NOVE OBLIKE REVŠČINE

Ljudje smo (z rojstvom ali vzgojo) vrženi v družbene prostore, ki nam pomembno določajo priložnosti, pogoje, izhodišča in dosežke v življenju (Dragoš in Leskošek, 2003). Cvahte (2008) pravi, da neoliberalizem poskrbi le za manjši delež prebivalstva, večina ljudi pa ostane prepuščena trgu in neenakim vstopnim pogojem.

Tu ni prostora za drugačne, za vse tiste, ki so slabše opremljeni za tržno tekmovanje, za tiste, ki ne zmorejo sprejeti pravil tržne igre, ki je prodrla že v vse sfere našega življenja. In ravno te, kot pišeta Dragoš in Leskošek (2003), neenakost pri dostopu do najpomemnejših simbolnih in materialnih dobrin lahko potisne v revščino.

In tam je človek ponavadi sam.

V družbi, kjer z razpadom tradicionalnih skupnostnih vezi, vrednot in slojev, revščina prehaja iz skupne usode razreda v individualno stanje, osebno usodo (Beck, 2009), se skuša utrditi prepričanje, da vsak posameznik povsem sam nosi odgovornost za situacijo, v kateri se nahaja, in je tako tudi sam odgovoren za svojo prihodnost.

Individualistični pogledi pripisujejo revščino karakteristikam ljudi, ki so revni. V tekmovalni družbi so lahko tisti, ki ne uspejo, tisti, ki so na nek način neadekvatni in nesposobni, so sprejeli napačne odločitve ali niso niti poizkusili (Spicker, 1993). Etikete, ki jih družba lepi na revne posameznike, le-ti lahko ponotranjijo in tako še bolj poglobijo izkušnjo svoje življenjske odpovedi – sami nase prevzamejo krivdo za svoj življenjski položaj (Ule, 2008), postanejo demoralizirani, izgubljajo voljo in motivacijo (Ule, 2000a), težje vzpostavljajo trajne in zadovoljujoče družbene odnose (Razpotnik, 2010b). Že tako težka naloga, uspešno ustvarjati biografijo svojega živjenja (Beck, 2009) s tem zanje postane še za odtenek težja. In tako individualna revščina z zmanjševanjem možnosti pomaga ohranjati ljudi revne (Spicker, 1993).

Individualizacija je, poleg globalizacije, ključni proces, ki spremlja prehod iz industrijske družbe v družbo tveganja (Beck, 2009). Tu je posameznik osvobojen prisil, sam lahko kreira svoje življenje, hkrati pa je ob izgubi kolektivne varnosti in tradicionalih usmeritev izpostavljen novim tveganjem (Ule, 2000b, Beck, 2009). Za realizacijo »projekta življenje«

in uspešno oblikovanje koncepta sebe znotraj negotovosti potrebuje vire oziroma kapital.

Bourdieu (1984, po Zorc Maver, 2007) loči tri vrste le-tega:

• ekonomski kapital: materialni viri (dohodki in premoženje), ki so neposredno prevedljivi v denar,

• kulturni kapital: nastopa v treh oblikah, kot objektiviran (materialni in virtualni umetniški izdelki), institucionaliziran (spričevala, formalni certifikati) in personificiran oz. utelešen (ponotranjene lastnosti, privzgojene veščine, drže;

pridobitev tega kapitala zahteva čas in energijo),

• socialni kapital: celota potencialnih in dejanskih virov, povezanih z mrežo odnosov vzajemnega poznavanja.

Socialni kapital po pomembnosti za nastanek družbene neenakosti Dragoš in Leskošek (2003) postavljata v ospredje, sledijo pa mu ekonomski in kulturni kapital ter psihofizične in vedenjske lastnosti posameznika. Razloge, zaradi katerih družbena neenakost nastaja v socialnih mrežah, najdemo v prepletanju treh značilnosti socialnih mrež – navzočnosti virov, dostopnosti do njih in možnost njihove izrabe, kar se kaže v uspešnosti in učinkovitosti.

Posamezniki in skupine zavzemajo različne položaje, s katerih so jim dosegljive različne količine in izkoristki vsakega od kapitalov (prav tam). Te socialne neenakosti pri dostopu do virov pa se odslikavajo v individualiziranih prehodih in različnih biografskih priložnostih (Rapuš Pavel, 2010), kar je zelo opazno pri mladih, ki različno opremljeni poskušajo vstopiti v svet dela. Soočajo se z različnimi oblikami prehodov v zaposlitev. Walther in Schlathoff (2001, po Rapuš Pavel, 2010) omenjata prehode, usmerjene k tradicionalnim biografijam, prehode izbirnih biografij (avtonomni življenjski projekti) in prehode tveganih, marginalnih biografij, ki so usoda najbolj ranljivih mladih, torej tistih, ki zaradi pomanjkanja virov in slabih razmer na trgu dela nimajo možnosti priti do avtonomnih življenjskih projektov.

Tako se že na zelo zgodnji stopnji svojega življenja soočijo z izključenostjo in tudi revščino, ki se spreminja skupaj z družbo in trgom dela.

