OKOLJSKI STANDARDI KAKOVOSTI

Okoljski standard kakovosti (OSK) za vodno okolje je tista najvišja koncentracija stresorja (onesnaževala), pri kateri je še zagotovljeno varovanje strukture in funkcije vodnega ekosistema. Statistični kriterij sprejemljivosti je zaščita 95 % vseh vrst v ekosistemu (ali njegovem delu), pri čemer so upoštevane vrste iz vsaj treh trofičnih nivojev (Solomon, 2000). Iz teh izhaja tudi nabor osnovnih modelnih organizmov, kot so planktonske alge, planktonski rakci ter ribe. Pri izbiri standardiziranega modelnega organizma ali taksonomske skupine velja načelo, da varna koncentracija stresorja za najbolj občutljivo vrsto pomeni tudi varno koncentracijo za manj občutljive vrste v izpostavljenem ekosistemu (European Chemicals Bureau, 2003).

Člen 16 Vodne direktive (2000/60/ES, 2000) postavlja temelje strategije za omejevanje kemijskega onesnaževanja površinskih voda. Za določanje kakovosti vodnega telesa je ob ekološkem stanju potrebno določiti in spremljati kemijsko stanje voda. OSK so eno izmed osnovnih orodij za določitev kemijskega in ekološkega stanja površinskih voda. Za področje EU so bile določene mejne vrednosti za seznam prednostnih snovi in prednostnih nevarnih snovi (2008/105/ES, 2008). Direktiva je bila sprejeta v času predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije, slovenski strokovnjaki pa smo sodelovali pri nastajanju direktive. Seznam je bil dopolnjen leta 2013 (Evropski parlament in Svet Evropske unije, 2013). V kolikor OSK niso preseženi, je stanje površinskih voda ocenjeno kot dobro.

Po opravljeni razpravi za spremembo in dopolnitev Direktive o Okoljskih standardih kakovosti iz leta 2008, se je s členom 8c oblikoval strateški pristop k preprečevanju onesnaženja voda s farmacevtskimi snovmi ( Direktiva 2013/39/EU, 2013). Tako so bili v začetnem predlogu na seznam prednostnih snovi uvrščene tudi tri farmacevtske učinkovine: dikolofenak, 17 alfa-etinilestradiol in 17 beta-estradiol (The European Parliament and the Council of the European Union, 2012), ki pa so bile v končni uredbi (Direktiva 2013/39/EU, 2013) umaknjene na opazovalni seznam. Na seznamu prednostnih snovi so tudi učinkovine, ki so (bile) v uporabi kot insekticidi, v veterinarski medicini pa je njihova raba še vedno odobrena v protiparazitskih zdravilih. Na omenjenem seznamu trenutno ni protimikrobnih zdravil.

V skladu z Vodno direktivo morajo države članice EU za oceno ekološkega stanja površinskih voda med drugim pripraviti tudi seznam posebnih onesnaževal, ki so relevantni v njihovem vodnem okolju. Za omenjena onesnaževala morajo države članice opraviti tudi OSK v skladu z metodologijo, ki je bila uporabljena za prednostne snovi v Direktivi o Okoljskih standardih kakovosti leta 2008 in njeni dopolnitvi v letu 2013. V obdobju 2005−2010 smo pripravili seznam relevantnih snovi za slovensko vodno okolje (Kolar in sod., 2005). V slovenski zakonodaji so nacionalno relevantne snovi označene kot posebna onesnaževala, ki so merilo ekološkega stanja voda. Za nabor 29 posebnih onesnaževal smo določili OSK (Kolar in sod., 2006). V primerjavi z OSK na Nizozemskem, v Franciji in Nemčiji, so koncentracijske vrednosti višje za 6 snovi kot v omenjenih državah. Primerjava OSK je pokazala tudi potrebo po revizijah in evalvaciji OSK znotraj EU in zunaj nje (Durjava in sod., 2015). Protimikrobnih učinkovin nismo uvrstili med posebna onesnaževala. V času nastanka seznama namreč ni bilo na razpolago podatkov o porabljenih količinah, kar je bil eden izmed kriterijev za uvrstitev snovi na seznam. Seznam snovi, relevantnih za vodno okolje v Sloveniji (Kolar in sod., 2005) je nastajal sočasno z navodili VICH številka 38. Pri pripravi seznama relevantnih snovi za slovensko vodno okolje smo izračunali vrednosti PEC, OSK pa smo izračunali na osnovi vrednosti PNEC. Navodila, ki so predpisala postopke ter zahteve za izračun vrednosti PEC

in PNEC za veterinarska zdravila so izšla v istem letu, zato jih ni bilo mogoče uporabiti pri nastanku snovi, relevantnih za slovensko vodno okolje.

