Petek, 17. 4. 2015
Prek elektronske pošte sem stopila v kontakt s pisateljico Ido Mlakar in dogovorili sva se, da nas bo obiskala v vrtcu. Ko je pisateljica Ida Mlakar v petek, 17. 4. 2015, prispela do igralnice Sončki, smo pripravili stole oz. s stoli sklenili krog in druženje z omenjeno gospo se je lahko začelo.
79
Slika 51: Pisateljica Ida Mlakar na obisku v igralnici Sončki
Najprej sem pisateljici prebrala predvidevanja otrok o tem, kdo je pisatelj/-ica, kako poteka delovni dan pisatelja/-ice, kje dobi pisatelj/-ica idejo, kaj napisati v knjigo, in ali piše pisatelj/-ica samo pravljice, nato pa je gospa Ida Mlakar otrokom povedala, da so podali zelo zanimive odgovore in da jim bo tudi ona odgovorila na ta vprašanja.
Na vprašanje, ki ga je ena deklica na začetku zastavila pisateljici Idi Mlakar, in sicer kje dobi pisatelj idejo, kaj napisati v knjigo, je gospa Ida Mlakar odgovorila takole:
»Pravljice živijo v pravljičnem svetu in včasih se čez noč zgodi, da kakšna pravljica iz pravljičnega sveta pokuka naravnost v mojo sobo. Pravljice imajo dolg pravljični repek in če sem hitra, lahko zgrabim pravljico za rep in jo povlečem v svojo sobo. Ampak nisem zmeraj hitra, zato gre najbrž včasih h kakšnemu drugemu pisatelju in jo nekdo drug napiše. Meni se pa res včasih zgodi, da kakšno pravljico ujamem. Nekaj časa ostane z mano v moji sobi v predalčku, kjer počiva. Vsak večer predal odprem, pogledam pravljico in ji rečem: »Dober večer pravljica ali dobro jutro«. Vprašam jo: »Kakšna pravljica si ti?« in sama mi pove, kakšna pravljica je. Začne mi pripovedovati svojo zgodbo in jaz sedem potem za računalnik, po navadi kar zvečer ali pa kadar imam čas in to njeno zgodbo lepo napišem. Včasih mi pravljica, ki je v predalu, noče povedati čisto vsega, pa si moram jaz tudi kaj sama izmisliti.
80
Izmislim si kakšno pravljično deželo, pravljične junake, potem pa vse to napišem s črkami na računalnik. Kaj pa si ne izmislim, ampak je čisto po resnici napisano. Malo se ozrem okoli sebe, pogledam, kaj kdo počne, kako ljudje govorijo in to napišem zraven. V pravljici je vedno nekaj takega iz pravljičnega sveta, nekaj izmišljenega in nekaj tudi iz resničnega sveta. Malo je res, malo pa ni res. To je pravljica. Tako pravljica nekaj časa v predalu z mano živi, se pogovarjava in vse tisto, kar mi pove, dam na papir in predal zaprem. Ko naslednje jutro predal odprem, pravljice ni več. Je pa na papirju.«
Potem pa je en deček pisateljico vprašal: »Kako je pa šla ven?« Pisateljica mu je odgovorila:
»Ja, odšla je v pravljično deželo in tam živi naprej.« Potem pa je zastavila eno podvprašanje še ena izmed deklic: »Kako je pa odšla, če pa nima rok?« Gospa Ida Mlakar ji je odgovorila:
»Pravljica zna potovati na različne načine. Ste že slišali za pravljično preprogo? Pravljica gre spet v pravljično deželo. Če je na papirju, bo izšla v knjigi, če jo pa nisem napisala, se je pa odpravila v pravljično deželo in mogoče je prišla v predal kakšnega drugega avtorja. In to ni moja pravljica. Če je pisatelj žalosten oz. bolj slabe volje, nastane žalostna pravljica, kot je povedal vaš prijatelj. Če sem pa vesela, pa nastane vesela pravljica.«
Ker je ena deklica prejšnji dan rekla, da lahko pisatelj iz ene druge pravljice kaj prepiše v svojo pravljico, je pisateljica rekla: »Iz druge pravljice ne smem nič prepisati, ker je to pravljica drugega pisatelja, res pa je, da pisatelji radi preberemo tudi druge pravljice. Če mi je kakšna všeč, rečem škoda, da pravljica ni prišla k meni, ampak k drugemu pisatelju. Iz njih pa ne smem nič prepisati. Moram si jo izmisliti sama. Cel svet je poln pravljic, samo gledati je potrebno dobro, poslušati, vohati, potipati kaj, neprestano biti na preži in pravljica bo tukaj.
