Nezgodo lahko opredelimo kot nenapovedan dogodek, ki ga ne moremo vnaprej predvideti in katerega vzroki so prizadetemu človeku neznani ter jih v tistem trenutku ni uspel kontrolirati. Še tako pozorni, skrbni starši in vzgojitelji se morajo sprijazniti z dejstvom, da so manjše nezgode pravzaprav zdrave in da jih doţivljajo vsi otroci. Največkrat so te nezgode laţje in nimajo hujših ter dolgotrajnih posledic. Najpogostejše poškodbe, ki nastanejo kot posledica nezgod, so udarci, odrgnine, opekline, vreznine, izvini ter piki in ugrizi. Večinoma gre za laţje in kratkotrajne poškodbe (Zupančič, 1991).
Otrok je izpostavljen nevarnostim ţe takoj, ko shodi, saj se takrat intenzivno giblje, opazuje svet okrog sebe, kaţe radovednost in stika ter pleza po vsem, kar mu stoji nasproti.
Prav zaradi te velike ţelje po aktivnosti in hkrati neizkušenosti lahko s svojim ravnanjem izzove nevarne situacije, ki se končajo s poškodbami. Poškodbe oziroma število nezgod pri otrocih, starejših od enega leta, strmo narašča; največ otrok se poškoduje med tretjim in četrtim letom starosti, manj pa med petim in šestim letom starosti. Takrat imajo namreč otroci ţe več izkušenj, njihove motorične sposobnosti so večje in znajo nevarnost neke situacije realno presoditi (Zupančič, 1991).
Najpogostejše nezgode predšolskih otrok pri gibalnih aktivnostih tako v vrtcu kot doma so padci. Otroci si pri padcih najpogosteje poškodujejo glavo (70 %), roke (15 %) in noge (10
%). Poškodbe so največkrat laţje npr. rane (42 %), udarnine (22 %) in površinske poškodbe (22 %). Vendar se otroci pri padcih v 7 % tudi teţje poškodujejo: npr. zlom podlahti, zlom zapestja, zlom goleni, gleţnja in stopala (Rok - Simon, 2002).
2.3.1 Padci
Padci se glede na to, ali se je otrok v času padca gibal ali ne, delijo na pasivne in aktivne.
Pasivni so tisti padci, pri kateri je otrok v mirovanju (npr. otrok pade s previjalne mize), aktivni pa so tisti padci, ki nastanejo pri gibanju, prosti igri ali športu. Večina padcev se
17
zgodi na ravnih površinah, kot so: asfalt, zemlja, led, sneg ipd, le redko pride do padcev v globino. Malčki najpogosteje padejo v domačem okolju (predvsem v spalnici in na stopnišču), starejši otroci, od 5 do 7 let, pa na otroških igriščih (Stropnik, 1994).
Nekaj najpogostejših primerov padcev:
- otrok pade s previjalne mize, medtem ko nismo pozorni na njegovo obračanje;
- otrok pade na gladkih ploščicah ali pološčenemu parketu in se udari z glavo v rob radiatorja, postelje, mize, omarice, stola ipd.;
- otrok pade na slabo osvetljenih predelih, ker ne vidi stopnic, praga, igrač ali drugih predmetov na tleh;
- otrok pade na mokrih ali zaledenelih tleh;
- otrok pade z nestabilnih igrač, ki so prvotno namenjanje porivanju;
- otrok pade z gugalnice ali z močnim guganjem podre druge otroke, ki pritečejo takrat mimo;
- otrok pleza po toboganu in drugih igralih, ne da bi se drţal varnostnih ograj, ali pa pride pri plezanju na tobogan do prerivanja med otroki;
- otrok se guga na stolu ali pa se nanj vzpenja in ga obremeni le na eni strani, tako da se stol prevrne;
- otrok pade z zidov, ograd, kozolcev, gradbenega odra;
- otrok pade v nezavarovane oziroma slabo prekrite jame in jaške;
- otrok pade pri športih, kot so: smučanje, kotalkanje, drsanje in kolesarjenje.
