Cilj varstva kulturne dediščine je seveda njena ohranitev. Kulturni dediščini grozi propad zaradi vse številnejših posegov v prostor, zaradi naravnih nevarnosti, nezadostne ozaveščenosti javnosti, industrijskega onesnaževanja in množičnega turizma. Ti na objekte vplivajo neposredno in posredno. Curk in Puc v Varstvu naše dediščine pravita, da je značilno za varstvo, ki ga zagotavljajo pravni inštrumenti, da le-ti ne ščitijo toliko fizične celovitosti posameznega arhitekturnega spomenika, temveč gre bolj za ohranitev vezi, ki omogoča predstavitev dokaza o dobi nastanka in življenja spomenika. Sama ohranitev spomenika pa se zagotavlja z ukrepi za fizično zavarovanje, tako da se na ustrezen način dediščina zavaruje in vzdržuje. Takšno varovanje kulturne dediščine mora omogočati, da se bo spomenik uvrstil v današnjo uporabo z vsemi tehničnimi, funkcionalnimi in ekonomskimi zmožnostmi ter hkrati ohranil kulturno sporočilno vrednost v detajlu, celoti in širšem prostoru (Curk in Puc, 1989).
Za dolgoročno ohranjanje kulturne dediščine je potrebno določiti varstvene ukrepe, določiti vzdrževanje in načine upravljanja. Za to je potrebno dobiti informacije o tem, zakaj je za dediščino pomembno, da se ohrani. Takšne informacije dobimo s postopkom vrednotenja v večih korakih, povzetih po študiji enotne metodologije za izdelavo konservatorskega načrta z izbranimi pilotnimi primeri Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (Kavčič in sod., 2007). Omenjena študija temelji na naslednjih korakih:
A/ Razumevanje dediščine. Dediščino spoznamo z zbiranjem podatkov o njej dostopnih v literaturi, virih, kartografskih dokumentih ter s primerjavo s sorodnimi primeri.
B/ Kulturni pomen. Kulturni pomen dediščine sestavljajo različna merila, ki jih dobimo s tem, da dediščino vrednotimo. Sestavljajo ga zgodovinski pomen, ki je povezan z ustvarjalci, s tedaj živečimi ljudmi in prispevanjem dediščine k razumevanju preteklosti. Estetski pomen zajema vse vidike čutnega zaznavanja dediščine: oblika, tekstura, umetniški slog, barva… Razvojni pomen dediščine, ki opisuje njen vpliv na razvoj družbe v preteklosti. Družbeni pomen pa določa dediščini duhovne, politične, nacionalne in druge družbene vrednote, ki imajo pomen za skupino ljudi ali posameznika. Tako vrednotena dediščina je formalno že vpisana v register.
C/ Ranljivost dediščine. Dediščina je ranljiva zaradi vzrokov, ki ogrožajo njen obstoj ali kulturni pomen.
D/ Ogroženost dediščine. Dediščina je ogrožena, ko ji grozi izguba kulturnega pomena ali pa njena fizična uničenost.
Če razumemo, kako ranljiva oziroma ogrožena je dediščina in kakšen je njen kulturni pomen, lahko bolje vplivamo na njeno prihodnost. Višji kot je kulturni pomen in višja kot je ogroženost, bliže smo izgubi dediščine in unčikovitejši morajo biti ukrepi za njeno ohranitev.
2.2.1 Ukrepi za ohranjanje kulturne dediščine
Ukrepi za ohranjanje spomenika kulturne dediščine morajo biti skladni s prepoznanim kulturnim pomenom in stopnjo njegove ogroženosti oziroma njegove ranljivosti.