Pri pripravi seznama smo sledili načelom za uvrstitev snovi na prioritetno listo iz 16. člena Vodne direktive (2000/60/ES, 2000). Snovi smo uvrstili na seznam na osnovi poenostavljenega postopka ocene tveganja. Upoštevali smo dokaze za nevarne ekotoksikološke in izbrane toksikološke lastnosti snovi (intrinzična nevarnost) ob izpostavljenosti v vodnem okolju. Kot dokaz izpostavljenosti v vodnem okolju smo uporabili podatke iz nacionalnih monitoringov površinskih voda. Za oceno izpostavljenosti vodnega okolja površinskih voda smo uporabili podatke, kot so proizvodnja ali porabljena tonaža. OSK za izbrani nabor snovi smo izračunali z metodologijo določitve PNEC za kemijske snovi v skladu z dokumentom tehničnih navodil (Technical Guidance Document

− TGD), ki je veljal za nove in obstoječe kemikalije (European Chemicals Bureau, 2003).

Zakonodajo na področju kemikalij je posodobila kemijska zakonodaja REACH, ki pa metod za določanje vrednosti PNEC ni spremenila.

V postopku smo določili dve mejni vrednosti, in sicer AA QS (Annual Average Quality Standard), ki je v Slovenski uredbi LP-OSK (letno povprečje, okoljski standard kakovosti) ter MAC QS (Maximal Acceptable Concentration Quality Standard), ki je pozneje v uredbi dobila slovensko poimenovanje NDK-OSK (najvišja dovoljena koncentracija, okoljski standard kakovosti). Shema na sliki 5 prikazuje potek določitve mejnih vrednosti za vodno okolje, pri čemer je NDK-OSK izračunana iz ekotoksikoloških rezultatov za kartkodobni PNEC, LP-OSK pa iz rezultatov za dolgodobni PNEC. Izračunane so bile tudi vrednosti okoljskih standardov za sediment, pri čemer je bil upoštevan koeficient porazdeitve (Kp).

V postopku smo uporabili tudi statistično metodo porazdelitve občutljivosti vrst − SSD (Species Sensitivity Distribution) za obdelavo večjega števila ekotoksikoloških podatkov.

Slika 5: Shema poteka določanja okoljskih standardov kakovosti za posebna onesnaževala v površinskih vodnih telesih v Sloveniji (Kolar in sod., 2006)

Fig. 5: Scheme of derivation of environmental quality standards for the special pollutants in Slovenian water bodies (Kolar et al., 2006)

Danska je med redkimi državami članicami, ki so pripravile okoljske standarde kakovosti tudi za protimikrobne učinkovine. Tako so na danski Agenciji za zaščito okolja (Danish EPA) pripravili OSK za TMP (Danish Environmental Protection Agency, 2006) in OTC (Danish Environmental Protection Agency, 2007). Posebnost danskega pristopa in izračuna OSK za protimikrobne učinkovine je bila v uporabi mikrobiološkega parametra minimalne inhibicijske koncentracije MIK (Minimum Inhibitory Concentration − MIC). Vrednosti MIK so uporabili pri oceni tveganja za razvoj rezistence patogenih baterij. Obenem so parameter MIK uvedli zaradi celovitosti opisa delovanja protimikrobne učinkovine v okolju. Za izhodišče je veljala ocena, da je tveganje za razvoj protimikrobne rezistence zanemarljivo, v kolikor je vrednost OSK desetkrat nižja od najnižje vrednosti za MIK.

OSK za površinske vode so izračunali z deterministično metodo na osnovi razmeroma majhnega števila ekotoksikoloških podatkov. Predlog za TMP LP-OSK je bil 100 µg/L ter NDK-OSK 160 µg/L. Za OTC je bil predlagan LP-OSK 10 µg/L ter NDK-OSK 21 µg/L.