18 Poškodbe, ki nastanejo pri padcih
Resnost poškodb je pri padcih lahko različna, saj je odvisna od vzroka nezgode. Na resnost poškodbe vpliva ţe sama telesna teţa padajočega, ki pri padcu povzroči udarnine, razteg vezi ali zlom kosti. Pogosto pa se padajoči pri padcu tudi udari ob kakšno oviro, kar še poveča resnost poškodbe (vreznine, odprte rane, zmečkanine, pretres moţganov ipd.) Ker imajo malčki in mlajši otroci še razmeroma proţne kosti, so poškodbe pri njih laţje kot pri odraslih in tudi okrevanje je hitrejše. Mlajši otroci si pri padcu najpogosteje poškodujejo glavo (obraz, lobanjo), starejši pa spodnje ali zgornje okončine (Stropnik, 1994).
2.3.2 Rane
Rana je najpogostejši primer poškodbe in hkrati nosi zelo širok spekter poškodb. Lahko je najnavadnejša majhna in površinska praska,odrgnina ali pa huda, globoka rana, ki lahko sega tudi v telesne votline. Razne vrste ran imenujemo po njihovi obliki in načinu nastanka. Praske in odrgnine so površinske rane, ki nastanejo, če se odrgnemo ali opraskamo ob trdem ali robatem predmetu. V primeru, da gre za ostri predmet, ki se na zareţe v koţo, govorimo o vrezninah. Pri močnih in topih udarcih govorimo o udarnini, če pa se poškodujemo na ostrih in hrapavih predmetih gre za raztrganino. Med rane štejemo tudi ugriznine ljudi in ţivali (Derganc, 1994).
2.3.3 Udarnine
Udarnina je posledica močnega udarca ali sunka oziroma močnih zunanjih sil. Močan pritisk pogosto povzroči oteklino in podplutbo, ki je odvisna od moči sile in dela telesa, na katerem je prišlo do udarca. Oteklina je lahko zelo velika, če pride do udarca v glavo, v golen ali podlakti. Če je sila zelo velika, lahko poleg podplutbe pride tudi do krvavitve v mišičju ali med mišicami. V takem primeru so gibi boleči in moč prizadetega uda se močno zmanjša (Derganc, 1994).
2.3.4 Krvavitve
Ko govorimo o krvavitvi, mislimo na izgubo krvi iz ţil ali srca navzven, v telesne votline ali tkiva. Krvavitev najdemo pri ranah, pri topih poškodbah, čeprav brez ran na površini, v
19
globini telesnih votlin ali udov. Krvavimo lahko tudi v podkoţje, kar včasih opazimo pri razseţnih podplutbah. Krvavitve so lahko notranje in zunanje.
Notranjo krvavitev povzroči poškodba ali bolezen. Lahko je zaznavna oziroma vidna ali skrita oziroma nevidna. V primeru, da gre za skrito krvavitev, lahko to ugotovimo le s pomočjo znakov, ki jih opazimo na človeku, ki izgubi mnogo krvi. Ti znaki so: močna bledica koţe in vidnih sluznic (uhlji, ustnice, notranja stran očesnih vek), hladna in lepljiva koţa, pospešeno dihanje, pospešen in slabo tipljiv pulz (čez 120 udarcev na minuto), nemirnost in včasih tudi nezavest.
Zunanje krvavitve so navadno posledica najrazličnejših poškodb. Ločimo: kapilarne krvavitve, ki se praviloma same ustavijo, venske krvavitve, kjer kri teče enakomerno in ne pulzira ter je temno rdeče barve, saj izteka iz poškodovanih dovodnic, in arterijske krvavitve, kjer iz ţil dovodnic pulzirajoče brizga svetlo rdeča kri. Čeprav delimo krvavitve na kapilarne, venske in arterijske, so pri poškodbah največkrat mešane, tako da hkrati krvavijo arterije, vene in kapilare (Derganc, 1994).
2.3.5 Zlomi
Poleg ran so kostni zlomi najpogostejša poškodba. Zlom kosti imenujemo prekinitev kosti zaradi delovanja neposredne sile (udarca ali pritiska na kost) ali posredne sile (pritisk vzdolţ kosti, upogib, nateg in vrtenje kosti). Tipični znaki zloma so: bolečina na mestu zloma in okolici, močna občutljivost na pritisk ali dotik na mestu zloma, nastanek otekline in večkrat krvave podplutbe, spremenjena oblika zlomljenega uda (ukrivljenost), ud je na mestu zloma nenavadno gibljiv, ob premikanju poškodovanega uda je slišati škrtanje ali škripanje kostnih odlomkov ipd. (Derganc, 1994).
