi odnosi in povezovanjem. Skupina igra v »OSW-ju« pomembno vlogo, saj ravno skupinsko izvajanje tu
15 O pomenu interakcije z ljudmi v glasbenih dejavnostih smo ţe pisali v poglavjih 4.1.1.1. Igra in 4.1.1.3.
Gibanje in ples.
16 predstavlja osrednji način dela (K. Zalar, 2015a). Velik poudarek na pomen skupnosti daje hkrati tudi pouk druţboslovja, še zlasti v prvem triletju osnovnošolskega izobraţevanja, saj naj bi pri otrocih spodbujal pozitiven odnos do domovine, imetja, do druţbe, v kateri ţivi, do različnih kultur, narodov in drugačnosti, saj otrok postane aktiven takrat, ko se počuti sprejetega (L. Marjanovič Umek idr., 2011, str. 65), in jasno je, da se ta sprejetost navezuje na neko skupinsko oziroma druţbeno vpetost.
»Vpliv skupine se izraţa tudi pri poseganju v individualne razlike med posamezniki. Ne gre le za različne glasbene sposobnosti, pač pa tudi in predvsem za prilagajanje novim socialnim odnosom, saj se moč ali nemoč odnosov v skupini izkaţe, ko njeni člani preseţejo osebne (ne)naklonjenosti in (ne)simpatije in po »principu skupnosti« postanejo »mi«. Vsak član zazna svojo lastno identiteto, s katero se predstavlja ob skupnem delu ter doţivljanju dela.«
(Bahovec, 2005, str. 94.) O medsebojni povezanosti in soodvisnosti med posameznikom in druţbo, na katero je opozarjal C. Orff in katere načela so v veliki meri zastopana tudi na predmetnem področju druţboslovja, razpravlja tudi E. Ladics (1999), ki izpostavlja pomemben faktor skupne pevske igre s spreminjajočimi se udeleţenci. S tem misli na komorne skupine ali zbore, kjer posameznik predstavlja enakovreden del skupnosti. To lahko otroku postane model tudi na drugih področjih njegovega ţivljenja. Pomemben dejavnik oblikovanja osebnosti, navezujoč se na glasbo, je zagotovo čut za skupnost, ki mu je Orff pripisoval izredno velik pomen. Posameznik deluje v odnosu do ostalih in gradi na prevzemanju odgovornosti skupnega uspeha, saj ţe »en netočen ritem, en zgrešen glas ali nepozoren vstop uniči skupen zven.« Otroci se zaradi veselja ter ţelje, da bi skupaj »lepo zazveneli«, trudijo za optimalno storilnost. Za to je potreben tudi ustvarjalni voditelj in glasbena vzgoja bi morala vedno imeti takega voditelja (prav tam, str. 77).
Če povzamemo, so vsi trije elementi (posameznik, druţba in naravno okolje) tako na področju druţboslovja kot tudi znotraj ideje »OSW« v neprestanem prepletanju, dopolnjevanju in medsebojni odvisnosti in le s skupnim delovanjem gradijo celovitost (za primerjavo glej spodnjo tabelo).
DRUŢBOSLOVJE (predmet druţba)
IDEJA »OSW«
Posameznik Človek
Druţba Skupina
Naravno okolje Prvinskost, elementarnost, nrav
Tabela 1: Primerjava vzporednih temeljnih pojmov predmeta druţba in ideje »Orff-Schulwerk«
Kot smo ţe omenili (v poglavju 3.1. Vloga vodje/učitelja), se tu navezujemo še na vlogo vodje oz. učitelja z vidika skupinskega dela in z vidika avtoritete v skupinskem delu »OSW-ja«. E. Bonal Sarró (2012) učitelja z vidika skupinskega dela opredeljuje kot spodbujevalca za oblikovanje skupine, kot spodbujevalca sodelovanja, kot spodbujevalca sodelovanja znotraj skupine, kot zagovornika skupine, ki nudi občutek članstva, pripadnosti. »V skupini, ki se mora (prostovoljno) podrejati določenim vnaprej znanim pravilom (kar je primer tudi za skupine »OSW«), utegnemo naleteti na otroke, ki si s svojo samovoljnostjo prizadevajo, da bi dosegli priznanje izven sprejemljivega okvira. Ali se podrejajo drugim in ustvarjajo neke vrste hierarhijo v skupini ali pa poskušajo ostale popolnoma fascinirati s svojimi idejami in zablesteti kot »boljši« (Kroflič, 2002). Vključevanje takšnih otrok v konstruktivno
17 sodelovanje neke skupine je lahko teţka naloga za učitelja. Edini način, da bo otrok dojel, da se mu ni treba za lastni »jaz« bojevati, da bo zaupal, se samostojno izraţal in izraţal lastne ustvarjalne ideje, je kontinuirano delo, ki poteka počasi in postopoma. Pri tem je pomemben faktor učiteljeva avtoriteta, saj mora učitelj postaviti stabilen čustveni okvir, spodbujati otrokove socialne stike in ga napeljati na demokratično sprejeta moralna pravila v skupini.
Učitelj je tisti, ki otroku pokaţe, kako lahko pripomore k iskanju skupnih interesov v novih situacijah ter kako si, ne da bi druge omejeval, zagotovi dovolj svobode (Kroflič, 1997).