Pri tem ne gre za osamljene primere - brezposelnost in revščina med mladimi sta tudi v Evropi danes že splošen trend (Rapuš Pavel, 2010). Brezposelnost pa ne prinaša le pomanjkanja prihodka (denarja), ampak med drugim tudi manjko vključenosti, socialne

mreže, priznanja (Keupp, 2002, po Zorc Maver, 2007), samozavesti, varnosti (Zorc Maver, 2007) občutka lastne vrednosti (Winefield idr., 1993, po Klemenčič Rozman in Dekleva, 2007) in koherentnosti (Poljšak-Škraban in Žorga, 2007). Zaposlitev izpolnjuje funkcije, povezane z osebno realizacijo in socialno participacijo. Nastopa kot mehanizem organizacije časa in vsakdanjega socialnega prostora ter ima psihosocialne funkcije: je vir statusa, dosežkov, nadzora in učinkovitosti, osebne in socialne koristnosti ter občutka življenja (Agulló, 2000).

Zaposlitev torej pomeni zakladnico pomembnih virov in za ranljive skupine, ki so že tako prikrajšane (mladi, bolni, marginalizirani) predstavlja priložnost izboljšanja njihovega položaja. Vendar pa, paradoksalno, ravno te skupine in to ravno zaradi pomanjkanja virov ter slabše opremljenosti za pogajanja v tranciziji prehodov, službo še težje dobijo.

Sodobna nezaposelnost tako, kot je zapisala Ule (2000, po Klemenčič Rozman in Dekleva, 2007: 38) »dodatno marginalizira tiste posameznike, ki so že marginalizirani in stigmatizirani.«

Zanje je še toliko bolj pomembno, da znajo pretvarjati vire/kapitale iz ene oblike v drugo in izkoristiti tiste, ki jih imajo (Zorc Maver, 2007). Pri tem se, zopet paradoksalno, kot najbolj pomemben kapital izkaže ravno tisti, ki je, kot sem že omenila, po mnenju Dragoš in Leskošek (2003) najbolj zaslužen za družbeno neenakost – socialni kapital. Deluje namreč kot katalizator, ki ostale vire aktivira in jih dela učinkovitejše (Adam, 2001, prav tam). Poleg tega so ravno posameznikove socialne mreže, ki jih Hurrelmann (1994, po Zorc Maver, 2007: 74) razume kot »skupnost socialnih odnosov, v katere je oseba vključena«, eden najpomembnejših varovalnih dejavnikov v situaciji brezposelnosti (Ule, 2002, po Rapuš Pavel, 2010), ki zmanjšuje tveganje socialne izključenosti (Kieselbach, 2004, prav tam). Med njimi kot najbolj učinkovita izstopa podpora družine (Rapuš Pavel, 2004).

Zaposlitev pa ni vedno rešitev, saj sta v paradigmi nove moderne prav koncept dela in zaposlovanje postavljena v središče sprememb (Zorc Maver, 2007). Sodobno fleksibilno delo v družbi tveganja postaja nepredvidljivo (Galuske, 2002, prav tam) in tudi zaposlitev ne zmore preprečevati revščine in socialnega izključevanja (Rownrtree, 2000, po Rapuš Pavel, 2004). Zaskrbljujočo ugotovitev potrjujejo tudi podatki Statističnega urada

Republike Slovenije (2010), saj so, kljub temu, da je bila stopnja tveganja revščine pri delovno aktivnih osebah nizka (4,8 %), te osebe predstavljale skoraj petino vseh oseb pod pragom tveganja revščine. Leskošek in sodelavci (2009) govorijo o revnih zaposlenih, novi obliki revščine, na nastanek katere vplivajo pojavljanje netipičnih in težavnih zaposlitvenih oblik, višina plače, stopnja izobrazbe, spol, sestava gospodinjstva, državljanstvo, vrsta pogodbe o delu, vrsta dejavnosti ter polarizacija na zaposlitvenem trgu med deli, ki zahtevajo nizke spretnosti in tistimi, ki zahtevajo visoke.

Izkušnja revščine torej ni nespreminjajoča se, konstantna deprivacija točno določene vrste, ampak serija deprivacij (Spicker, 1993) v različnih pojavnih oblikah in obsegu (Novak, 1993). Izpostavila sem tri pomembne spremembe klasične revščine:

1. revščina kot osebna usoda 2. revščina pri mladih

3. revščina pri zaposlenih

Kot četrto obliko revščine in socialne izključenosti, ki na nek način združuje zgoraj naštete, je relativno nova v našem prostoru (Razpotnik, 2010c) in jo mnogi avtorji označujejo kot najbolj ekstremno in kumulirano (Mandič, 1997; Razpotnik, 2010a), pa prepoznamo situacijo oseb, ki ne morejo uživati svojih osnovnih človekovih pravic, ki so izključene s trga dela, s stanovanjskega trga, iz izobraževalnih procesov, z dostopa do zdravstvenih in socialnih storitev, oseb brez zadovoljivega socialnega in družinskega življenja in, končno, včasih tudi brez dostojanstva in identitete, tako družbene kot tudi osebne (Muñoz López, Vázquez Valverde in Vázquez Cabrera, 2003). Govorimo o osebah, žrtvah procesa socialne izključenosti, ustvarjenega s strani družbe, tudi take, ki trdi, da je socialno senzibilna.

Govorimo o brezdomcih, včasih identificiranih kot izključeni izmed izključenih.