2.2 POTEK ZDRAVLJENJA V SEŽANSKI BOLNIŠNICI
Zdravljenje bolnikov v sežanski bolnišnici poteka pod stalnim nadzorom medicinskih strokovnjakov. Vsak dan pred obiskom jame bolniki opravijo vsa potrebna testiranja in zdravniški pregled, v času zdravljenja pa jemljejo običajna predpisana zdravila. Po zdravnikovi potrditvi gredo bolniki v jamo, kjer preživijo približno štiri ure. Med tem časom pod vodstvom fizioterapevtk in medicinskih sester opravljajo rekreacijske dejavnosti, dihalne in sprostilne vaje ter fizioterapijo. Po končani terapiji imajo bolniki na voljo fitnes, kolesa, tek ali sprehod v naravi (Šonc, 2014).
2.3 BOLEZNI DIHAL, KI JIH ZDRAVIMO S SPELEOTERAPIJO
Kot naloga že v začetku opisuje, sta najpogostejši obliki pljučnih bolezni, ki jih zdravijo v jamski klimi, astma in kronična obstruktivna pljučna bolezen. Za lažjo predstavo, za kakšni bolezni gre, so v nadaljevanju opisane ključne značilnosti takšnih tipov bolezni.
Astma je bolezen s povečano odzivnostjo dihalnih poti za različne dražljaje, ki povzročijo zožitev dihalnih poti, kar pomeni, da ima bolnik ponavljajoče se napade dušenja, ki jih spremljata piskanje v prsih in kašelj. Značilno je, da med posameznimi napadi bolnik ne čuti znakov bolezni (Furlan, 1986). Točnih vzrokov za pojav astme še vedno ne poznamo.
Ravno zaradi težkega prepoznavanja vzrokov se pogosto zgodi, da zdravniki podajo napačno diagnozo stanja, ki je posledica številnih pojavnih oblik astme. Povzročijo pa jo lahko različni dražljaji, ki sprožajo podobne vplive na pljuča (Mušič, 2009).
Kronična obstruktivna pljučna bolezen (v nadaljevanju KOPB) je bolezen, ki se največkrat razvije zaradi kajenja. Ker se v svojem delu osredotočam na otroke in mladostnike, ki večinoma prihajajo na zdravljenje zaradi astme, bom o KOPB napisala le osnovne značilnosti. Najpomembnejše pri tej bolezni je njeno odkrivanje v zgodnjih stadijih, ko še ni navzočih toliko simptomov. Tako kot astma, je tudi KOPB kronična bolezen, kar pomeni, da je neozdravljiva. Pomembno pri bolnikih kadilcih je, da prenehajo s kajenjem in tako upočasnijo napredovanje bolezni v kasnejše stadije (Turel, 2005).
Speleoterapija pri tej bolezni predstavlja alternativno obliko zdravljenja oziroma lajšanja simptomov. Poleg klasičnega zdravljenja zdravniki priporočajo tudi zdravljenje s fizioterapijo.
2.4 ŠPORT IN ASTMA
Gibanje je pomemben del našega življenja, še posebej ko govorimo o otrocih in njihovem razvoju, saj veliko pripomore tako k psihičnemu kot telesnemu zdravju. Prav zaradi tega so v projekt vključene površine, namenjene športnim aktivnostim, kljub temu, da gre za bolnike s pljučnimi težavami, za katere je dolgo veljalo, da s športnimi aktivnostmi ne smejo pretiravati.
Številni strokovnjaki (Alfaro, Baba, Counil in drugi) so iskali primerjave vpliva športa na bolnike z astmo in na zdrave ljudi, predvsem pa jih je zanimal vpliv določene zvrsti športa na dihalni sistem, ki je prizadeto območje pri bolnikih z astmo. Nekoč je veljalo, naj se bolniki z astmo izogibajo hujšim telesnim naporom in tudi v športu naj sodelujejo z omejitvami. Ta stališča so preiskave ovrgle. Hosta (2003) v knjigi razlaga, da je ukvarjanje s športom zelo pomembno v adolescenci, saj to veliko pripomore k zdravju odraslega človeka. Z razvojem pljučnih sposobnosti, ki jih pridobimo z vadbo med odraščanjem ter jih ohranjamo v dobi odraslega, lahko stopnjo astme zmanjšamo ali celo utišamo do ravni, ko je bolezen prisotna, vendar brez simptomov. Na podlagi raziskav lahko trdimo, da ni meril, na podlagi katerih bi določili športe, ki za astmatike niso primerni (Hosta, 2003).
Najpomembnejši dejavnik torej ostaja okolje, v katerem se šport izvaja. Pomembno je, da je zrak čist, s čim manj prašnih delcev, izogibati se moramo rastlinam, ki so alergene, ter vadbo prilagoditi glede na letni čas. Za najbolj občutljive bolnike so priporočljiva čim bolj topla in vlažna okolja, zaradi česar strokovnjaki najbolj priporočajo plavanje.
