Nastanek planin

Poleg paše v poletnem času so bile gore v preteklosti gospodarsko zanimive zaradi rudnega bogastva, lova in oglarjenja. Po navedbah Novaka (1970) so planine srednjeveški naseljenci gotovo vsaj deloma neposredno prevzeli od staroselcev. O starosti planin pričajo prazgodovinske najdbe ter imena nekaterih planin, ki so verjetno predslovenska, na primer Komna, Krma, Krn, Matajur, Porezen in druga.

Po mnenju Horvatove (2006) arheološke najdbe v visokogorju pričajo, da so bili odročni predeli visokogorja obljudeni že v obdobju mlajšega paleolitika, kar dokazujeta jamski najdišči v Kamniško-Savinjskih Alpah: Potočka zijalka 1700 m nadmorske višine in Mokriška jama, 1495 m nadmorske višine (7500-3500 pr. n. št.).

Po navedbah Cevca (2000) so najstarejše planine v Alpah izkoriščali za pašo že pred 3.500 leti v srednji in pozni bronasti dobi, pa tudi v starejši in mlajši železni dobi (9.-1.

stol. pr. n. št.), v rimskem času in pozni antiki (2.-6. stol.). Odkritih je bilo veliko rimskih najdišč, najdbe se nadaljujejo v poznoantični čas od 4. do 6. stoletja, kar kaže, da je bila večina postojank prvič močneje obljudena v pozni antiki.

Cevc (1997) navaja, da se je planšarstvo začelo razvijati v mlajši železni dobi, od 1. stol.

pr. n. št. dalje so tudi zanesljivo dokumentirane najdbe kos. To orodje je omogočilo živinorejcu oskrbeti krmo za zimske mesece, poletna paša v planini pa mu je pomenila podaljšek dolinske paše in prihranek krme za zimo. Sezonsko naseljevanje pastirjev v planinah je trajalo celo antično dobo, kar pomeni pol tisočletja. O zgodnji izrabi planin v Alpah sklepamo po najdbi sekir, sulic, nožev, igel, fibul, živinskih zvoncev in živalskih kosti. V zgodnji dobi naj bi pasli predvsem drobnico. Pastir se je selil s tropi živine s pašnika na pašnik. Bival je v zijalkah in pod previsnimi skalami ali v preprosto zgrajenem zavetišču s kamnitimi temelji, v pozni antiki tudi v že večji pastirski koči. Konec 6. ali na začetku 7. stol. je prišlo v jugovzhodnem alpskem prostoru do priselitve slovanskega prebivalstva, poznoantične naselbine so bile uničene ali zapuščene. Na vprašanje ali je v nemirnih časih preseljevanja ljudstev in s prihodom Slovanov v 6.-7. stol. življenje v planinah zamrlo, še ni mogoče odgovoriti z arheološkimi argumenti (Cevc, 2000).

Tako kot prazgodovinska tudi rimska visokogorska najdišča ležijo na obsežnih travnatih območjih na današnji gozdni meji – to je na starih visokih planinah, ki so bile prvič omenjene v pisnih virih poznega srednjega veka. Raziskave so pokazale, da je v rimski dobi verjetno stalo selišče na vsaki taki planini. Horvatova (2006) izpostavlja, da so najpomembnejši naravni pogoji za umestitev selišča obstoj ali možnost priprave obsežnega travnatega območja, pogosto lega na robu pašnikov, varnost pred plazovi pozimi in meteornimi vodami poleti, pregled nad planino, dostopi nanjo, osončenost ter zavetrje. V bližini navadno izvira voda. Planina Na stanu pod Kamniškim sedlom je bila obljudena od prehoda 1. v 2. stoletje do vsaj 4. stoletja (Horvat, 2006).

Na planini Dolga njiva v Kamniško-Savinjskih Alpah je bil izkopan tloris stavbe iz poznoantičnega obdobja. Stavba je stala na severnem robu travnate doline, ki leži nad sedanjo gozdno mejo (1685 m n.m.). Zloženi kamniti temelji, nad katerimi je bila lesena nadgradnja, kažejo, da gre za skrajno funkcionalno stavbo, namenjeno le za nekaj tednov bivanja v poletnih mesecih. Po mnenju Horvatove (2006) te postojanke ne moremo povezovati s prometnimi potmi, ne z rudarsko dejavnostjo. Najbolj naravna razlaga je, da gre za poletno bivališče pastirjev. Tudi druge postojanke v Kamniško-Savinjskih Alpah so odmaknjene od prometnih poti in večinoma ležijo na rudarsko nezanimivih območjih, z obsežnimi gorskimi pašniki v zaledju ter z lego 500 do 1000 m nad stalnimi višinskimi naselji na obrobju visokogorja, najverjetneje odsevajo del poznoantične gospodarske dejavnosti. Pomen čred v visokogorju je moral biti v pozni antiki še posebej velik, saj so bile v gorah zanesljivo zaščitene pred roparskimi pohodi preseljujočih se ljudstev in

različnih vojska. Morda so v nekem trenutku prav take črede predstavljale edino možnost majhnih poznoantičnih skupnosti. Tako si lahko razlagamo izrazito zgostitev visokogorskih najdišč v pozni antiki (Horvat, 2006).

O planšarstvu kot posebni gospodarski obliki izrabe planin lahko govorimo šele v srednjem veku. Iz odkritih najdišč, najdb in redkih zgodovinskih virov je mogoče povzeti, da so pasli živino konec srednjega in v začetku novega veka na več kot dvajsetih planinah v Kamniško-Savinjskih Alpah

Konec 20. stoletja je ostala »živa« samo tretjina planin. Zakaj so nehali goniti živino v planine je lahko več vzrokov, najpomembnejši so gospodarski, ki so narekovali preusmeritev ovčjih planin v goveje. Kjer ovčje planine niso bile primerne za pašo goveje živine, so jih opustili. Najdbe črepov skled in latvic na opuščenih planinah dokazujejo, da so tam tudi sirili in da so za spravilo mleka uporabljali pretežno lončene posode (Cevc, 2000).

Slika 1: Zemljevid Kamniških Alp s planinami s konca srednjega in začetka novega veka (Cevc, 2000) Figure 1: Map of Kamniške Alps with mountain pastures at the end of middle ages and in the beginning of

the new ages (Cevc, 2000)

Glede na vrsto živali se planine delijo na goveje, ovčje, kozje, konjske ali mešane planine.

Planine, kjer so pasli molzno živino so se imenovale mlečne planine, za jalove živali pa planine za jalovino (predvsem volovske planine). V vmesnih legah med naselbinami in

planinskimi pašniki so se poleg pravih planin razvile stranske (prehodne) planine na katerih praviloma ni bilo stavb in so služile za pomladansko in jesensko pašo. V Julijskih Alpah so bile nekatere planine tudi v nižjih legah, ki so bile prav tako v skupni rabi in so jih kosili le enkrat na leto, pasli pa so zgodaj spomladi ali jeseni. Če so imeli hleve, koče in senike, so se take planine imenovale predplanine, v ljudskem izročilu pa senožetne planine ali rovti.

Pašne dobe so se razlikovale glede na območje, vrsto pašnika in navade. Povsod so pričeli s pašo v bližini doma, na vaškem pašniku. Prehod na planinsko pašo je bila paša v rovtu in pristajah. Začetek planinske paše je bil običajno Kres - 24. junija in konec paše Mali šmaren - 8. septembra (Novak, 1970).