Govor

Govor je sposobnost, ki je lastna samo človeku in spada med kognitivne procese. Pri govoru, kjer so besede poglavitni simboli, izbiramo besede iz jezikovnega sistema in jih kombiniramo po pravilih. Govor je individualno dejanje. Glede na situacijo, v kateri smo, lahko izbiramo med različnimi jezikovnimi kodi (knjižni jezik, narečje). Brez jezika, iz katerega črpa, govor ne more obstajati. Če sklenem, bi lahko rekla, da je govor komunikacija s pomočjo jezika in je sekundarno pridobljena spretnost. Označujejo ga vsebina, glasnost, višina, barva in tempo. Škarić (1988) opredeljuje besedni govor kot optimalno zvočno človeško komunikacijo, oblikovano z ritmom stavkov, besed in zlogov.

V fiziološkem pogledu govor predstavlja zapleteno motorično dejanje, ki se začne v centralnem živčnem sistemu. Predeli, ki sodelujejo pri govoru, so pri veliki večini ljudi v levi hemisferi, četudi to ni dominantna hemisfera. V strokovni literaturi so podatki, da so govorni centri kar pri 95 % desničarjih v levi hemisferi (možganski polobli), pri levičarjih pa tudi v 70 % v levi hemisferi (Hočevar Boltežar, 2010). Njegova primarna funkcija je formiranje glasov ali fonemov in kasneje tudi kontrola glasov in govora (Savić, 1982). Da človek govori, potrebuje koordinirano dejavnost vseh govornih organov in treh osnovnih procesov:

• ekspiracije ali izdiha;

• fonacije ali ozvenenja in

• artikulacije ali izgovora (Seifried, 2001).

V literaturi (Hočevar Boltežar, 2010) zasledimo, da sem spada še resonanca.

Zvoki govora so kompleksi slišni akustični valovi, ki dajejo poslušalcu številne indikacije.

Razumljivost govora kaže, kako dobro se govor razpoznava in razume. To je odvisno od akustične moči, ki se oddaja med govorom, govornih karakteristik, slišne jakosti, šuma okolja (Dušan in Jeglič, 1992).

Na nivoju 50-70 dB govor najbolje razumemo. Za dobro razumljivost govora pa ni važen samo primeren nivo glasnosti govora. Prav tako je važna tudi frekvenčna občutljivost ušesa in frekvenčni spekter govora. Tako je frekvenčno območje od 500-1000 Hz posebej

3

važno za zaznavo govora, področje 1000-2000 Hz pa za prepoznavo govora (Dušan in Jeglič, 1992).

Hočevar Boltežar (2010) za razumevanje organizacije govora predlaga Mysackovo shemo, ki vsebuje naslednje elemente:

• integrator višjega reda, to so govorni centri v dominantni hemisferi (Wernicke, Broca, sprednji govorni center), ki nam omogočajo razumevanje govora ter načrtovanje govorne produkcije;

• aferentni integrator nižjega reda (retikularna formacija), uravnava pozornost (tudi na zvočni signal-govor) in usklajuje vidne in slušne signale;

• eferentni integrator nižjega reda (bazalni gangliji, mali možgani, talamus, subtalamična jedra, nedominantna hemisfera velikih možganov) med seboj usklajuje delovanje vseh mišic, ki so pri govoru aktivne;

• efektorni transmitor (možganski in spinali živci) prenaša ukaze iz centrov v centralnem živčnem sistemu (CŽS) do efektorjev;

• efektorji (dihala, grlo, odzvočna cev, artikulacijski organi) izvajajo govorno produkcijo;

• senzorična kontrola (sluh, povrhnja in globoka senzibiliteta, vid) zaznava lastno in tujo govorno produkcijo oziroma ali je tisto, kar smo povedali, v skladu s tistim, kar smo želeli povedati, in sproti usklajuje izvedbo z načrtom programa (t. i. kontrolni mehanizem govora) in

• senzorični transmitor (slušna živca, možganski in spinalni živci) pa prenaša informacije od senzorjev na periferiji v CŽS.

Otroci z govorom iščejo in sprejemajo razlago, izražajo svoje želje in potrebe. Odrasli jih učijo in korigirajo otrokove nepravilnosti (Grilc, 2013). Če pride do motnje kjerkoli v sistemu, lahko nastane govorna motnja.

