Normalizacija

Termin normalizacija je bil v slovenskem prostoru dokaj neznan vse do leta 1990. Neznan je bil v smislu, da se ni uporabljal v strokovnem pisanju, na strokovnih seminarjih in v drugih strokovnih dejavnostih. V razvitih zahodnih drţavah pa sta bila termin in usmeritev ţe v 70.

letih zelo pomembna za razvoj institucionalnega in drugega obravnavanja duševno prizadetih, telesno prikrajšanih, ljudi s psihosocialnimi teţavami, storilcev kaznivih dejanj ter otrok in mladostnikov s teţavami v odraščanju (Dekleva, 1993a).

V slovenskem prostoru je pionir uvajanja normalizacije Bojan Dekleva. Začetke normalizacije v svetovnem merilu pa najdemo ţe v delih Montessorijeve, Becka, Shakowa, kot vodilno načelo v skrbi za duševno prizadete in kot teţnja, da se duševno prizadetim omogoči eksistenca, ki naj bo čim bolj podobna normalni, pa je bilo zapisano v danski zakonodaji ţe

57

leta 1959. Wolfensberger danski definiciji očita to, da se omejuje samo na duševno bolne ter da se osredotoča na končni rezultat. Slabih deset let kasneje pa se tovrstna ideja pojavi še v švedski zakonodaji. Bengt Nirje je definiral normalizacijo kot proces, v katerem »duševno prizadetim naredimo dostopne tiste vzorce in pogoje vsakdanjega ţivljenja, ki so čim bolj podobni normam in vzorcem običajnega (ang. mainstream) ţivljenja« (Dekleva, 1993b: 15).

Definicija švedske zakonodaje se od danske razlikuje po tem, da poudarek normalizacije ni na končnem rezultatu, temveč na procesu. Glavni namen je torej omogočiti sodelovanje v

»normalnih« pogojih, ki pa lahko vodijo k različnim rezultatom.

V samem začetku je bila normalizacija opredeljena kot tehnična in organizacijska moţnost koordinativnega dela. Leta 1969 pa je Američan Wolfensberger razumevanje normalizacije opredelil kot ideologijo in cilj sam po sebi. Poskušal je oblikovati definicijo normalnosti, ki bi bila ustrezna in uporabna na različnih segmentih institucionalnega obravnavanja stigmatizirane populacije in ki bi hkrati ne bila vezana na ţe obstoječe institucionalne ideologije in modele. Kot teoretično izhodišče si je izbral teorijo institucionalnega stigmatiziranja, na podlagi katere je določil normalizacijske zahteve, ki učinkujejo nasproti vsem procesom stigmatiziranja (Dekleva, 1993b).

Na teoretičnem izhodišču je Wolfensberger začel razvijati razumevanje normalizacije, ki je manj vezana na predstavo končnega cilj, ampak bolj poudarja značilnosti procesa socialnih odnosov. Tako je v obdobju desetih let izdelal tri definicije normalizacije. Normalizacija je:

1. »uporaba sredstev, ki so kulturno kar najbolj normativna, da bi vzpostavili in vzdrţevali osebna vedenja in značilnosti, ki so kulturno v najvišji meri normativna«

(Wolfensberger in Glenn, 1973, v Dekleva, 1993b: 18);

2. »uporaba sredstev, ki so kulturno kar najbolj normativna, da bi vzpostavili, omogočili in podprli vedenja, izglede in interpretacije, ki so kulturno najbolj normativna«

(Wolfensberger, 1980, v prav tam);

3. »uporaba kulturno normativnih in v optimalnem primeru celo kulturno pozitivno vrednotenih sredstev, da bi omogočili (druţbeno razvrednotenim) osebam, da bi dosegle in vzdrţevale kulturno pozitivno vrednotene socialne vloge« (Wolfensberger, 1983, v prav tam).

Wolfensbergerjeve definicje pa niso prepričale vseh strokovnjakov na področju normalizacije.

Predvsem britanski pisci so vsebino termina razumeli manj tehnološko. Zakonca Brandon sta, sicer izhajajoč iz Wolfensbergerjeve teorije, normalizacijo poimenovala kot načela običajnega ţivljenja (ang. ordinary living principles), katerih je pet:

58 - »dobri medčloveški odnosi;

- različne moţnosti izbire;

- povečana participacija;

- osebni razvoj;

- resnično »mešanje« ljudi (kot nasprotje segregaciji)« (v Dekleva, 1993b: 19).

Obstajajo torej različne opredelitve termina normalizacija. Ves čas se sprašujemo, kaj pa je pravzaprav normalno. Sprašujemo se, ali je to to, kar sprejema in ţivi večinska druţba? Flaker (1993, v Krajnčan, 2006) se sprašuje, če je to tisto, česar člani druţbe ne zaznavajo ali doţivljajo kot nenavadno, posebno ali celo vredno pozornosti, ker je kulturno tipično ali ker je znotraj obsega »pričakovanega«. Krajnčan (prav tam) meni, da je določanje normalnosti za osebe, ki so stigmatizirane in etiketirane, določanje drugačnosti same. Normalizacija se povezuje tudi z decentralizacijo, profesionalizacijo, diferenciacijo in integracijo. Poleg vsega pa je pomembno ozaveščanje in nujnost, kot meni Scheipl (1993, v prav tam), da druţba vsakokrat na novo definira »svojo normalnost«, da opazi tiste, ki od tega merila izstopajo.

