»Družbena funkcija nekega predmeta določa njegov položaj v vzgojno-izobraževalnem sistemu« (Strel, Jurak in Kovač, 2003, str. 35). Družba z vključevanjem športa v kurikulum rešuje predvsem vprašanja telesnega in gibalnega razvoja, ki je skladen s psihosocialnim razvojem posameznika, ter vprašanje socializacije in vpliva na zdravje s kompenzacijo negativnih učinkov sodobnega življenja. Kolikšno število ur bo namenjeno nekemu predmetu in kakšen pomen mu bodo pripisovali učenci, starši in učitelji, je odvisno od pomena predmeta za razvoj učencev ter od vloge in pomena predmeta za širšo družbo (prav tam).
»Pomen posameznih predmetov se kaže tudi v tem, kakšna je vloga posameznega predmeta pri ocenjevanju, napredovanju v srednje šole, pri nacionalnih preizkusih znanja, šolskih tekmovanjih, dodatnem in dopolnilnem pouku, potrebi po inštrukcijah, v obsegu in vsebinah dni dejavnosti ter šole v naravi [...] « (Strel idr., 2003, str. 35). Otroci vidijo v športu in drugih šolskih predmetih drugačno vlogo in pomen kot njihovi starši in družba. Ker mladi šele iščejo svoje mesto v družbi, so za njih pri predmetu šport v ospredju vrednote kot prijateljstvo, druženje in zabava in ne zdrav način življenja ali telesni ter gibalni razvoj, ki ga v ospredje postavljajo odrasli (prav tam).
2.6.1 Odnos učencev do predmeta šport
Strel in sodelavci (2003) so raziskovali, kako učenci ocenjujejo pomembnost predmeta šport v primerjavi z drugimi šolskimi predmeti in ugotovili, da največji pomen za življenje učenci pripisujejo predmetom: matematika, slovenščina, šport in tuji jezik. Mlajši učenci uvrščajo šport na tretje mesto, medtem ko učenci višjih razredov šport vrednotijo nižje, in sicer mu pripisujejo manjši pomen za življenje kot tujemu jeziku ter ga uvrščajo na četrto mesto po pomembnosti. Da šport po pomembnosti za nadaljnje življenje učenci uvrščajo na četrto mesto za matematiko, slovenščino in angleščino, je ugotovila tudi Košak (2013), poleg tega je ugotovila tudi, da je predmet šport med učenci najbolj priljubljen šolski predmet. Razlog, da učenci uvrščajo šport tako visoko, je verjetno tudi, da šport, za razliko od drugih predmetov, s svojimi dejavnostmi zunaj rednega pouka in vpetostjo v druge oblike dejavnosti (športni dnevi, šole v naravi, interesne dejavnosti, šolska športna tekmovanja) učencem omogoča
pridobivanje številnih dragocenih izkušenj, ki so pomembne pri njihovem uveljavljanju v življenju in jim hkrati omogoča kakovostno preživljanje prostega časa. Šport je tudi edini predmet v šoli, kjer je poudarjena gibalna zmogljivost učencev (Strel idr., 2003). Rak (2011) je v svoji raziskavi ugotovila, da 82 % učencev rado obiskuje pouk športa in da si kar 70,6 % učencev želi več ur športne vzgoje na teden. »Vzroki za priljubljenost predmeta so poleg učnih vsebin tudi v načinih poučevanja (različne metode in oblike dela, raznovrstni pripomočki, izbirnost vsebin, diferenciacija in individualizacija) ter učenja (samodokazovanje, sodelovanje, tekmovanje)« (Strel idr., 2003, str. 38). Večini učencev je najbolj všeč, da se pri predmetu šport družijo s sošolci, igrajo skupinske igre, spoznavajo različne športe in da pouk poteka na prostem (Rak, 2011). Da je predmet šport med učenci skozi celotno osnovnošolsko obdobje najbolj priljubljen predmet, kaže na pozitivne izkušnje učencev s šolsko športno vzgojo, vendar pa je v odnosu do drugih predmetov šport manj spoštovan in ima nižji položaj, kar izhaja iz dejstva, da se vsebine športa, v primerjavi z vsebinami drugih predmetov, posredujejo manj teoretično, kar daje predmetu manjši akademski status (Strel idr, 2003).