1.1.1 Fonetika

Elementi artikuliranega govora so glasovi ali fonemi. Vsak glas je posledica posebne, povsem določene artikulacije, po kateri se loči od drugega, čeprav podobnega glasu. V trenutku artikulacije določenega glasu ima vsak govorni organ določeno pozicijo, ki vpliva na končni rezultat izreke (Omerza, 1970). Iz fonetskega vidika se glasovi producirajo na nekem kontinuumu in te zaznave združimo v kategorijo. O tem bomo spregovorili kasneje.

Glasove proučujemo tako s stališča njihovega nastanka kot učinkov, ki jih povzročajo v zvočnem polju. Človeški glasovi so pisana množica tonskih zmesi raznovrstnih frekvenc (Dušan in Jeglič, 1992).

4

Za proizvajanje glasov so po Omerzi (1970) potrebni:

• zračni pritisk; njegovo jakost uravnava dihalno mišičevje;

• ovire zračnemu pritisku na raznih izrekovalnih mestih in

• odzvočni ali resonančni prostor, ki daje značilno barvo izgovorjenemu glasu.

Savić (1982) loči v proizvajanju glasov tri stopnje:

• 1. stopnja; postopek postavljanja govornih organov na artikulacijsko področje;

• 2. stopnja; zadrževanje artikulatorjev v artikulacijski poziciji v času formiranja glasu in

• 3. stopnja; vrnitev artikulacijskih organov v nevtralni položaj.

Slovenski zborni jezik ima 25 črk. Tradicionalno ga sestavlja 29 fonemov in več alofonov (npr. /dz/, /g/, /ŋ/, /ɲ/, /v/, /ⱱ/, /ʋ/, /ɣ/) (Omerza, 1970). Glasove lahko klasificiramo na več načinov: po načinu prehoda zračnega toka, po mestu in načinu izgovora, po zvočnosti ali nezvočnosti. Klasificiramo jih lahko tudi po stopnji vidljivosti. Razlike med glasovi nastanejo zaradi različnih načinov prehoda zraka skozi govorno cev. Zračni tok lahko prehaja med artikulatorji neovirano ali pa ovirano.

Glede na to, kako prehaja tok skozi govorno cev, glasove vseh jezikov delimo v dve veliki skupini: na samoglasnike ali vokale in soglasnike ali konsonante. Vendar med njimi ni ostre meje, saj lahko nekateri, nastopajo v slovenskem jeziku kot konsonanti ali polvolkali (Seifried, 2001).

1.1.1.1 Samoglasniki ali vokali

Pri samoglasnikih oziroma vokalih zračni tok prehaja skozi govorne organe nemoteno. Te glasove imenujemo zveneče. S spreminjanjem odzvočnega prostora v ustih se spreminjajo tudi nastajajoči vokali. Med seboj se ločijo po tem, kako je oblikovana govorna cev, kakšna je njena odzvočnost. Na obliko in velikost resonančnega prostora vplivajo jezik, ustnice, lega uvule in razmik med čeljustmi. S stališča artikulacijske fonetike ima pri proizvajanju kakovosti vokalov glavno vlogo lega jezika v ustih. Vsak vokal se tvori z različnimi artikulacijskimi gibi in ima drugačno akustično strukturo, vendar med vokali ni točno začrtane meje (Srebot-Rejec, 1994).

Vokale razvrščamo glede na to, kje je najvišja točka jezika in kateri del jezika je udeležen pri tvorbi določenega vokala. Vokali imajo največjo intenziteto glasu, ker so najbolj odprti glasovi (Omerza, 1970).

5

1.1.1.2 Soglasniki ali konsonanti

Omerza (1970) razdeli soglasnike oz. konsonante na sledeče skupine, ki imajo po nekaj skupnih značilnosti:

• po zvenu: na zvočnike in nezvočnike. Zvočniki so zveneči glasovi, nezvočniki pa so lahko zveneči ali nezveneči glasovi. Kadar glasilki delujeta, proizvajata zveneče glasove, kadar pa mirujeta proizvajata šume oz. nezveneče glasove;

• po mestu izgovora oz. artikulacijskem mestu in

• po načinu artikulacije oz. načinu prehoda zračnega toka na artikulacijskih mestih.

Način artikulacije je povezan z vrsto gibanja in tudi z odprtostjo ali zaprtostjo stopnje artikulatorjev pri tvorbi določenega glasu (Vuletić, 1990).