Dejstvo pa je, da čim višje je razvita druţba v smislu humanizacije in demokratizacije, tem teţje je določiti mejo med normalnostjo in nenormalnostjo.

Termin normalizacija se pogostokrat napačno razume in interpretira. Wolfensberger (1980, v Dekleva, 1993b) navaja, da je eno izmed pogostih tolmačenj, da gre pri normalizaciji za zagotovitev »normalnega« ţivljenjskega standarda, kar seveda ne drţi. Poleg tega naj bi v zavodih za otroke in mladostnike normalizacija omogočala mnogo bolj »normalno«

obravnavo kot v »normalnih« šolah. Nekateri pojmujejo normalizacijo kot omogočanje ţivljenja brez meja ter doseganje maksimalnih ciljev in moţnosti razvoja. Avtor nadaljuje, da je zmotnost tovrstnih interpretacij v tem, da pri normalizaciji ne gre za »normalnost« v statističnem smislu, temveč za normativnost v smislu veljavnih socialnih norm, ki zahtevajo pozitiven socialen odnos z ljudmi. Še posebej pa omenjeni avtor nasprotuje enačenju normalizacije z zdravljenjem, rehabilitacijo, socializacijo ipd., saj meni, da vsako tako obravnavanje povečuje stigmo, namesto da bi ustvarjalo pogoje za integriranje.

Po mnenju Wolfensbergerja poteka proces normalizacije na treh ravneh, in sicer osebni ravni, ravni primarnih in vmesnih socialnih sistemov ter na ravni sistema druţbe. Osebna raven normalizacije pomeni oblikovanje, poimenovanje in interpretiranje posameznika na način, ki temelji na poudarjanju podobnosti z ostalimi in ne na razlikovanju. Druga raven predstavlja oblikovanje in interpretiranje posameznikovih oţjih sistemov tako, da okolje in posameznike

59

prikazuje v pozitivni luči. Pri zadnji, tretji ravni pa gre za oblikovanje kulturnih vrednot, stališč in stereotipov, ki so čim bolj naklonjeni kulturnim in drugim različnostim (1980, v Dekleva, 1993b).

Normalizacija naj bi potemtakem zajemala vse sisteme, v katere je vključen posameznik, od njegovega jaza (ang. self-a), preko primarnih sistemov, kot je druţina, vključujoč še sisteme sekundarne socializacije pa vse do druţbe oziroma vrednot in veščin, ki veljajo za neko kulturo in druţbo.

Normalizacija tako predstavlja holističen proces, ki ima različne definicije, uporabnost in realizacijo. Čeprav je Wolfensberger naredil bistven premik v razumevanju normalizacije, se z njim ne strinjajo vsi. Tudi Skalarja (1993) njegova interpretacija ni povsem zadovoljila, zato jo je definiral na svoj način. Po njegovem mnenju bi moral termin normalizacije vsebovati sledeče vidike:

1. ustvariti v zavodu take pogoje, ki bi omogočali stanovalcem⁵² zadovoljevanje njihovih potreb;

2. vključiti v institucijo, njene pogoje delovanja in programe takšne smernice, ki bi stanovalcem zagotavljale čim bolj enakopraven status z vrstniki izven institucije;

3. iz institucij odstraniti elemente, ki povzročajo hierarhično pozicijo zavodskih usluţbencev. Ţivljenje v instituciji naj bi delovalo po pravilih, ki so rezultat dogovora stanovalcev in usluţbencev;

4. izključiti in odstraniti dejavnike, ki delujejo stigmatizirajoče ter na ta način postavljajo stanovalce zavoda v manjvreden poloţaj. Med te dejavnike sodijo arhitekturna ureditev zavoda, notranja opremljenost, organizacija, reţim, način vodenja, medsebojni odnosi.

Skalar torej vidi normalizacijo kot zavestno izključevanje tistih dejavnikov in pogojev zavodskega ţivljenja, ki delujejo stigmatizirajoče. Namesto tega naj bi v zavodu ustvarili take pogoje, ki bi bili čim bolj izenačeni s pogoji bivanja in ţivljenja izven zavoda.

Humanizacijo, normalizacijo, tudi deinstitucionalizacijo in diferenciacijo, ki ju nismo omenili, lahko imenujemo podpomenke višje kategorije, imenovane inkluzija. Definiranje inkluzije,

52 Skalar v prispevku uporablja besedo gojence, nam pa se zdi ustreznejša beseda stanovalec.

60

primerjavo z integracijo ter povezavo s socialno integracijo pa prikazuje naslednje podpoglavje.