Odgovori na raziskovalna vprašanja

Na začetku sem si postavila tri raziskovalna vprašanja, na katera sem s svojim raziskovanjem dobila odgovore, ki so navedeni v nadaljevanju.

1. Ali družabne igre Igrajmo se poštevanko vplivajo na večjo avtomatizacijo poštevanke?

Učenci so se družabne igre »Igrajmo se poštevanko« redno igrali. Med skupina učencev, ki je dobilo pomoč na 1., 3., in 5. stopnji 5- stopenjskega modela pomoči, ni statistično značilne razlike. Vseeno je opazen trend, da se najraje igre »Igrajmo se poštevanko« igrajo otroci s 5.

stopnjo pomoči. Ti učenci so se preko družabnih iger lažje učili in utrjevali poštevanko, saj jim je klasični način »na pamet« predstavljal težave. Pri učencih, ki so dobili pomoč na prvi stopnji 5-stopenjskega modela pomoči, so opazne izstopajoče vrednosti tistih, ki se poštevanke ne marajo igrati. Ti učenci so poštevanko avtomatizirali s klasičnim načinom učenja na pamet in jo kasneje tudi utrjevali raje na ta način, ki jim je predstavljal hitrejšo pot do uspeha.

Starši učencev so bili ob koncu leta mnenja, da je bil projekt »Igrajmo se poštevanko«

zanimiv ter uspešen. Kar 52 staršev (82,5%) je odgovorilo, da je otrok preko družabnih iger osvojil poštevanko hitreje. Učenci so se torej preko družabnih iger lažje učili poštevanko, saj jim je predstavljalo igro in je bilo učencem zabavnejše kot klasično učenje na pamet, predvsem pa manj monotono. Starši so bili mnenja, da bi bilo dobro, da bi se projekt »Igrajmo se poštevanko« nadaljeval, ker je učence učenje poštevanke skozi igro močno pritegnilo in motiviralo. Prav tako je bilo učenje zabavnejše in bolj sproščeno, kar je bilo v veliko pomoč tudi staršem, da so se lahko na bolj prijeten način učili s svojim otrokom.

Učitelji so bili mnenja, da je 51 učencev (81 %) hitreje avtomatiziralo poštevanko s pomočjo družabnih iger »Igrajmo se poštevanko«, saj jim je predstavljalo igro in niso čutili pritiska in strahu pred novo šolsko snovjo. Prav tak pa je učencem predstavljalo nov pristop, ki jih je močno pritegnil, tako da so posledično veliko več vadili poštevanko. Hkrati pa so imeli podporo staršev, ki so se z učenci preko družabnih iger še bolj povezali. Igre, po mnenju učiteljev, niso pripomogle k hitrejši avtomatizaciji 12 učencem (19 %), saj so se družabne igre igrali sami, ker niso imeli podpore staršev. Na ta način jih igre niso dovolj spodbudile, da bi preko njih učenec hitreje avtomatiziral poštevanko.

65

Učenci potrebujejo za avtomatizacijo poštevanke veliko vaje, vendar pa klasično utrjevanje poštevanke marsikaterega učenca ne pritegne. Učenci, še posebej pa učenci z učnimi težavami pri matematiki, pa imajo pogosto težave pri osvajanju poštevanke. Kljub veliko vaj in učenju na pamet velikokrat ni napredka. Zato je pomembno, da se spodbuja uporaba najrazličnejših pripomočkov, strategij in metod. (Geary, 1994)

Na podlagi rezultatov vprašalnikov za starše, učence in učitelje ter testa za ugotavljanje avtomatizacije poštevanke, lahko potrdimo, da so je projekt »Igrajmo se poštevanko« vplival na večjo avtomatizacijo poštevanke. Preko družabnih iger »Igrajmo se poštevanko« so se učenci na prijeten način urili poštevanko in dosegli njeno avtomatizacijo. Družabne igre

»Igrajmo se poštevanko« so lahko ob ustreznem vodenju, razumevanju učiteljev in staršev, njihovem sodelovanju, zanimiv, uporaben in motivacijski pripomoček za avtomatizacijo poštevanke.

2. Ali so učenci, ki vadijo poštevanko s pomočjo družabnih iger Igrajmo se poštevanko bolj pogosto, hitreje avtomatizirali poštevanko?