Škof in sodelavci (2005) so ugotovili, da za športno vzgojo pri učencih prevladuje notranja motivacija nad zunanjo motivacijo. To pomeni, da učence pri urah športa v večji meri spodbuja želja po razvijanju sposobnosti in pridobivanju novih izkušenj ter spoznanj kot tekmovalnost in primerjanje z drugimi. »Ti rezultati so spodbudni, saj je notranja motivacija trajnejša, vedno pozitivna in nasploh koristnejša za učinkovit učni proces« (Škof idr., 2005, str. 114). Škof in sodelavci (2005) so med drugim ugotovili, da so dečki bolj notranje in zunanje motivirani za delo pri urah športa kot deklice. Motivacija za šport pa se spreminja tudi s starostjo, in sicer so mlajši učenci (osnovnošolci) bolj motivirani za delo pri urah športa kot starejši učenci (srednješolci). Rezultati te študije so pokazali tudi, da na nekatere dejavnike motivacije pri urah športa pomembno vpliva šolsko okolje. »Način delovanja šole in doseganje ciljev vplivata na delovanje učiteljev ter tudi na dosežke učencev« (prav tam, str.
118), prav tako pa ima velik vpliv tudi »šolska klima, ki razvija ustrezne medosebne odnose, osebnostni razvoj posameznikov in stabilen socialni sistem, ki omogoča višjo motivacijo vseh sodelujočih« (Moss, 1979, v Škof idr., 2005, str. 118).
2.6.2 Odnos učiteljev do predmeta šport
Razredni učitelji se zavedajo pomembnosti gibalne/športne dejavnosti za otrokov razvoj, zato predmet šport uvrščajo med tri šolske predmete, ki so najpomembnejši za življenje otrok (Semič, 2014). Zavedajo se tudi, da s svojim zgledom in pozitivnim odnosom do športa vplivajo na učence tako pri športu kot v drugih situacijah (Jager, 2012), vendar pa je šport predmet, ki ga veliko razrednih učiteljev precej nerado poučuje (Semič, 2014). Predmetni učitelji vlogo predmeta šport vrednotijo zelo različno. Nekateri ga razumejo predvsem kot sprostitev od večurnega sedenja in umskega dela, drugi pa mu pripisujejo resnejši vzgojno-izobraževalni pomen. Tudi športni pedagogi imajo na predmet, ki ga poučujejo, različne poglede, predvsem kar se tiče ocenjevanja, števila ur, namenjenih predmetu, in samega izvajanja pouka (Kristan, 2009).
Raziskava, ki jo je opravila avtorica Mandelc (2005), je pokazala, da so ure športne vzgoje pogosto krajše in tudi nerealizirane na račun drugi predmetov. Ugotovila je tudi, da večina učiteljev šport še vedno vodi v neprimerni športni opremi, kar je pomembno predvsem zaradi zagotavljanja varnosti. Velik delež razrednih učiteljev pri pripravi na uro športa ali letne priprave nikoli ne sodeluje s športnim pedagogom, prav tako pa se večina razrednih učiteljev in učiteljic ne udeležuje strokovnih izpopolnjevanj in dodatnih izobraževanj, kar je lahko tudi
posledica drugih težav, kot so denar in prosti dnevi in ne nujno nezainteresiranosti učiteljev (Štemberger, 2005a). Vse to kaže, da učitelji, kljub temu da se zavedajo pomena gibanja za razvoj otrok, ne naredijo dovolj, da bi bil pouk športa karseda kakovostno izveden.
Učiteljevo zavedanje, da njegov individualni odnos vpliva na odnos učencev do športa, je zelo pomembno. Če so njegova stališča in prepričanja do športa in zdravega življenja pozitivno naravnana, bo učitelj te vrednote lahko prenašal tudi na učence pri pouku. Učiteljeva uspešnost pri poučevanju je odvisna od njegovih prepričanj o pomembnosti športa in vsebin, ki jih poučuje in hkrati od njegovih znanj, usposobljenosti, osebnostnih lastnosti (Škof idr., 2005) motivacije ter pogojev, ki jih ima za opravljanje svojega dela.
»Podatki o položajih posameznega predmeta so lahko koristni za spremembe v strukturi predmeta in neposredno izpeljavo v šolskem sistemu« (Strel idr. 2003, str. 36). Mnenja učencev in učiteljev so samo eden izmed dejavnikov, ki lahko opredeljujejo pomen posameznega šolskega predmeta, vendar so njihova mnenja pomembna, saj so oni tisti, ki neposredno doživljajo izvajanje šolskega procesa (prav tam).