Opravljene raziskave na področju razumljivosti govora

V tem poglavju bomo predstavili opis opravljenih raziskav na področju razumljivosti govora v tujini in pri nas.

Z razumevanjem govora so se ukvarjali že mnogi avtorji po svetu in tudi pri nas.

Izpostavili bomo raziskavi Flipsen Jr., ki je leta 1995 izdal raziskavo "Speaker-listener familiarity: Parents as judges of delayed speech intelligibility", kjer je ugotovil, da je razumljivost govora odvisna od tega, ali poslušalec pozna govorca ali ne (Flipsen, 1995),

-18-

in raziskavo, ki jo je izdal leta 2006 v ZDA, v kateri pravi, da je govor v socialnem kontekstu najpomembnejši za ocenjevanje razumljivosti govora. Razumljivost govora meri s štirimi postavkami: a) kriterij razumljivosti govora-original (II-Original), kjer prepisovalec uporabi pristop analize razumljivosti govora od izjave do izjave in poveže vse nerazumljive zloge v besede b) kriterij razumljivosti govora -1.25 (II-1.25), kjer se število nerazumljivih besed izračuna na osnovi predpostavke, da je v otrokovem govoru v povprečju 1.25 besed (glede na pravilo 3:1 Shriberga iz leta 1986) c) (II-PS) vsak govorec deluje kot samokontrola (število zlogov v besedi v deležu razumljivega govora uporabimo za namen izračuna število besed v deležu nerazumljivega govora in d) (II-AN) razumljivost govora računa z regresijsko enačbo (Flipsen, 2005), ki računa starostno normirano vrednost zlogov v besedi, kateri določajo število nerazumljivih besed. V raziskavo je bilo vključenih 320 otrok brez govorno-jezikovne motnje in 202 otrok z govorno-jezikovno motnjo v starostnem obdobju od 3 do 8 let. Prišel je do zaključka, da je govor otrok z jezikovno motnjo slabše razumljiv, kot govor otrok brez govorno-jezikovne motnje. (Flipsen, 2006).

Coplan in Gleason sta leta 1988 izdali raziskavo, kjer pravita, da se razumevanje govora izboljšuje z naraščanjem starosti in je popolnoma razumljiv od četrtega leta starosti dalje.

Slabša razumljivost govora oz. nerazumljiv govor je v veliki večini znak težjih motenj v jeziku, v kognitivnem razvoju ali sluhu (Coplan in Gleason, 1988).

Namasivayam in sodelavci (2013) so opravili raziskavo, kjer so preverjali, kakšna je povezava med motorično kontrolo govoril in razumljivostjo govora pri otrocih z govorno motnjo s pomočjo PROMPT interventnega pristopa. PROMPT pristop je kinestetično bazirana intervencija za motnje na področju motorike govoril, kjer taktilno-kinestetične pripomočke uporabljajo na otrokovem obrazu. Pred in po PROMPT pristopu so na otrocih vključenih v raziskavo, izvedeli Children's Speech Intelligibility Measure (CSIM) na besedni ravni, Beginner's Intelligibility Test (BIT) na ravni povedi in test kontrole motorike govoril in artikulacije. V raziskavo je bilo vključenih 12 otrok v starostnem razponu od 3;11 do 6;7 let s kombiniranimi govornimi motnjami, ki vključujejo od zmerne to težje artikulacijske motnje, s težavami v fonološkem procesu in z različnimi stopnjami težavnosti kontrole motorike govoril. PROMPT pristop so izvajali dvakrat tedensko po 45 minut v obdobju od osem tednov. Govorno razumljivost je ocenjevalo štiriindvajset laikov brez strokovne podkovanosti, v starostnem obdobju od 22 do 45 let.

Prišli so do zaključka, da med razumljivostjo posameznih besed in povedi obstaja

-19-

statistično pomembna korelacija s kontrolo motorike govoril, medtem ko pa ni statistično pomembne povezave med kontrolo motorike govoril in artikulacijo. Dalje pravijo, da stopnja težavnosti kontrole motorike govoril in zaporedje vprašanj pomembno vpliva oz.

lahko zmanjša faktor razumljivosti govora, zato je pomembno, da se s temi težavami ukvarjamo že v zgodnji obravnavi.

Hustad (2008) v svoji raziskavi "Povezava med poslušalčevim razumevanjem in razumljivostjo govora govorcev z dizartrijo" ugotavlja, da ni statistično pomembne povezave med enim in drugim, ko izločimo faktor težavnostne stopnje dizartrije. V raziskavo je bilo vključenih 12 govorcev z dizartrijo kot posledica cerebralne paralize.

Težavnostna stopnja dizartrije je obsegala vse od blagih do najtežjih dizartričnih motenj.

