2.1. Ekološko pomembno obmo č je
Ekološko pomembno območje je takšno naravno področje, ki pomembno prispeva k
ohranjanju biodiverzitete (biotske raznolikosti, raznovrstnosti). Opredeljeno je kot območje habitatnega tipa, kot del habitatnega tipa ali pa večje ekosistemske enote. Določitev ekološko pomembnih območij je osnova varstva narave, tako pri pripravi usmeritev ter izdelavi smernic in pravil, kot pri urejanju prostora in rabi naravnih dobrin.
Ekološko pomembna območja vključujejo:
• življenjske prostore rastlinskih in živalskih vrst (habitate) in habitatne tipe, katerih ohranjanje je v interesu Evropske unije;
• habitatne tipe, ki so na ozemlju naše države redki, ranljivi, ali imajo majhno naravno območje razširjenosti, ali pa predstavljajo značilen habitatni tip;
• habitate rastlinskih in živalskih vrst, ki so na pri nas ogrožene zaradi izgube habitata ali zaradi slabšanja kvalitete okolja.
Osnovna značilnost ekološko pomembnega območja je visoka stopnja biodiverzitete v najširšem pomenu besede (vrstna, genska in ekosistemska raznolikost). Prav tako je
pomembno, da uspevajo še dovolj velike in vitalne populacije ogroženih, ranljivih in redkih vrst, endemitov, ter specialistov na ekstremne biotope.
Ekološko pomembna območja zavzemajo več kot polovico (približno 52 %) ozemlja Slovenije. Precejšen del (36 % ozemlja) so območja Natura 2000. Poleg tega so ekološko pomembne tudi posebne habitatne strukture (skalni osamelci, vodne površine, brezna in jame), ki izstopajo v okolici. So pomembni življenjski prostori za redke in ogrožene vrste, evidentirani kot njihova zatočišča. Ekološko pomembno je osrednje območje življenjskega prostora velikih zveri (medveda, volka, risa) ter morje in obrežja.
2.2. Natura 2000
Natura 2000 so posebna varstvena območja na ozemlju Evropske unije (EU), ki so pomembna za ohranjane ptic in drugih živalskih ter rastlinskih vrst, njihovih habitatov (življenjskih prostorov) in habitatnih tipov. Varstvena območija v državah članicah EU so izbrana po enotnih merilih in tvorijo ekološko omrežje, ki je temelj čezmejnega varstva narave in ohranjanja naravne dediščine. Glavni vzroki za nastanek povezave v Naturo 2000 so sledeči:
• obstaja vse manj naravnih življenjskih prostorov rastlin in živali;
• nekatere občutljivejše vrste so se znašle na robu preživetja, ali celo izumrle;
• potrebno je spremljati stanje okolja in organizmov za pravočasno zaščito narave.
Evropsko omrežje ekološko pomembnih območij narave sestavljajo posebna varstvena območja, ki so določena na podlagi dveh direktiv, in sicer Direktive o pticah in Direktive o habitatih. Skupaj pa obe direktivi predstavljata strokovno osnovo evropskega varstva narave.
Na ta način se uresničujejo naravovarstvena načela trajnostnega razvoja in mednarodne konvencije o biotski raznovrstnosti, ki je bila sprejeta leta 1992 v okviru konference Združenih narodov v Rio de Janeiru.
Projekt Evropske unije za varstvo narave, Natura 2000, zavezuje vse države članice, da ohranjajo redke in ogrožene rastlinske in živalske vrste ter njihova življenjska okolja. V seznam varstvenih območij Natura 2000 se uvršča več kot tretjina našega ozemlja, za katerega se je Slovenija zavezala, da ga bo dolgoročno ohranjala v ugodnem stanju za ohranitev
raznolikosti življenja in bivanja.
2.2.1. Omrežje Natura 2000 v Sloveniji
Kot povsod v Evropi se tudi pri nas manjša biodiverziteta, ki se najbolj odraža v manjši raznolikosti živega sveta. Zaradi človekovih dejavnosti, zlasti pospeševanja industrializacije in urbanizacije ter intenzivnega kmetijstva, izginjajo mokrišča, gozdovi in travniki, spreminja se kulturna krajina. Kjer pa so še ohranjena naravna območja, so povezana v omrežje Natura 2000 zato, da je možno njihovo dolgoročno ohranjanje in upravljanje. Prve članice Evropske unije so določile svoja območja Nature do leta 2000, nove pa do dneva vstopa v Unijo.
Vsaka država članica sama opredeli svoja posebna varstvena območja. Določi jih z ozirom na pojavljanje in stanje ohranjenosti habitatov in vrst, in sicer na osnovi seznama habitatov (več kot 170 življenjskih okolij) in vrst (približno 900 rastlin in živali) iz direktive o pticah in
direktive o habitatih. Z vstopom v EU (1. maja 2004) je Slovenija podala seznam
predlaganih nacionalnih območij, katerih ohranitev je pomembna na evropski ravni. Takrat sta v veljavo stopili tudi obe direktivi za ohranjanje biotske raznovrstnosti, tako za ohranjanje ogroženih vrst ptic, kot evropsko edinstvenih vrst in njihovih habitatov.
