OKREVANJE

Okrevanje je osebno popotovanje odkrivanja in raziskovanja svoje izkušnje. Je odgovornost in osebna odločitev. Ni nekaj, kar je odvisno od strokovnih delavcev, saj je jedro okrevanja posameznik sam. Zato nekdo, ki se počuti dobro v vlogi pacienta, ne more iti na pot okrevanja.

Medtem ko se tradicionalen pristop osredotoča na zmanjševanje simptomov (Cooke, 2014), se koncept okrevanja osredotoča na zmanjševanje stresa in pomoči s tem, da slišalci živijo življenje, ki ga želijo ne glede na to, ali se izkušnja slišanja nadaljuje ali ne (prav tam). Podpora v osebni stiski pomeni razumevanje (po Corstens idr., 2014 str. 286):

- slišalčevega referenčnega okvirja, - podpiranja pri delu z glasovi, - glasov in

- spodbujanja vrednosti vrstniške podpore za zmanjševanje socialne izolacije in stigme.

Temeljna načela in pomembni deli okrevanja so podpiranje in iskanje razumevanja, učenje in rast ter iskanje svojega način (Escher in Romme, 2012). Znotraj mednarodnega gibanja Intervoice je veliko slišalcev začelo izobraževati akademike in strokovne delavce – najbolj znani med njimi in še danes delujoči so: Ron Coleman, Paul Baker, Rachel Waddingham, Eleanor Longden … Sami so izdali nekaj pomembnih knjig in delovnih zvezkov o okrevanju (Ron Coleman: Working to Recovery; Working with voices …) in akademskih člankov (Eleanor Longden) ter še danes izvajajo delavnice in izobraževanja na to temo (Rachel Waddingham). Vendar pot okrevanja je dolga, polna vzponov in padcev. V zanimivi analizi sta Eleanor Longden in Mike Slade (2015) pregledala dva glavna diskurza okrevanja, ki prevladujeta v raziskovanju in praksi duševnega zdravja. V prispevku sta primerjala diskurz, ki

46

- ovrednoteno je s strani posameznika, ki je ekspert svojega okrevanja,

- okrevanje pomeni različne stvari različnim osebam, čeprav so aspekti, ki si jih mnogi posamezniki delijo.

Tabela 3: Razlika med kliničnim in osebnim okrevanjem

Kritika kliničnega okrevanja se skriva v vprašanjih: »Koliko ciljev mora biti doseženih, da se meni, da je posameznik končal z okrevanjem? Koliko življenjskih uspehov je "normalno"?«

(Longden in Slade, 2015, str. 3). Kaj vse mora človek imeti, posedovati in doseči, da se ima za normalnega? Na drugi strani osebno okrevanje govori o tem, da ima vsak svojo pot okrevanja.

Vsak okrevanje sokreira, soustvarja in je zanj soodgovoren. Ni nujno, da okrevanje pomeni vrnitev na staro pot, ki jo je imel posameznik pred stisko. Mnoge je ravno ta stara, običajna pot (pot, tlakovana s pričakovanji kapitalistične družbe: ne/imeti družino, službo, nepremičnine …) pahnila v stisko. In še nekaj je pomembno pri osebnem okrevanju: »jedro okrevanja je upanje, identiteta, pomen in osebna odgovornost« (prav tam, str. 3).

Če sedaj ostanemo pri osebnem okrevanju bom samo povzela pomembne točke okrevanja (Escher in Romme, 2012, str. 157–160):

- poznati nekoga, ki ima zanimanje za slišalca kot osebo, - dajati upanje, kazati pot ven in normaliziranje izkušnje, - spoznati ljudi, ki sprejmejo glasove kot resnične, - postati aktivno zainteresiran za svojo izkušnjo, - prepoznati svoj glas kot nekaj svojega,

- spremeniti strukturo moči med tabo in tvojim glasom, - delati odločitve,

- spremeniti odnos z glasovi.

3.2.5.1 PODPORA

Podpora je ključna. Še bolj ključen je odgovor na vprašanje, kakšna podpora. Ko pride posameznik v obdobje, ko so izkušnje neznosne, potrebuje skrb za temeljne potrebe, kot so gospodinjska opravila, denar in kvalitetna hrana. Glasovi včasih postanejo zelo intenzivni in moteči in od slišalca zahtevajo več pozornosti kot običajno. Pri tem ni nujno, da so glasovi slabi. Lahko so tako zabavni, da se slišalec hoče »družiti« samo z glasovi. Lahko pa so tako grozni in grozeči, da privedejo slišalca do strahu pred spanjem, druženja z drugimi … Tako se lahko začne začarani krog: pomanjkanje spanca, hrane in tekočine lahko samo poveča glasove,

47

zaznave in nenavadna verjetja. In v stiski (ali lepoti) so slišalci v preveliki vznemirjenosti in niso zmožni misliti na te potrebe. Veliko slišalcev reče, da takrat odide nekam drugam, telesno pa so še vedno tukaj. Rečejo, da jih »odnese«, »potegne«, »raztelesi« … Takrat potrebuje posameznik osnovno oskrbo, saj ljudje, ki to doživljajo, niso nevarni. Ponavadi dokaj dobro poznajo to fazo in vedo, da jih bo potegnilo in da bodo prišli nazaj. V posameznikovi stiski je včasih največ, kar lahko podpornik ponudi, nega, skrb, prijaznost, poslušanje in čustvena podpora (Cooke, 2014).

3.2.5.2 IZOBRAŽEVANJE

V ZDA in Veliki Britaniji so se začele razvijati tudi Šole okrevanja. V nasprotju s tradicionalnim pristopom, ki ponudi obravnavo, okrevanje ponuja edukativni pristop. Cilj je izboljšati dobrobit posameznika, prevzem kontrole nad okrevanjem in doseganje upov in ambicij (ImROC, b.d.). Tečaje oblikujejo in posredujejo strokovni delavci, ki so v partnerstvu z eksperti iz izkušnje (Cooke, 2014).

Šole okrevanja »predstavljajo prostor, kjer se izkušnje preživelih psihiatrije in strokovne izkušnje srečajo in delajo v partnerstvu« (ImROC, b.d.). Tečaji in vsebine so osredotočeni na življenje z duševno boleznijo in onkraj nje (ImROC, b.d.). Teme tečajev določijo študentje.

Šole okrevanja delujejo na dveh ravneh (ImROC, b.d.):

- nudijo osebno in kolektivno potovanja okrevanja,

- pomagajo organizacijam in storitvam, da so osredotočene bolj na okrevanje.

Udeleženci teh šol so ljudje v stiski, družinski člani, ljudje iz skupnosti kot študentje ter organizacije. Področja, ki se jih šole okrevanja dotikajo, so (Cooke, 2014, str. 70):

- fokus na močeh in virih,

Na primer v šoli okrevanja na Notthinghamu imajo po korakih razdeljeno stopnje okrevanja.

Po začetku in spoznavanju z organizacijo ponujajo Pridobivanje in znanja veščin na področju (Nottingham Recovery College (b. d.)):

Nato sledi sklop delavnic Grajenje na lastnem učenju, Priprave na naslednje korake (upravljanje z denarjem, priprava na delo, razmislek o študiju), Treningi veščin, Diploma in Tvoja prihodnost. Podatkov, koliko so te šole obiskane in učinkovite, nisem našla. A vsekakor pomenijo konceptualni premik glede vloge posameznika z izkušnjo, ki postane del učnega načrta in ki ima v sklopu tečajev bogato možnost izbire.

48