Za vsakega govorca je 12 poslušalcev naredilo transkripcijo govora in odgovarjalo na vprašanja o vsebini slišanega. Rezultati kažejo, da sama transkripcija razumljivosti govora ne kaže točnih rezultatov razumevanja le-tega. Natančnejše rezultate bi dobili, če bi preverjali tako razumevanje, kot razumljivost govora pri govorcu in poslušalcu hkrati.

Avtorice McLeod, Harrison in McCormak (2012) so razvile lestvico razumljivosti govora (Intellibility in Contex Scale:ICS) kot subjektivno meritev funkcionalne razumljivosti govora otrok z govorno-jezikovno motnjo. Na poskusni študiji so prišle do zaključka, da je razumljivost govora odvisna od poslušalca (McLeod, 2012). V raziskavo je bilo zajetih 120 staršev otrok v starostnem razponu od 4 do 5 let. Od vseh otrok je bilo 109 takih, ki so jih starši ali vzgojitelji označili kot otroke s težavami v govoru in pri produkciji glasov, in samo 11 takih, ki niso imeli nikakršne težave z govorom.

Na slovenskem področju sta Kogovšek in Ozbič leta 2013 prevedli ICS – lestvico

"Lestvica razumljivosti govora v vsakdanjem življenju: Slovenščina – Intelligibility in context scale (ICS)" in izvedeli poizkusno študijo ter prišli do enakega zaključka kot Flipsen Jr. leta 1995. Govorna razumljivost se niža z nižanjem stopnje poznavanja govorca (Kogovšek in Ozbič, 2013). Ravno tako so sta prišli do zaključka, da se s staranjem otroka veča stopnja razumljivosti, kot Coplan in Gleason v svoji raziskavi leta 1988. V raziskavo je bilo vključenih 104 otrok, od tega 55 dečkov in 49 deklic iz večji slovenskih mest v starostnem obdobju od 18 mesecev do 7 let. 84,6% otrok je bilo iz enojezičnih družin, ostali pa so izhajali iz dvojezičnih družin. Ugotovili sta tudi, da je ICS lestvica koristen pripomoček za subjektivno oceno otrokove razumljivosti govora v vsakodnevnem

-20-

življenju. Večjezične različice omogočajo uporabo tudi pri drugojezičnih govorcih ali pri otrocih, ki so večjezični.

Zgoraj omenjeno poizkusno študijo je na večjem vzorcu izvedla Dolinarjeva (2014) za svojo diplomsko delo. Razumljivost predšolskih otrok je merila s slovensko različico ICS-lestvico na populaciji 223 predšolskih otrok v starostnem obdobju od 2 do 6 let. V vzorec je bilo zajetih 70 otrok brez govorno-jezikovne motnje in 153 otrok z govorno-jezikovno motnjo. Ugotovila je, da med deklicami in dečki iste starosti obstaja razlika v razumljivosti govora, vendar ni statistično pomembne razlike. Kot veliko drugih (Flipsen, 2006, Coplan in Gleason, 1988, Lynch, Brookshire in Fox, 1980, Weiss, 1982 in Bowen, 2011) je tudi Dolinarjeva prišla do zaključka, da se razumljivost govora povečuje z višanjem kronološke starosti otrok. Tako kot Kogovšek in Ozbič (2013) in McLeod, Harrison in McCormack (2012) je tudi Dolinarjeva prišla do zaključka, da se razumljivost govora niža z nižanjem stopnje poznavanja govorca. Ugotovila je tudi, da otroci staršev, ki so zaskrbljeni glede njihovega govora, jezika oz. komunikacije, so statistično značilno slabše razumljivi kot otroci staršev, ki niso zaskrbljeni. Tudi Kogovšek in Ozbič (2009) sta prišli do enakega zaključka, da otroci staršev, kjer starši menijo, da imajo njihovi otroci težave s sluhom ali poslušanjem, so statistično značilno slabše razumljivi kot otroci staršev, ki menijo, da teh težav nimajo. Ugotovila je tudi, da otroci, ki imajo težave, motnje ali okvare na govorno-jezikovnem področju ali slušnem področju in obiskujejo logopeda, niso statistično pomembno bolj govorno razumljivi kot otroci, ki imajo težave, motnje ali okvare ter logopeda ne obiskujejo. Dolinar (2014), Flipsen (2006), Hustad et al. (2012), McLeod et al. (2012) ter Kogovšek in Ozbič (2009) razlagajo, da otroci staršev, ki menijo, da imajo katero izmed težav, povezanih z govorom, jezikom ali sluhom, so statistično značilno slabše razumljivi kot otroci staršev, ki menijo, da teh težav nimajo.