Odgovor na raziskovalno vprašanje 5 (RV5)

RV5: Kako sogovornice ocenjujejo lastne kompetence razreševanja konfliktov in kje po konfliktu poiščejo podporo?

Kompetentnost učiteljic za reševanje konfliktov

Učiteljice so v pogovorih izražale svojo večinsko kompetentnost za reševanje konfliktov z učenci, pri čemer so poudarile pomen izkušenj. Pri hujših konfliktih poiščejo pomoč šolske svetovalne službe.

114

Na začetku šolskega leta, ko učiteljica še ne pozna značaja učenca, je reševanje konfliktov težje. (UR3)

Kljub občutku, da je dovolj usposobljena, UR1 pravi, da ji reševanje konfliktov vzame veliko energije, in bi takrat potrebovala nekoga, da bi se z učencem pogovoril, ga odstranil iz razreda.

Zaradi konfliktnega dogodka se v nadaljevanju pouka čuti manj učinkovito.

Učiteljici UR2 in UR3 vidita svojo nekompetentnost v odnosu z nekaterimi starši. UR2 poudari pomanjkljivo znanje komuniciranja, prav tako UPB2.

Izjava UR3: »Dočim so pa specifični primeri, ko stopijo zraven starši … tisto je pa težko. S starši je težko, ker starši pa … tisti, ki stopijo zraven, zagovarjajo svojega otroka. Če so starši, jaz v takih primerih ponavadi kar malo nazaj stopim, ali pa kakšnega od svetovalne službe zraven povabim. Začnem sebe kriti in se ne pustim kar tako.«

Glede na to, da imata UR2 in UR3 največ delovne dobe in izkušenj, a navajata nekompetentnost pri soočanju z nekaterimi starši, prepoznamo očiten vpliv drugih dejavnikov (učiteljeve osebnosti, samozavesti, znanj, stopnje profesionalnosti …).

UR3, UR5 in UPB2 izrazijo nezadovoljstvo s pridobljenim znanjem na fakulteti v povezavi z vsebinami konfliktov. UPB2 izpostavi nezadostno znanje dela z otroki z motnjami ter z otroki iz tujejezičnega okolja.

Prav tako več avtorjev (v Christofferson in Sullivan, 2015) poroča o pomanjkljivem študijskem izobraževanju učiteljev glede vodenja razreda.

Prgićev (2007) nasvet je interdisciplinarnost, saj se mora učitelj danes ukvarjati s problemi področij, katerih znanj nima.

Svojo kompetentnost v reševanju konfliktov UR5 začuti takoj ali z zamikom. Pomen pripisuje izkušnjam in izjavi: »Danes mi kompetenca predstavlja tudi veliko večjo odgovornost. V primeru, da začutim notranje nesoglasje, se tega hitro zavem in znotraj sebe iščem odgovore, če jih ne najdem, pa si osvežim spomin na besede J. Juula, avtorja knjig, v katerih sem našla do sedaj še največ odgovorov na lastna vprašanja.«

O svoji kompetentnosti suvereno odgovori UPB5 in navede, ko si v razredu sam, ti nič drugega ne preostane, kot da situacije na najboljši način rešiš sam.

Kompetence, sposobnosti, da pri reševanju problemov uporabiš svoje znanje, povezovanje teorije in prakse in učenje iz izkušenj ločijo uspešnega vodjo od neuspešnega (Spruk, 2004).

Zembylas (2007) poudari, da je značilnost kompetentnega učitelja ukvarjanje s čustvi in poslušanje čustev (svojih in učenčevih).

___________________________________________________________________________

115

Izobraževanje učiteljic na področju reševanja konfliktov

Učiteljice se izobražujejo na seminarjih in samoiniciativno s prebiranjem literature. Zanimajo jih predvsem področja komunikacije, odnosov z otrokom, poznavanje tipov otrok z različnimi motnjami, restitucija in poudarijo učenje iz lastnih izkušenj (ter izkušenj drugih). O sposobnostih učenja iz izkušenj drugih razlaga socialno-kognitivna teorija (Bandura, 1986, v Chang, 2009b).

Očitno se učiteljice iz naše raziskave še kako zavedajo pomena znanja komunikacije za uspešno reševanje konfliktov.

Tako UR4 kot UPB2 si na izobraževanjih želita konkretnih napotkov, in UR4 izrazi nezadovoljstvo s seminarji, saj je po njenem mnenju polno nekih teorij, na koncu pa izmenjava izkušenj med učitelji. Vseeno se zaveda, da napotkov ni in da si mora učitelj pomagati sam.

