6 POLITIKA UPRAVLJANJA S TVEGANJI V BANKI – BASEL II
6.4 OBVLADOVANJE TVEGANJ
70
6.4 OBVLADOVANJE TVEGANJ
Upravljanje s tveganji je eden izmed ključnih elementov za uspešno poslovanje banke, saj je banka po naravi poslovanja »proizvajalec tveganj«. Banka namreč tveganje sprejema, ga transformira in vgrajuje v različne bančne produkte in storitve. Tveganje potencialno zmanjšuje dobiček oziroma povečuje izgubo, zato postaja upravljanje s tveganji ključna bančna funkcija. Banka, ki aktivno upravlja s tveganji, ima pred konkurenco odločilno prednost. (Bessis, 2002).
Preventivni ukrepi bank naj bi preprečili neugodne posledice tveganj, ki niso predvidljiva in jih ni mogoče preprečiti. Razlikujemo preventivne ukrepe s politiko lastnega kapitala na eni strani in preventivne ukrepe bilančne politike na drugi strani (politika tihih rezerv); postavke premoženja v naložbah bilanciramo po blažjem načelu najnižje vrednosti, obremenitve pa predvidimo z najvišjo vrednostjo. (Glogovšek, 1996).
6.4.1 Politika upravljanja s tveganji
Politika upravljanja s tveganji mora temeljiti na štirih osnovnih principih, ki so za učinkovito obvladovanje tveganj in nadzora nad njimi bistvenega pomena:
Uprava banke nosi končno odgovornost za obvladovanje tveganj. Upravljanje tveganj poteka od vrha navzdol, kar pomeni, da uprava svojo odgovornost delegira na izvršilne direktorje, tem pa nudijo podporo skupina za obvladovanje tveganj in različne podporne službe.
Velike raznolikosti vseh vrst tveganj se mora uprava banke zavedati in zagotoviti, da se pri obvladovanju zajamejo vsa tveganja, tudi tista, ki niso neposredno merljiva.
Podporne in nadzorne funkcije, ki jih opravljajo posamezni oddelki in službe, morajo biti vgrajene v celotni sistem obvladovanja tveganj.
Celotna strategija poslovanja mora izhajati iz ciljev in politike obvladovanja tveganj, kar mora biti vgrajeno v delovne postopke in kontrole.
Vsaka banka mora za ugotavljanje, merjenje in upravljanje s tveganji, ki so povezana s poslovanjem banke, določiti tudi načrt ukrepov obvladovanja tveganj, ki obsega:
• notranje postopke za ugotavljanje in merjenje tveganj,
• ukrepe za obvladovanje tveganj in notranje postopke za izvajanje teh ukrepov in
• notranje postopke za spremljanje izvajanja ukrepov za obvladovanje tveganj.
V nadaljevanju je prikazan model procesa upravljanja tveganj v okviru NLB Leasing Ljubljana d.o.o.
---
71 Slika 19: Proces upravljanja tveganj
Vir: NLB Leasing Ljubljana d.o.o., 2009 6.4.2 Instrumenti za zmanjševanje tveganj
Banke potrebujejo primerne in vodene postopke za spoznavanje, merjenje in nadzor kakršnih koli tveganj. Postopki morajo biti časovno in vrednostno opredeljeni, da omogočajo sprejemanje ažurnih odločitev in ukrepov za omejevanje tveganj. Pristop banke k odločanju o tveganjih bi moral biti zasnovan predvsem na naslednjih elementih (Majič, 1999):
• na identifikaciji tveganja; banke morajo imeti uvedene postopke analiziranja tveganj, ki sistematično razčlenjujejo in dokumentirajo tveganja in kontrole, s katerimi se upravlja tveganje na podlagi ključnih kazalcev tveganj;
• na preučitvi in vrednotenju tveganja; to pomeni analiziranje ustreznih informacij za ocenitev možnosti pojava določenega dogodka in njegovega vpliva na velikosti morebitne izgube;
• na omejitvi tveganja – poslovodstvo mora določiti, kakšen je še sprejemljiv nivo tveganja na posameznem področju poslovanja. Nato je potrebno na minimum zmanjšati možnost pojava dogodka, ki bi povzročil izgubo, ali pa omejiti izgubo, ki bi nastala zaradi pojava tveganja, in takšno izgubo prenesti na tretjo osebo (na primer na zavarovalnico);
• na ovrednotenju nadzora – notranje kontrole (t. i. »monitoring controls«) morajo biti realno ovrednotene in preverjena mora biti njihova primernost. Služba za notranjo revizijo v banki mora redno opravljati vrednotenje notranjih kontrol in preverjati njihovo primernost.
Vse našteto pa bo učinkovalo v primeru, če se hkrati določi tudi odgovornost poslovodstva za postavljanje nadzornih standardov in njihovo vgraditev v poslovanje.
---
72
Povzetek poglavja
Tveganje je sestavni del poslovnega življenja. Tveganja se nanašajo na prihodnost, gotove prihodnosti pa ni. Obstaja le verjetnost, da bo dejanski donos na neko naložbo drugačen od pričakovane vrednosti. Velika potencialna tveganja so povezana z velikimi potencialnimi donosi in obratno. Prevzemanje tveganj je bistvo in sestavni del bančnega poslovanja, zato se tveganjem ni moč izogniti.
V tem poglavju smo vam predstavili bančna tveganja in sistem upravljanja in obvladovanja tveganj, ki ga od bank zahteva Basel II. Zahteve Basel II so posebej še vplivale na organizacijsko strukturo bank, ki mora biti vspostavljena tudi z vidika boljšega obvladovanja tveganj. Zato je še posebej izpostavljeno načelo ločitve front office-a (komerciale) od back office-a (zaledja) tako z vidika izvajanja operativnih funkcij kot z vidika vodenja služb in delitve odgovornosti uprave.
Novi standard Basel II, katerega glavna cilja sta stabilnost bančnega sistema in konkurenčna enakost med bankami v mednarodnem poslovanju, je strukturiran v tri stebre.
Prvi steber, minimalne kapitalske zahteve, je razvoj starega standarda, prirejen za nove razmere. Novost pa sta drugi in tretji steber, regulativni nadzor in tržna disciplina, ki sta opredeljena kot podpora k prvemu stebru.
☼
Utrjevanje poglavja in razmišljanje• Opišite zgodovino Kapitalskega sporazuma.
• Zakaj je nastal novi kapitalski sporazum Basel II?
• Kaj so minimalne kapitalske zahteve?
• Na kakšen način se ugotavlja ustreznost kapitalskih zahtev?
• Katera tveganja obsega 1. steber Basla II?
• Opišite minimalne kapitalske zahteve – prvi steber.
• Opišite regulativni nadzor – drugi steber.
• Opišite tržne zahteve – tretji steber.
• Katera bančna tveganja poznate?
• Kako se upravljajo bančna tveganja?
• Kaj vsebuje politika upravljanja z bančnimi tveganji?
• Kaj je cilj analize učinkovitosti upravljanja z bančnimi tveganji?
---
73