Ocenjevanje predmeta šport v osnovni šoli

»Ocenjevanje znanja je ugotavljanje in vrednotenje, v kolikšni meri učenec dosega v učnem načrtu določene cilje oziroma standarde znanja. Učitelj ocenjevanje znanja opravi po obravnavi učnih vsebin in po opravljenem preverjanju znanja iz teh vsebin«

(3. člen Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju učencev v osnovni šoli, 2008).

V prvem in drugem razredu se znanje učencev ocenjuje z opisnimi ocenami, od tretjega razreda naprej pa s številčnimi ocenami (8. člen Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju učencev v osnovni šoli, 2013).

Eden izmed bistvenih ciljev predmeta šport je težnja po vseživljenjskem ukvarjanju otrok s športom (Štemberger, 2015). Ta cilj učitelj dosega z upoštevanjem temeljnih izhodišč pri ocenjevanju predmeta šport:

• Učenčevo gibalno znanje se ocenjuje na podlagi posameznikovih individualnih telesnih in gibalnih značilnosti. Vsakemu posamezniku mora biti omogočen osebni napredek ter pravica do diferenciiranih metod dela.

• Učitelj mora pri ocenjevanju slediti standardom znanja za posamezno triletje, ki so zapisani v učnem načrtu, ter ocenjevati v skladu z veljavno zakonodajo.

• Učitelj ocenjevanje izvede, ko je večina učencev praktično ali teoretično vsebino usvojila in utrdila. Učitelj učence predhodno seznani s kriteriji ocenjevanja.

• Uporabljeni načini ocenjevanja morajo biti raznoliki (nastopi, pisni, ustni izdelki).

• V prvem in drugem triletju naj učitelj ocenjuje le izbrana temeljna športna znanja (Kovač in drugi, 2011).

22

V učnem načrtu predmeta šport so zapisani operativni cilji, ki se nanašajo na športne aktivnosti, zajete v njem. Operativni cilji so razdeljeni v štiri sklope, in pri katerih so v ospredju:

• »telesni razvoj in razvoj gibalnih ter funkcionalnih sposobnosti,

• usvajanje in izpopolnjevanje športnih znanj,

• seznanjanje s teoretičnimi informacijami,

• oblikovanje in razvoj stališč, navad in načinov ravnanja ter prijetno doživljanje športa« (Dežman, 2001, 10).

Izmed omenjenih štirih sklopov standardi znanj (količina in kakovost znanja ter spretnosti, ki jih morajo učenci doseči za posamično oceno) v učnem načrtu pokrivajo dva: usvajanje in izpopolnjevanje športnih znanj ter seznanjanje s teoretičnimi informacijami. To pomeni, da učitelj lahko ocenjuje le praktično in teoretično znanje učenca. Tudi drugima dvema sklopoma mora učitelj posvečati pozornost, vendar ju ne ocenjuje, temveč zgolj spremlja (Dežman, 2001).

Med temeljna praktična znanja uvrščamo gibalne vzorce (hoja, tek, met itn.), ki predstavljajo nekakšno gibalno osnovo in so predpogoj za poznejše obvladovanje kompleksnejših gibalnih vzorcev. Teoretično znanje delimo na splošno in specifično.

Med splošno znanje sodi razvijanje zavesti o pozitivnih vplivih športa na človeka, poznavanje in uporaba temeljnega športnega izrazoslovja itn. Med specifično teoretično znanje pa sodijo izrazi, ki se pojavljajo v določenih športnih panogah (npr.

pravila igre pri košarki, varnost pri izvajanju skoka čez kozo) (Kovač in drugi, 2002).

Seveda pri ocenjevanju predmeta šport ni dovolj zgolj ocenjevanje objektivno določenih meril, treba je dobiti celostno sliko, pri kateri naj učitelj spremlja različna področja športnega udejstvovanja, kot so:

• »športni dnevi,

• poletna in zimska šola v naravi,

• različni krožki s športno vsebino,

• nastopanje za šolske ekipe na različnih ravneh tekmovanj,

• sodelovanje pri pripravi šolskih športnih tekmovanj, pri nastopih za javno predstavitev šole na športnem področju,

• ukvarjanje s športom zunaj šole v različnih športnih društvih« (Šmid, 2002, 126).