Račke, ki plavajo v jezeru – kakšna lepa pravljica je to. Rožica, ki zraste iz zemlje – kakšna čudovita pravljica je to.«
Na vprašanje, ali pisatelj/-ica piše samo pravljice, smo dobili odgovor: »Pisatelj je tisti, ki dejansko piše v knjige. Lahko pa tudi v revije. Včasih je kakšna pravljica v Cicibanu, kasneje pa lahko izide še v kakšni knjigi. Lahko napiše zgodbice, pravljice, lahko pa tudi pesmice.
Tistemu, ki piše pesmice, rečemo pesnik. Tudi uganke so čisto kratke pesmice, tako da pisatelj in pesnik pišeta tudi uganke. Ni vsak tisti, ki piše, tudi pisatelj. Mi lahko pišemo kartico, pismo babici, ampak še nismo pisatelji. Če pa napišeš zgodbo, ki izide v kakšni knjigi, pa smo pisatelji. Če pa znamo samo pisati, pa pomeni, da smo pismeni in da pišemo, nismo pa še pisatelji.«
Prejšnji dan sem se z otroki pogovarjala tudi o tem, kako poteka delovni dan pisatelja/-ice, danes pa smo o tem povprašali kar pisateljico in povedala nam je sledeče: »Jaz nisem samo
81
pisateljica, jaz sem tudi knjižničarka, zato je moj delavnik malo drugačen, zato takrat, ko imam počitnice, rada pišem. Takrat tudi spim malo dlje, ampak že ko se prebujam, malo razmišljam, kje bi bila kakšna lepa pravljica. Včasih pride do mene, včasih pa ne. Potem malo potelovadim, ker je naporno pisateljsko delo. Včasih se postavim na glavo, da glava bolje dela. Potem pa sledi en dober zajtrk. Najraje imam kakšen rogljiček pa kakšno kavico, da se dobro prebudim. Če je pravljica že pripravljena v predalu, se lotim pisanja. Včasih pravljica steče, včasih pa se mi upira z vsemi štirimi in je ne morem napisati. Takrat sem malo jezna, zato ugasnem računalnik in se odpravim na sprehod. Pa si rečem, da bo mogoče zvečer prišla pravljica do mene. Toliko časa pišem in pišem, dokler nisem zadovoljna s pravljico. Tak je dan in je zelo naporen pisateljski dan. Včasih si rečem, da ne bom pisala pravljice in grem na vrt populit plevel, prekopati kaj, na novo kaj posaditi, kajti včasih je lepo gledati, kako naredimo nekaj z rokami, ne samo z glavo. Tako da povežem malo delo z rokami, knjižničarsko delo, pa malo tudi pišem. Včasih se mi posreči, včasih pa tudi ne.«
Mene je zanimalo, koliko časa približno porabi ga. Mlakar, da napiše eno pravljico in zaupala mi je naslednje: »Npr. pravljica Kako sta Bibi in Gusti preganjala žalost je kar nekaj časa živela z mano. Ena dva tri je pritekla k meni, z enimi pa se mučim mesece. Ene pa obležijo v predalu in mi nočejo povedati svoje zgodbe, zato zaprem predal in rečem, da pa iz te moke ne bo kruha.«
Pisateljica nam je ob listanju knjige Kako sta Bibi in Gusti preganjala žalost pokazala tudi lutki − Bibi in Gustija −, ki sta izdelani iz blaga in jih uporablja pri pravljičnih uricah v knjižnici ali pa pri katerem izmed obiskov otrok po različnih ustanovah.
82
Slika 52: Lutki Bibi in Gusti
Za zaključek srečanja s pisateljico nam je ga. Ida Mlakar zgoraj omenjeno pravljico še prebrala, ker so si jo izbrali otroci na podlagi glasovanja.
Pred današnjim počitkom sem z otroki še obnovila, kaj vse smo novega izvedeli od pisateljice Ide Mlakar oz. smo s pomočjo plakata, na katerem so bila zapisana predvidevanja otrok, preverili, v kolikšni meri so bila predvidevanja resnična, v čem so se otroci motili in kaj novega smo izvedeli. Komentarje otrok sem dopisala na plakat, ki je prikazan na spodnji sliki.
83
Slika 53: Preverjanje predvidevanj otrok o tem, kdo je pisatelj/-ica