Organizacije se na splošno delijo na pridobitne in nepridobitne. Uporabljajo se tudi izrazi, kot so: profitne in neprofitne organizacije ter dobičkonosne in nedobičkonosne.
V Sloveniji ni zakonsko določene opredelitve pojma nepridobitne organizacije, še teže je najti poenoteno uporabo v praksi. V pravnih predpisih, literaturi in praksi se tako uporabljajo različni izrazi: nevladna, nepridobitna, neprofitna, prostovoljna, zasebna organizacija in podobno.
Abrahamsberg (1998, 107) piše: »Na nastanek nepridobitnih organizacij so vplivali razni dejavniki, najpomembnejši je bil ta, da se določene dobrine in storitve zagotovijo uporabnikom, ki teh ne bi mogli zadovoljiti v tržni menjavi.«
»Nepridobitne organizacije so sestavni del okolja, v katerem živimo. Obstajajo dejansko v vseh družbah, tako v času kot v prostoru. Pomembno vlogo imajo v večini zahodnih industrijskih družb, kot tudi v razvoju dežel tretjega sveta. Posebno mesto imajo v Evropski skupnosti, kjer evropske institucije želijo prek njih pridobiti mnenja prav vseh državljanov članic in državljanov kandidatk, posebno še mnenja specifičnih skupin državljanov (invalidi, nacionalne manjšine …) ali mnenja v zvezi s specifičnimi problemi (varovanje okolja, svetovna trgovina, socialna politika …).« (Mrak 2000)
Kot navajata Trunk Širca in Tavčar (2000, 2) so nepridobitne organizacije kot vse organizacije najprej inštrument za doseganje smotrov ustanoviteljev oziroma lastnikov, potem ciljna združba sodelavcev za doseganje skupnih ciljev in srečevališče interesov udeležencev, torej vseh tistih, ki imajo pomembne interese v delovanju organizacije.
Če še naprej raziskujemo definicije pojma, Rus (1994, 959) trdi: »Nepridobitne organizacije so skupni pojem za javno upravo, za družbene dejavnosti in prostovoljne organizacije, katerih cilj delovanja ni vedno ali izključno pridobitna dejavnost in posledično dobiček.«
Torej ni bistvo v tem, da nepridobitne organizacije ne bi smele ustvarjati dobička pri svojem delovanju in poslovanju, temveč le, da ga ne smejo izplačevati lastnikom ali svojim članom oziroma drugim udeležencem. Morebitni dobiček ali razlika med prihodki in odhodki se tako vlagata nazaj v dejavnost organizacije in služita kot sredstvo za razširitev dejavnosti ali za dvig kvalitete storitev.
Smotri v nepridobitnih organizacijah so nepridobitni in, kot že omenjeno, praviloma niso posredno merljivi v denarju. Snovanje smotrov v nepridobitnih organizacijah je zato zahteven proces, saj nepridobitne organizacije nimajo enega smotra kot pridobitne (dobiček in povečevanje premoženja), temveč imajo več smotrov, ki nastajajo pod vplivom udeležencev.
Če zaključimo: »Osnovni cilj obstoja in delovanja nepridobitnih organizacij je zagotavljanje določenih storitev splošnega in skupnega pomena v skladu z njihovim poslanstvom ter ceni in kvaliteti, ki je sprejemljiva za skupino uporabnikov, katerim je
organizacija namenjena.« (Žnidaršič Kranjc 1996, 26). Poslanstvo pa se kaže v zadovoljevanju določenih družbenih potreb, s katerimi se zvišuje kvaliteta življenja oziroma družbena blaginja.
2.1 Razlikovanje med pridobitno in nepridobitno organizacijo
Za razumevanje vloge nepridobitnih organizacij v družbi je pomembno razlikovanje nepridobitnih organizacij od pridobitnih organizacij Njihova bistvena razlika je v namenu in smislu obstoja. Vloga nepridobitnih organizacij se kaže v spodbujanju razvoja pluralnega sistema blaginje in ohranjanju ravnovesja, ki ga izrazita usmerjenost v trg in birokratsko delovanje socialne države ruši. Da lahko država uravnovesi svoje delovanje, torej da postavi tržni usmerjenosti pridobitnih organizacij protiutež, mora spodbujati ustanavljanje nepridobitnih organizacij.
Glojek (1998, 13) navaja naslednje: »Nepridobitne organizacije se od pridobitnih razlikujejo zlasti po: poslanstvu, merjenju izidov in načinu strateškega delovanja.«
Vendar pa so to le ključne predpostavke, ki se, če podrobneje preučimo organizacije, razlikujejo tudi v malenkostih oziroma detajlih.
Razlike, ki jih najdemo med pridobitnimi in nepridobitnimi organizacijami, so lepo razvidne iz tabele 2.1 (prirejeno po Anthony 1988 v Trunk Širca in Tavčar 2000).