1) Direktiva o pticah (Direktiva o ohranjanju ogroženih prostoživečih vrst ptic, sprejeta 1979) nalaga državam članicam EU, da opredelijo in določijo Posebna območja varstva (Special Protected Area, kratica SPA) ali posebna varstvena območja za varovanje ogroženih vrst ptic, njihovih gnezdišč, prezimovališč in počivališč.
2) Direktiva o habitatih (Direktiva o ohranjanju naravnih habitatov in prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst, sprejeta 1992) nalaga državam članicam EU, da opredelijo in določijo Posebna ohranitvena območja (Special Area of Conservation, kartica SAC) za varovanje ogroženih rastlinskih in živalskih vrst ter habitatnih tipov.
Slovenija ima v Naturo 2000 vključenega 36 % svojega ozemlja (286 območij). Tako visok delež varstvenih območij (v primerjavi z drugimi deželami EU) pomeni, da je naša narava bogata in dobro ohranjena. V okviru mreže evropskih naravovarstveno najpomembnejših območij se tako tudi pri nas zagotavlja ugodno stanje vrst in habitatov, ki so uvrščeni na sezname direktiv. Natura 2000 ni sistem strogo varovanih območij, saj ne izključuje človeka in njegovih dejavnosti, temveč podpira aktivnosti ob ohranjanju biodiverzitete in z
upoštevanjem obeh direktiv.
2.3. Zavarovana obmo č ja
Razmeroma majhna Slovenija ima zelo bogato rastlinstvo in živalstvo. Po številu rastlinskih in živalskih vrst je ena od evropskih "vročih točk". Za ohranitev naravnega bogastva je
potrebno zavarovanje naravnega okolja, ki je naravovarstveni ukrep, v svetu znan že več kot stoletje. Tudi v praksi se redno uporablja; zlasti nastajajo parki, ki imajo zaradi svoje
tradicionalne vloge v sistemu varstva narave pomembno vlogo pri ohranjanju biotske pestrosti in krajinske raznolikosti. V okviru zavarovanih območij je več kot 12 % slovenskega ozemlja.
Ukrep zavarovanja se izvede za določeno območje z ozirom na obstoječe okoliščine, kot varstvena kategorija pa je širše ali ožje zavarovano območje. Širša zavarovana območja so vsi naravni parki, medtem ko so naravni rezervati in spomeniki ožja zavarovana območja.
2.3.1. Širša zavarovana obmo č ja
Širša zavarovana območja so vse vrste naravnih parkov in sicer, narodni, regijski in krajinski park.
Narodni park je veliko območje s številnimi naravnimi vrednotami in tudi veliko stopnjo biotske raznovrstnosti. V večjem predelu narodnega parka je prisotna še prvobitna narava z ohranjenimi ekosistemi in naravnimi procesi. V manjšem delu parka so tudi območja večjega vpliva človekovih dejavnosti, ki so z naravo skladno povezane.
Regijski park je obsežno območje regijsko značilnih ekosistemov in krajine. Več delov regijskega parka je naravnih, območja naravnih vrednot pa se prepletajo s predeli, kjer je človekov vpliv sicer večji, a z naravo uravnotežen.
Krajinski park je območje sobivanja človeka in prvotne narave. V krajinskem parku je življenje v veliki meri odraz dolgotrajnega prepletanja različnih človekovih dejavnosti in naravnih zakonitosti. Zato ima tako območje veliko ekološko, biotsko in krajinsko vrednost.
2.3.2. Ožja zavarovana obmo č ja
Ožja zavarovana območja so naravni rezervati in spomeniki.
Naravni rezervat je območje življenjskih prostorov ogroženih, redkih ali značilnih rastlinskih ali živalskih vrst. Zato je pomembno območje za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Vzdržuje pa se z uravnoteženim delovanjem človeka v naravi.
Strogi naravni rezervat je območje naravno ohranjenih življenjskih prostorov ogroženih, redkih ali značilnih rastlinskih ali živalskih vrst. Strogi naravni rezervat je še posebej pomembno območje za ohranjanje biotske raznovrstnosti, saj tukaj potekajo naravni procesi brez večjega človekovega vpliva.
Naravni spomenik je območje z eno ali več naravnih vrednot, kot so izjemne oblike, velikosti, vsebine ali s posebno lego, ali pa so redek primer naravne vrednote.
Število zavarovanih območij v svetu se veča in prav tako je tudi v Sloveniji. Okvirni podatki (stanje 2009) so sledeči: 1 narodni park (Triglavski narodni park), 3 regijski parki (Kozjanski regijski park, Regijski park Škocjanske jame in Notranjski regijski park), 45 krajinskih parkov, 1 strogi naravni rezervat (v okviru Krajinskega parka Kolpa), 56 naravnih rezervatov in 1 217 naravnih spomenikov. Skupaj je zavarovanih 256 120 ha ozemlja, oziroma 12,6 % površine Slovenije.