Konzervatorstvo predstavlja vrsto ukrepov, s katerimi se spomeniki kulturne dediščine z ustvarjanjem optimalnih pogojev dolgoročno varujejo in se s tem upočasnimo njihovo nadaljnje propadanje. Sem spadajo vsi napori, ki omogočajo razumevanje kulturne dediščine, vse znanje o njeni zgodovini in pomenu, vse, kar zagotavlja njeno vrednost in ohranitev.. Osnovni namen konzervacije je ohraniti in razkriti pomembne značilnosti kulturne dediščine. Takšen namen pa ima tudi rekonstrukcija. Rekonstrukcija je termin, ki opredeli postavitev objektov v stanje nekega določenega obdobja v njihovi preteklosti. Pri rekonstrukciji je potrebno izpostaviti problematiko določitve izvornega, izvirnega, originalnega in pristnega. Torej je problem rekonstrukcije prav v določitvi stanje, ki ga rekonstrukcija želi predstaviti. Stanje objektov Lanthierijeve zapuščine v Vipavi v času in okoliščinah, v katerih so bili zgrajeni, je skoraj neznano, saj so bili arhivi družine Lanthieri v veliki večini izgubljeni.
Rekonstrukcija tako nedvomno stremi k nekdanjemu, obnova stremi k sedanjemu in prenova k novemu. Prenova zahteva študijo obstoječega stanja. Potrebno se je prilagoditi dobi nastanka posameznega spomenika in enakovredno upoštevati vse komponente njegove realizacije in obstoja v preteklosti ter zagotoviti njegov obstoj in vključitev v aktivno življenje tudi v prihodnosti. Fister (1979) poudarja, da arhitekturo preteklosti ne smemo le konzervirati, temveč jo čim bolj pozitivno vključiti v človeški razvoj.
Objekt kljub vsemu želimo videti v originalnem stanju. Vendar takšnega stanja ni, obstaja le prvotno stanje, takšno stanje kot ga je imel objekt na začetku. Življenje objekta skozi čas se spreminja, objekt se širi, razvija, preorganizira, odmira in je tako podvržen razvojnemu procesu. Rekonstrukcija se pojmuje kot obnova ene izmed razvojnih stopenj zgodovinskega spomenika. Vsaka rekonstrukcija je zaradi teh razlogov individualna in je avtorsko delo.
Rekonstruiranje, kopiranje ali imitiranje kulturne dediščine je generalno gledano še vedno popačenje prič iz preteklosti. Edina možnost, ki jo imamo, je, da ustvarimo repliko, ponaredek ali popolnoma novo delo.
2.2.2 Vplivno območje kulturne dediščine
Ohranitev stavbne dediščine ni le varovanje posameznih stavb, ampak tudi ohranjanje kulturnih, socialnih, bivalnih, ekoloških, ekonomskih značilnosti prostora (Varstveni …, 2009)
Tisti spomeniki, ki izgubijo značilnost prostora, v katerem so bili zgrajeni, niso več pravi spomeniki prostorske identitete, ampak le muzeološko ohranjeni dragoceni eksponati - ohranitev prostorske identitete je torej tudi neposredno varovanje spomenikov arhitekture (Fister, 1979). Zato ni dovolj le varstvo samega objekta, ampak tudi njegovega
pripadajočega prostora in vplivnega območja. Območje spomenika je opredeljeno kot njegova širša okolica, ki je določena z zgodovinskega, funkcionalnega, prostorskega, simbolnega in socialnega vidika in znotraj katere morajo biti posegi v prostor in dejavnosti prilagojeni celotnemu ohranjanju in v kateri se presojajo vplivi na dediščino (Priročnik …, 2009).
Kulturna dediščina je danes vrednota, ki jo sicer varuje vrsta zakonov in odlokov, v resnici pa ima le tako vrednost in možnost obstoja, kakršno ji daje neposredni uporabnik. Zato je potrebno poleg njenih izrednih kvalitet, ki so doslej edine zagotavljale njeno zaščito v okviru kulturne dediščine, določiti tudi njen vpliv na okolje. In ker je mogoče cilje ohranitve uveljavljati le v okviru celovitega načrtovanja prostora ter življenja in nikakor ne le v ozki zaščiti posameznega spomenika, je obstoj kvalitetne arhitekturne kulturne dediščine postal kriterij za vse prostorske odločitve.
3 PREDSTAVITEV OBMOČJA OBRAVNAVE