Kar 58 staršev učencev vključenih v projekt »Igrajmo se poštevanko« (92,1%) izrazilo mnenje, da so družabne igre poštevanka igrali 2x na teden. Štirje starši (6,3%) so odgovorili, da vadijo 3x ali 4x na teden, odgovor, da se družabne igre igrajo vsak dan pa so izbrali le eni starši (1,6%). Nihče od staršev ni izbral odgovora, da doma družabnih iger niso igrali.

Zanimivo je, da so odgovor, da nikoli ne vadijo poštevanke izbrali le učenci, ki so dobili pomoč na 1. stopnji 5- stopenjskega modela pomoči. Teh učencev je bilo 4 (6,3 %). Učenci se za učenje poštevanke preko družabnih iger niso odločili zaradi premalo podpore domačega okolja. Hkrati pa je tudi največ učencev s 1. stopnjo pomoči izbralo odgovor, da vadijo vsak dan. Teh je kar osem (12,7%).

Učenci, ki so dobili pomoč na 3. in 5. stopnji 5- stopenjskega modela pomoči so imeli podobne odgovore koliko vadijo poštevanko. Nihče od njih ni izbral odgovora, da se družabnih iger ni igral. To pomeni, da so jim družabne igre bile bolj zanimive od zgolj klasičnega utrjevanja poštevanke. Največ učencev na 3. in 5. stopnji pomoči pa je vadilo 2 x na teden.

Največ učencev je izbralo odgovor, da poštevanko s pomočjo družabnih iger vadi doma in v šoli. Teh učencev je 27. Podoben rezultat, kar 26 učencev, pa je poštevanko vadilo doma.

66

Zopet so štirje učenci odgovorili, da je ne vadijo, ne v šoli ne doma. Toda družabnih iger so se udeležili vsi učenci pri rednem pouku.

Torej lahko sklepamo, da učenci utrjevanje poštevanke preko družabnih iger niso obravnavali kot učenje, temveč le kot igro, kar je razveseljujoč podatek.

O statističnih značilnostih razlikah med skupinami učencem, ki so dobili pomoč na 1., 3. in 5.

stopnji 5-stopenskega modela pomoči, ne moremo govoriti, vendar je iz rezultatov vprašalnikov, kje učenci vadijo, razvidno, da učenci, ki so dobili pomoč na 1. in 5. stopnji 5- stopenjskega modela pomoči največ urijo poštevanko doma in v šoli, učenci, ki so dobili pomoč na 3. stopnji pomoči, pa največ uri poštevanko doma.

Največ otrok (dobra polovica oz. 58,7 %) svoje znanje poštevanke ocenilo kot zelo dobro, nihče pa ni odgovoril, da poštevanke ne zna. Trije učenci so se ocenili, da poštevanke ne znajo dobro.

Iz rezultatov Kruskal Wallis testa za primerjavo skupin učencev, ki so dobili pomoč na 1., 3., in 5. stopnji 5-stopenjskega modela pomoči, je razvidno, da so med skupinami statistično značilne razlike. Razvidno je, da je skupina, ki je dobila pomoč na 1. stopnji 5- stopenjskega modela pomoči, ocenila znanje kot najboljše. Njihova ocena znanja poštevanke je statistično značilno višja od ocene učencev, ki so dobili pomoč na 3. in 5. Stopnji 5- stopenjskega modela pomoči.

Ocena učencev s prvo stopnjo pomoči, ki je ocenila svoje znanje kot najboljše, je potrjena z rezultati nalog za ugotavljanje avtomatizacije poštevanke, saj je naloge reševala najbolje. V povprečju so prav izračunali več kot 57 računov. Najslabše se je pri tej nalogi izkazala skupina s 3. stopnjo pomoči. Za račune je najmanj časa porabila skupina s 1. stopnjo pomoči, saj so povprečno porabili 8,60 minut. Skupini s 3. in 5. stopnjo pomoči sta potrebovali približno enak čas, vendar pa je skupina učencev, ki je dobila pomoč na 5. Stopnji 5- stopenjskega modela pomoči pravilno izračunala več računov.

Toda rezultat Kruskal Wallis testa kaže na značilno razliko v porabljenem času med skupinami, saj je vrednost p enaka 0,000. S post hoc testom, ki pomaga ugotoviti, med katerimi skupinami je statistično značilna razlika, ugotovimo, da se skupina s 1. stopnjo statistično razlikuje od skupine s 3. in tudi od skupine s 5. stopnjo strokovne pomoči. Skupini s 3. in 5. stopnjo pa se med seboj statistično ne razlikujeta (p=1,000).