Tabela 2.1 Razlike med pridobitnimi in nepridobitnimi organizacijami
Področje Pridobitne organizacije Nepridobitne organizacije
Merila uspešnosti Dobiček Količina in kakovost storitev za uporabnike
Strategije Dolgoročnost Kratkoročnost
Materialno nagrajevanje
Plača in nagrade za vse zaposlene
Osebni dohodki so nadzorovani in omejevani.
Prostovoljski sodelavci so neplačani ali plačani pod tržno vrednostjo dela.
Izbiranje vršnih managerjev
Ponavadi na osnovi izkušenj in zmožnosti za management
Pogosto ne na osnovi usposobljenosti za poslovodenje, ampak po ozkih strokovnih,
interesnih sodilih.
Vir: Trunk Širca in Tavčar 2000, 9.
Še podrobneje te razlike razčlenjuje preglednica (prirejeno po Anthony 1988, 54-61), ki obravnava nepridobitne organizacije v ožjem smislu besede, ne upošteva pa javnih služb, na primer šol, bolnišnic in podobno.
Nepridobitne organizacije
Tabela 2.2 Razlike med pridobitnimi in nepridobitnimi organizacijami
Značilnosti Pridobitne organizacije Nepridobitne organizacije Dobiček kot
merilo uspešnosti
Merilo za uspešnost organizacije, osnovno sodilo za uspešnost managementa,
enotno merilo za primerjanje enot v organizaciji in organizacij med seboj.
Management težko razvršča smotre po pomembnosti ter različni smotri terjajo različna merila,
ni jasne povezave med vložki in izložki,
pretirano poudarjanje uspešnosti lahko škoduje organizaciji, mogoče je meriti le istovrstne enote v organizaciji in organizacije med seboj.
Davki Obdavčitev dobička, ugotovljenega v davčnem izkazu uspeha,
Pravne zadeve Delničarji vložijo svoja sredstva v kapital družbe in pričakujejo koristi od tega (dobiček ali rast svojega - nikdar pa ne na posameznika.
Storitvena dejavnost
Lažje obvladovanje izvajanje in izvajalcev zaradi jasne strukture pristojnosti in odgovornosti;
praviloma so izvajalci plačani.
Težje obvladovanje izvajanja, izvajalci so v mnogih
nepridobitnih organizacijah prostovoljci ali pa so plačani pod tržno ceno.
Omejitve glede ciljev in strategij
Svobodno odločanje o ciljnih panogah odjemalcev in o strategijah priskrbujejo finančna s tržno dejavnostjo – bodisi iz dobička (lastni kapital) ali posredno na osnovi kreditne sposobnosti – tržne uspešnosti od drugih (tuji kapital).
skušajo povečevati obseg in vrednost storitev,
pridobivajo nove odjemalce, skušajo povečevati delež, ki ga imajo na tržišču.
NPO, ki prejemajo sredstva od uporabnikov so odvisne od tržišča – podobno kot pridobitne
organizacije in skušajo povečevati število odjemalcev – obseg izvajanja storitev.
NPO, ki prejemajo sredstva iz javnih virov: pridobivanje sredstev je le deloma povezano z obsegom in kakovostjo storitev, pomembno je zadovoljstvo virov sredstev.
Tabela 2.2– nadaljevanje
Značilnosti Pridobitne organizacije Nepridobitne organizacije Upravljanje in
usmerjanje
Lastniki le posredno obvladujejo organizacijo,
upravljavci močno vplivajo na delovanje managementa. vršni manager ali veččlanska uprava zelo veliko in nedeljeno oblast.
- V NPO je pogosta dvojnost poslovodenja in sicer v državnih
2.2 Udeleženci nepridobitnih organizacij
»Udeleženci so vsi posamezniki, skupine (formalne in neformalne) ter organizacije, ki imajo interese glede delovanja organizacije ter lahko pomembno delujejo nanjo.
Udeleženci so zunanji in notranji, med katerimi potekajo interesna razmerja. Za razliko od pridobitnih organizacij, kjer imajo lastniki zakonito predpravico za uveljavljanje svojih interesov, pa takšne prevladujoče skupine v nepridobitnih organizacijah pogostokrat ni. Najpomembnejši udeleženci so lastniki ali drugi razpolagalci z organizacijo. Interesi udeležencev izražajo potrebe, želje in pričakovanja ter izhajajo iz njihovih potreb in vrednot.« (Tavčar 1999, 19)
Zunanje okolje nepridobitne organizacije so:
− udeleženci, ki ji dajejo sredstva (denarna, materialna ali delo in znanje in podobno),
− udeleženci, ki dajejo legitimnost (usposobljenost, uglednost itn.),
− uporabniki, ki uživajo koristi storitev nepridobitne organizacije – za protivrednost (članarina, plačilo, prispevek sponzorja) ali brez nje,
− konkurenti – druge nepridobitne organizacije, tudi skupine in posamezniki, ki se potegujejo za iste vire sredstev ali za iste uporabnike,
− kolaboranti – druge organizacije, največkrat nepridobitne, ki se z nepridobitno organizacijo povezujejo zato, da bi dosegale skupne cilje (Trunk Širca in Tavčar 2000, 16).