2.5 OKVIR ZA PROUČEVANJE VPLIVA KRONIČNE BOLEZNI NA
VSAKODNEVNO ŽIVLJENJE BOLNIKA
V pogovoru je direktorica bolnišnice Sežana, mag. Silvana Šonc, univ. dipl. socialna delavka, opozorila na osem ključnih potencialnih problemov, s katerimi se morajo spopadati bolniki s kroničnimi boleznimi. Problemi predstavljajo veliko oviro pri vsakodnevnem življenju posameznika, zato se jih moramo zavedati in jih vključiti v programe, namenjene bolnikom. Bolezen s sabo prinese veliko negativnih čustev, ki bolniku povzročijo stresne situacije, zato moramo upoštevati naslednje (Šonc, 2013):
1. preprečevanje zdravstvenih kriz in obvladovanje le-teh, ko se enkrat pojavijo;
2. obvladovanje simptomov;
3. izvajanje predpisanih režimov zdravljenja in obvladovanje težav, povezanih z izvajanjem teh režimov;
4. preprečevanje življenja v socialni izolaciji;
5. prilagajanje spremembam bolezni – pa naj bolezen napreduje, stagnira ali se izboljšuje;
6. poskusiti normalizirati stik z okolico in prilagoditi življenjski slog;
7. najti način preživetja, četudi bolnik ni več delovno sposoben oz. ima nizke dohodke;
8. soočati se s spremljajočimi psihičnimi, zakonskimi ali družinskimi težavami, ki jih lahko povzroči kronična bolezen.
Po mnenju mag. Šonc so to splošna in pomembna vodila, ki jih moramo imeti v zavesti, ko pripravljamo različne programe za bolnike. Pri vsem tem lahko vidimo, kako pomembno je učenje o bolezni, o tem, kaj bolezen prinaša, in kako z njo živimo. Še posebej je to pomembno, ko gre za otroke, ki so dovzetni za učenje in se lahko hitro prilagodijo novemu načinu življenja. Prav tako v takem primeru deluje konstruktivno druženje otrok s podobnimi zdravstvenimi težavami, saj si lahko med seboj izmenjujejo izkušnje, predvsem pa spoznajo, da niso sami.
Omenjene točke so v magistrski nalogi upoštevane pri izbiri programa v parku. Park skuša z zasnovo na tem mestu izpostaviti pomembnost izobraževanja in druženja. Veliko površine je tako namenjene večjemu številu otrok na eni točki, ki omogoča skupno druženje in igro. Prav tako so določene površine namenjene predavanjem, saj so zasnovane tako, da s svojo postavitvijo oblikujejo učilnico.
3 ZDRAVILNI PARKI IN VRTOVI
Magistrska naloga se osredotoča na dve osnovni vrsti vrtov, ki jih običajno najdemo ob bolnišnicah oz. ustanovah, kjer se ukvarjajo z bolniki z različnimi boleznimi. V nadaljevanju tako sledi opis zdravilnih in terapevtskih vrtov, najprej pa je za lažje razumevanje opredeljena ključna razlika med vrtom in parkom.
Park je večja negovana površina z drevjem in rastlinjem, običajno ob mestih in večjih naseljih. Namen parka je predvsem rekreacija in preživljanje prostega časa na prostem (SSKJ, 2005). V magistrski nalogi park predstavlja celotno območje obdelave, katero vključuje potrebne elemente za izvajanje večtedenskih terapij za otroke s pljučnimi boleznimi. Samo zdravljenje, ki je le del celotne terapije, poteka v bližnji naravni jami, vse spremljajoče dejavnosti pa se odvijajo v parku.
Vrt je manjše zemljišče, običajno ob določenem objektu, kjer se lahko gojijo vrtnine, okrasne rastline, drevje, trava in druge rastline (SSKJ, 2005). V magistrski nalogi se srečamo s strešnim vrtom, katerega namen je ozelenitev glavnega objekta. Vrt je v tem primeru del celotnega parka. Vsaka spalna enota tako pridobi vrt na terasi pred vhodom v sobo. Strešni vrt v obravnavanem parku je zasajen z okrasnimi rastlinami in travo.
Zdravilni parki in vrtovi imajo bogato zgodovino zdravljenja različnih bolezni. Magistrska naloga se osredotoča na otroke in mladostnike s pljučnimi boleznimi. Njihove težave na prvi pogled ne delujejo tako velike kot pri ostalih boleznih, vendar so prav tako moteče kot druge bolezni in predstavljajo nekakšno oviro za posameznika. Park je zasnovan tako, da skuša zajeti vse elemente zdravilnega parka in biti obenem prilagojen otrokom s pljučnimi boleznimi.
Sama ideja o zdravilnih vrtovih sega daleč v preteklost. Že ko je človek začel oblikovati prva bivališča, je poznal kraje v naravi, ki so veljali za zdravilne ali svete. To so bili na primer posebna jama ali skala, sveti grob ali kaj podobnega. Prav tako so prve bolnišnice zdravile le na podlagi rastlin in molitev. Vse to priča o pozitivnih učinkih narave na človeka. Še posebno pomembno je to v današnjih časih, ko imamo vedno manj stika z naravo, ker večino časa preživimo v službi, za računalniki, kjer izgubimo občutek za to, kar smo, in od kod izviramo.
Slika 3: Umetnina slikarja Vicenta Van Gogha, ki jo je naslikal v času bivanja v bolnišnici Saint Paul