Strike (2005, v Štirn Janota in Štirn Koren, 2012) omenja, da ni enotnega napotka za reševanje vzgojno-disciplinskih težav, zato je dobro poznati različne koncepte in znati pojasniti njihovo uporabo. Podobno več avtorjev (v Pšunder, 2006) navaja, da ni napotkov za reševanje problemov, ampak je potrebno razumevanje discipline.

Tudi M. Obid in J. Rapuš Pavel (2009) menita, da so neprilagodljivost, agresivnost in neprimerno vedenje posledica več vzrokov in zato za otrokove vedenjske reakcije ni unikatnega pristopa.

Za socialne odnose UPB4 izrazi veliko zanimanje in se o njih izobražuje tudi zasebno. Izjavi:

»… in res nikoli ni nič na površinski ravni. Vse ima zgodovino, vse ima zgodovino (poudarjeno), kar privre tukaj kot momentalni konflikt. Mi je fajn to razumeti in vedno iti kakšen korak nazaj.«

Današnja pomembna spretnost posameznika, ki mu omogoča produktivno in kakovostno življenje, je po mnenju T. Metelko Lisec (2008) ravno sposobnost reševanja konfliktov (posebna znanja, veščine in pozitivne izkušnje razreševanja sporov).

___________________________________________________________________________

Pomembna znanja konstruktivnega reševanja konfliktov po mnenju učiteljic

Za znanje konstruktivnega reševanja konfliktov so učiteljice najbolj poudarile področje (razvojne) psihologije. Omenjale so: sočutje in empatijo, čustveno inteligentnost, način obravnavanja otroka, poznavanje otrokovih motenj, seznanjenost z otrokovim družinskim okoljem, komunikacijo, restitucijo, znanje o nasilju, osebnostni razvoj.

Posebna mnenja o znanju za konstruktivno reševanje konfliktov:

- UR4 največ pomena pripisuje zdravi pameti z dodano trmo in doslednostjo, saj s tem, ko se učitelj drži pravil, lahko to pričakuje tudi od otrok.

116

- Drugačno mnenje ima tudi UR5: »Absolutno rabiš izkušnje. Izkušnje, izkušnje, to je tisto, da se ne smeš ustrašiti konfliktov. Tako da jih ne smeš vzeti za nekaj slabega.

Če znaš to sprejeti, da je konflikt nekaj pozitivnega, da se lahko iz tega ogromno naučiš, je to, ne vem … si po moje že čisto na pravi poti.«

- UPB5 deli z nami, da mora imeti učitelj pri sebi razjasnjeno – poznati svoje vrednote, moralo, etiko in stvari videti širše.

- O povezavi trojnosti nam govori UPB4: poznati faze razvoja otroka, socialno okolje in osebno zorenje ter imeti še malo milosti.

- Prav posebno mnenje izraža UPB2, in sicer ne vidi pomena v znanju, temveč v času, ki je pomemben za reševanje konfliktov.

M. Pšunder (2006) v današnji samostojni učiteljevi odločitvi disciplinskega pristopa vidi privilegij in odgovornost. Za učitelja to pomeni širino znanja s področij didaktike, pedagogike in psihologije.

___________________________________________________________________________

Podpora učiteljici po konfliktu

Prav vse učiteljice podporo po konfliktu poiščejo pri sodelavkah. V pogovoru, svetujejo druga drugi. Tri učiteljice zaupajo težave tudi doma.

Tudi G. Mac Naughton (2009, v Štirn Janota in Štirn Koren, 2012) pripisuje pomen samospraševanju in izmenjavi izkušenj ter podpori drugih.

UR5 poudari pomen učenja iz lastnih in medsebojnih izkušenj in meni, da bi moralo biti tega več. Na začetku kariere ji je v opisanem zaznamujočem konfliktu pomagala kolegica, kar ceni še danes.

V hujših konfliktih učiteljice poiščejo pomoč strokovnjaka – šolske svetovalne službe. Z njeno pomočjo tri učiteljice niso zadovoljne. UPB5: »… Včasih sem se lahko obrnila na svetovalno službo, danes se težko obrnem na svetovalno službo, ker te stvari ne delujejo, kot bi morale. Posebej, če se te stvari velikokrat dogajajo. Recimo, kot ena pomoč otroku – največkrat je tako, da potem sama uredim oz. s starši, če so pripravljeni to narediti.«

117