67

Projekt »Igrajmo se poštevanko« je potrdil, kako je pomembno, da se pri poučevanju in učenju poštevanke aktivno vključuje družabne igre, didaktične pripomočke in različne strategije, saj je le tako poučevanje in učenje ustrezno za učence iz različnih okolij, učnih stilov in sposobnosti.

S pomočjo projekta »Igrajmo se poštevanko« so učenci veliko urili poštevanko in dosegli dobre rezultate pri nalogah preverjanja avtomatizacije poštevanke, zato lahko na podlagi rezultatov vprašalnikov za starše, učitelje in učence ter nalog za preverjanje avtomatizacije poštevanke potrdimo, da so učenci hitreje avtomatizirali poštevanko.

3. Ali družabne igre Igrajmo se poštevanko vplivajo na večjo motiviranost za učenje poštevanke?

S projektom »Igrajmo se poštevanko« smo želeli motivirati učence za učenje poštevanke, zato smo jo predstavili na drugačen, praktičen način, torej preko igre. Učenci se družabne igre radi igrajo, zato so bili za družabne igre »Igrajmo se poštevanko« zelo motivirani. Vadili so in se urili na način, ki je učencem bližji in ga niso dojemali kot učenje.

Od 63 učencev vključenih v projekt je 38 učencev odgovorilo, da se družabne igre poštevanka radi igrajo, 19 pa družabne igre igrajo zelo radi. Teh učencev je skupno 57 učencev ( 90, 5%).

Družabne igre so bile torej učencem močno motivacijsko sredstvo, ki jih je spodbujalo k pogostejšemu utrjevanju poštevanke.

Vsi starši učencev vključenih v projekt »Igrajmo se poštevanko«, so potrdili, da je projekt motiviral učence za urjenje poštevanke, saj so opazili pozitiven vpliv učenja poštevanke preko družabnih iger. Starši so bili mnenja, da je učenje in utrjevanje poštevanke preko družabnih iger zelo motiviralo učence, saj je bilo učenje lažje, zabavnejše in manj monotono.

Učitelji so bili prav tako mnenja, da so družabne igre motivirale šestdeset učencev (95, 2%) za učenje poštevanke. Poudarili so, da so jih družabne igre motivirale za lažje učenje, ker učenci niso čutili strahu. Bili so mnenja, da so družabne igre bistveno pripomogle k avtomatizaciji poštevanke in zmanjšale upor proti njenemu učenju. Učitelji so potrdili, da je projekt zelo povezal razred kot skupnost in bi si želeli projekt nadaljevati.

68

Družabne igre »Igrajmo se poštevanko« so bile skozi teden učencem na razpolago za igro med odmorom, med poukom matematike pa so jih razredni učitelji redno vključevali v ure pouka. Doma so se družabne igre igrali učenci s svojimi starši, ki so poskrbeli za pravilen potek igre. Družabne igre učencem torej niso predstavljale stiske in strahu, saj so učenci dobili pomoč učitelja in staršev za utrjevanje poštevanke preko družabnih iger, torej so jih motivirale in spodbudile k učenju in utrjevanju poštevanke.

Ob začetnem spoznavanju in učenju poštevanke so sicer mnogi učenci navdušeni. Vendar kmalu strah in odpor zamenjata začetno navdušenje ob učenju novih in vedno večjih števil poštevanke. To pa vodi k velikim težavam pri matematiki in se posledično kaže v slabi avtomatizaciji. (Geary, 1994)

Smiselne in praktične igre učencem pomagajo, da znanja postanejo trajna. Vendar pa morajo biti zasnovane in izpeljane zanimivo in jasno, saj v nasprotnem primeru dosežemo pri učencih nasproten učinek. Biti morajo smiselne in zanimive, drugače jih učenec vidi kot dolgočasne in lahko učencem škodujejo. Z rezultati vprašalnikov za starše, učitelje in učence, lahko potrdimo, da je večino učencev projekt »Igrajmo se poštevanko« motiviral za učenje poštevanke. Družabne igre »Igrajmo se poštevanko« so bile predstavljene jasno in zanimivo in so motivirale učence za urjenje poštevanke.

69