Učitelj tako spremlja učence na vseh zgoraj omenjenih področjih in si s tem ustvari širšo sliko o posameznem učencu, ocenjuje pa lahko le znanje, ki ga je učenec pridobil znotraj učnega procesa v okviru rednega pouka. Seveda morajo biti vsebine, obravnavane pri pouku športa, utrjene in usvojene (Štemberger, 2015).

Stvari, ki jih pri predmetu šport nikakor ne ocenjujemo, so:

• gibalne sposobnosti otrok, saj so v večjem delu rezultat dednosti in ima posameznik nanje minimalen vpliv;

• rezultati (npr. športnovzgojni karton, Cooperjev tekaški test): kljub temu da na prvi pogled delujejo najbolj objektivno, so v močni povezanosti z gibalnimi sposobnostmi in morfološkimi značilnostmi otroka. Rezultati naj bodo učitelju v pomoč pri spremljanju učenca, nikakor pa jih ne sme ocenjevati;

23

• prinašanje športne opreme;

• učenčeve higienske navade;

• učenčev odnos do športa (Štemberger, 2015).

V zgodovini slovenskega šolstva so se ves čas pojavljale polemike o tem, ali naj se predmet šport (včasih športna vzgoja) ocenjuje ali ne. V nadaljevanju bomo povzeli nekaj temeljnih razlogov za/proti ocenjevanju predmeta šport.

Struktura predmeta šport se bistveno razlikuje od drugih šolskih predmetov, zato tudi ocenjevanja ne moremo izenačevati. Športna vzgoja namreč ni klasičen šolski predmet, saj s svojo vsebino vpliva na zagotovitev pogojev za skladen razvoj odraščajočega otroka, prav tako njen namen ni selekcija v tekmovalni šport, temveč skuša vsakega otroka pridobiti za zdrav življenjski stil (Kristan, 2000; Kristan, 2009).

»Šteje dejavnost oziroma proces, ne pa dosežki. Prihodnji razvoj športne vzgoje bo šel v smeri zagotavljanja vsakdanje gibalne dejavnosti. Za udejanjanje takšnega namena šolske športne vzgoje je ocenjevanje torej popolnoma nepotrebno. Ocene rabijo učitelji, učencem pa je potrebno gibanje« (Kristan, 2000, 119). Učiteljev cilj je predvsem ta, da učencem približa gibalno aktivnost in da le-ta postane del vsakdanjega življenja tudi v odraslosti. Pot do omenjenga cilja pa ne vodi skozi ocenjevanje predmeta šport, saj to lahko privede do občutka stigmatizacije tistega učenca, ki je pogosto ali dalj časa deležen slabših ocen. Stigmatizacija v večini primerov povzroča nasproten učinek od želenega (Kristan, 2000).

Kristan (2000) pravi, da odlična ocena pri predmetu šport ni v korelaciji s tem, ali ima učenec šport rad ali ne, temveč kaže predvsem na prirojene telesne sposobnosti, ki mu le-to omogočajo. Eden od vzgojno-izobraževalnih smotrov športne vzgoje je namreč ta, da učenec z gibalno dejavnostjo bogati svoj prosti čas in da bo gibanje sprejel kot dejavnik, ki mu omogoča zdrav način življenja. Odlična ocena pri predmetu šport torej ni nikakršno zagotovilo, da ima učenec rad šport in bo še naprej razvijal športni življenjski slog (Kristan, 2000).

Raziskava o stališčih staršev do ocenjevanja predmeta šport je pokazala, da se velika večina staršev strinja s tem, da njihov otrok pri pouku športa ni ocenjen ter da ocena pri športu ni potrebna (Kristan, 1999). Po drugi strani je raziskava (Rak, 2011), ki je vključevala mnenje učencev o ocenjevanju, pokazala, da učence ocenjevanje športa ne moti, prav tako se ne bojijo slabih ocen ter jim to, da prejmejo slabšo oceno kot sošolci, ne predstavlja stiske (Rak, 2011).

Zagovorniki številčnega ocenjevanja predmeta šport trdijo, da je številčna ocena nekakšna prisila za učence, da bodo obvladali športne veščine, saj pridobljeno znanje omogoča poznejše ukvarjanje s športom. Prav tako so mnenja, da številčno ocenjevanje omogoča enakovreden položaj z drugimi šolskimi predmeti (Kristan, 2009).

24