Notranje okolje predstavljajo posamezniki in skupine, s katerimi managerji oziroma lastniki sodelujejo za doseganje skupnih ciljev organizacije. S svojimi interesi bolj ali
Nepridobitne organizacije
manj vplivajo na snovanje, sprejemanje in izvajanje odločitev managementa organizacije.
2.3 Menjalni procesi nepridobitnih organizacij
Med pridobitno organizacijo ter zunanjimi in notranjimi udeleženci nastajajo interesna razmerja.
Trunk Širca in Tavčar (2000, 47) v nadaljevanju ugotavljata: »Menjalni procesi v ožjem smislu obsegajo osnovno poslanstvo nepridobitne organizacije, menjalni procesi (»trženje«) v razširjenem smislu pa interesno poslanstvo. Odjemalci (uporabniki, varovanci, člani itd.) v okviru osnovnega poslanstva so večinoma posamezniki ali skupine (družinske in druge skupnosti), partnerji v menjalnih procesih interesnega poslanstva pa so mnogokrat druge pridobitne ali nepridobitne organizacije.«
Z drugimi besedami osnovno menjalno razmerje predstavlja razmerje med člani organizacije in drugimi partnerji (podporniki, somišljeniki, starši itd.), ki od organizacije pričakujejo zadovoljitev potreb (po varnosti, samouresničevanju, socialnemu priznanju). Na drugi strani interesno menjalno razmerje bazira na razmerju, ki prinaša koristi (v obliki storitev), to so razni poslovni partnerji, donatorji, druge organizacije itd.
Razumevanje teh dveh osnovnih menjalnih razmerij nepridobitnih organizacij je osnova za kasnejše razumevanje financiranja organizacij in društev.
Trunk Širca in Tavčar (2000, 18) v nadaljevanju navajata pregled možnih vrst in interesov udeležencev v NPO.
Tabela 2.3 Pregled možnih vrst in interesov udeležencev v NPO
Udeleženci Primeri interesov udeležencev
Odločevalci v državni upravi - kot predstavniki države, ustanoviteljice in financerja nepridobitne organizacije ipd.
Interesi so večinoma kratkoročni in obsegajo samo nekatere usmeriteve in dejavnosti nepridobitne organizacije.
Pozitivna ocena delovanja organizacije, predstavlja nabiranje točk za ohranitev in izboljšanje položaja ob spremembah (volitve, reorganizacija …)
Upravičenci do storitev NPO:
šolstvo, zdravstvo, okolje, kultura ipd.
Podjetnejši udeleženci si skušajo pridobiti čim več kakovostnih storitev NPO in imajo pri tem malo
razumevanja za omejeno zmogljivost organizacije zaradi omejenega obsega javnega financiranja.
Ogroženi uporabniki storitev NPO: socialno ogroženi, ostareli, bolniki, zasvojenci itd.
Ogroženi uporabniki so ciljni prejemniki storitev NPO, vendar imajo posamično malo vpliva nanjo, zato si dostop do storitev omogočijo posredno preko različnih naklonjenih javnosti (politika, stroka).
Tabela 2.3– nadaljevanje Darovalci – donatorji –
prostovoljni prispevki, darila v naravi, zapuščine itn.
Darovalci samo včasih pogojujejo svoja darila z
namenom uporabe ali pa ga označijo zelo na široko (npr.
»za reveže«) Sponzorji – ponavadi
organizacije, ki podpirajo NPO in prejmejo za to določene koristi
Sponzorstvo je pomembna oblika financiranja za mnoge nepridobitne organizacije. Sponzor običajno dobi realno ali simbolično protivrednost v različnih oblikah
publicitete, ki mu jo omogoči NPO (napisi in znaki ob televizijskih prenosih športnih, kulturnih in drugih dogodkov, pohvala v javnih medijih ipd.)
Odjemalci – storitev ali izdelkov NPO
Odjemalci lahko za storitve ali izdelke plačajo ceno, ki je lahko višja od tržne (nakupi v dobrodelne namene), enaka tržni (za izdelke in storitve nepridobitnih javnih podjetij) ali nižja od tržne (državno subvencionirani izdelki in storitve).
Druge NPO – zaveznice, nasprotnice in tekmice
Zaveznice materialno ali moralno podpirajo dejavnost organizacije, ki je v skladu z njihovimi ali skupnimi interesi. Nasprotnice ovirajo dejavnost zaradi načelnih ali ožjih interesnih razlogov.
Tekmice konkurirajo organizaciji bodisi pri oskrbi s sredstvi (financerji, donatorji, sponzorji, prostovoljci), bodisi pri uporabnikih in odjemalcih.
Vir: Trunk Širca in Tavčar 2000, 18.