V medicini delijo zlome na: podkožni ali zaprti zlom, pri katerem je koţa v predelu zloma cela, in odprti ali komplicirani zlom, pri katerem je koţa na predelu zloma ranjena. V mnogih primerih štrli skozi rano v koţi gol kostni odlomek. Prav zaradi tega je komplicirani zlom lahko zelo nevaren, ker pride na poškodovanem mestu do okuţbe ali infekcije. V rano zaidejo kuţne bakterije, ki povzročijo gnojenje mehkih delov in kosti, kar terja lahko tudi celoletno zdravljenje (Derganc, 1994).
20 2.3.6 Zvini
Zvin spada med sklepne poškodbe, ki nastanejo zaradi padca, udarca, nerodnega prestopanja ali skoka in sunkovitega prijema. Je poškodba sklepnih vezi in ovojnice zaradi razmaknitve kosti v sklepu, pri kateri ostane oblika sklepa po poškodbi nespremenjena. Do zvina pride, ko je preseţen obseg fiziološke gibljivosti sklepa in hkrati zaradi prevelike obremenitve v nefiziološki smeri. Mišice, kite in aktivni stabilizatorji sklepa v taki situaciji niso sposobni uravnoteţiti obremenitev, zato pride do prevelikega premika med sklepnimi površinami. Sklepne vezi in ovojnica se lahko pri tem čezmerno raztegnejo, natrgajo ali celo pretrgajo, kar kaţe na resnost poškodbe. Pri laţjem zvinu pride do natega vezi, kar poškodovanec takoj po poškodbi občuti kot blago bolečino, pozneje pa se poleg otekline stopnjuje še bolečina, ki je izrazita zlasti ob gibanju ali obremenitvi. Pri teţjem zvinu pa sta oteklina in bolečina zaradi delnega ali popolnega pretrganja vezi dosti večji. Ob poškodovanem sklepu je vidna podplutba (Ahčan, 2006).
2.3.7 Poškodbe glave
Pri poškodbi glave lahko pride do rane na mehkih delih (koţi ali podkoţju), zloma lobanjskih kosti ali do poškodb vsebine lobanjske votline (moţganske ovojnice, moţganov in ţil). Rane mehkih delov glave same po sebi niso smrtno nevarne, le da močno krvavijo.
Tudi zlom lobanjskih kosti ni neposredno smrtno nevaren, če niso hkrati poškodovani še moţgani. Do zloma lobanjskega dna največkrat pride pri hujših padcih. Sila, ki povzroči poškodbo, je posredna, saj gre za nenaden hud pritisk na dno lobanje. Znaki, ki kaţejo na zlom lobanjskega dna, so: nezavest, iztok krvi ali moţganske tekočine (likvorja) iz ušesa, nosu in ust ter močne podplutbe zgornje in spodnje veke enega ali obeh očes (Ahčan, 2006).
Najnevarnejša poškodba glave pa je poškodba vsebine lobanjske votline, in sicer moţganov in moţganskih ţil. Do teh poškodb pride navadno zaradi padca ali udarca v glavo. Na glavi ne vidimo nobene rane ali otekline in ne otipamo zlomljene kosti, kar nas lahko zavede. Najpogostejši moţganski poškodbi sta: pretres moţganov in hude poškodbe moţganov (udarnine, zmečkanine, krvavitev v lobanjski votlini).
21
Pretres možganov je zelo pogosta poškodba. Moţgani v lobanjski votlini so obdani z moţgansko tekočino in pri padcu ali udarcu v glavo močno zanihajo ter se pri tem pretresejo. Poškodovanec se takoj onesvesti, vendar nezavest traja običajno le kratek čas.
Ko se poškodovanec zbudi iz nezavesti, je omotičen, se mu vrti in ga boli glava. Značilno znamenje pri pretresu moţganov je, da po nekem času nastopi še bruhanje. Poškodovanec se ne spominja ničesar, kar se je dogajalo v trenutku nezgode (Derganc, 1994).