OPREDELITEV IN POGOSTOST

Ker vse spolne usmerjenosti obstajajo na spektru in jih posameznice in posamezniki doživljajo različno, je tudi pojem aseksualnost težko zajeti z eno samo definicijo.

Aseksualnost je bila sprva opredeljena kot "pomanjkanje spolne privlačnosti tako do ženske kot moškega" (Bogaert, 2004, str. 279). V zadnjem času pa je bila aseksualnost opredeljena kot "spolna usmerjenost, za katero je značilno trajno pomanjkanje spolne privlačnosti za kateri koli spol" (Asexuality Archive, 2012), s čimer se poudari vključenost nebinarnih identitet - ljudi, ki se identificirajo zunaj binarnosti moškega in ženskega spola. Najpogosteje pa se uporablja kar definicija mednarodne aseksualne skupnosti AVEN (Asexual Visibility and Education Network, 2015), ki pravi, da je aseksualna oseba tista oseba, ki ne občuti spolne privlačnosti. Bogaert (2004) je tudi trdil, da obstajata dve obliki aseksualnosti; ljudje,

7 ki jih drugi ljudje ne spolno privlačijo, a imajo kljub temu spolni nagon in se samozadovoljujejo; in ljudje, ki sploh nimajo spolnega nagona.

Kinsey (1948, str. 642) je ob raziskovanju spolnega vedenja ljudi opazil, da določen delež odraslih nima nobenih spolnih izkušenj, in ta delež ljudi poimenoval »skupina X«, česar pa še ne moremo enačiti z aseksualnostjo.

Leta 1980 je Michael Storms prilagodil Kinseyev (1948, str. 642) sedem-stopenjski model seksualnosti in ustvaril dvodimenzionalni model spolne usmerjenosti. Namesto, da bi postavil biseksualnost v sredino med heteroseksualnost in homoseksualnost, kot je to naredil Kinsey, je Storms dvodimenzionalni model povezal z jakostjo vzburjenja in trem spolnim usmerjenostim (homoseksualnosti, biseksualnosti in heteroseksualnosti) dodal še četrto, aseksualnost (Storms, 1980, str. 784).

Slika 2: Stormsov (1980, str. 784) dvodimenzionalni model spolne usmerjenosti

Bogaert (2012) trdi, da aseksualnosti širša družba ne posveča dovolj pozornosti in da se zaradi tega aseksualne osebe počutijo izključene iz »zelo seksualne« moderne družbe.

Aseksualnost je spolna usmerjenost, kot na primer homoseksualnost ali heteroseksualnost, in tako kot pri heteroseksualnosti ali homoseksualnosti gre za to, kaj nekdo čuti, in ne za to, kaj nekdo počne. Definicije opisujejo izkušnje (pomanjkanja) privlačnosti in se ne nanašajo na vedenje. Zmenki, spolni odnosi, samozadovoljevanje, zaljubljenost, poroka ali rojstvo otrok nikakor ne nasprotujejo aseksualnosti. Obstaja veliko razlogov, zakaj lahko aseksualna oseba počne te stvari, za katere ni potrebna spolna privlačnost (What Is Asexuality, b.d.).

8

Aseksualne osebe si lahko želijo spolnih odnosov in v njih lahko uživajo, vendar za večino to ne velja. Zato se pogosto uporablja tudi definicija, da so aseksualne osebe tiste osebe, ki nimajo želje po spolnih odnosih, pri čemer so nekatere osebe preprosto ravnodušne do spolnih odnosov, nevtralne, nekaterim se gnusijo ali pa se jim zdijo neprijetni. V njihovih partnerskih zvezah je poudarek na romantiki in čustveni navezanosti (Kvartir, 2018).

Izraz aseksualnost pa se uporablja tudi kot krovni termin za vse osebe, ki spolno privlačnost doživljajo kot šibko ali redko čustvo (siva aseksualnost) ali pogojeno z osebno bližino (demiseksualnost). Namen pojma aseksualnost je predvsem ponuditi orodje, s katerim si oseba lahko pomaga pri razumevanju sebe in lastne izkušnje s spolnostjo in spolno privlačnostjo oziroma z njeno odsotnostjo (Kvartir, 2018).

Na podlagi podatkov iz neslučajnostnega vzorca 689 posameznikov je Nurius (1983) izvedel raziskavo in ugotovil, da je približno 5 % moških in 10 % žensk poročalo, da še ni čutilo spolne privlačnosti tako do moškega kot do ženske. Nurius je te posameznike opredelil kot aseksualne.

Bogaertova (2004, str. 282) raziskava je nato pokazala, da je aseksualnih približno 1,05 % ljudi, kar je približno 70 milijonov ljudi. Raziskava je temeljila na intervjujih 18.000 ljudi o njihovih spolnih praksah. Približno 1 % anketirancev se je strinjalo s trditvijo, da še nikoli niso občutili spolne privlačnosti do nikogar. To predstavlja majhen, a nikakor ne zanemarljiv delež človeške populacije. Raziskava je tudi pokazala, da je gejev in biseksualnih moških več kot aseksualnih moških ter več aseksualnih žensk kot lezbijk in biseksualk.

Medtem ko strokovnjaki razpravljajo o tem, ali je aseksualnost spolna usmerjenost, odsotnost spolne usmerjenosti oziroma patologija (npr. kot spolna disfunkcija) (Bishop, 2013), so najpomembnejše organizacije s tega področja aseksualnost opredelile kot spolno usmerjenost (Asexual Visibility and Education Network, 2015, Asexuality Archive, 2012, Kvartir, 2018).

Aseksualnim osebam so pogosto skupne naslednje izkušnje: splošno nezanimanje za spolne odnose oziroma zanimanje bolj iz radovednosti kot zaradi privlačnosti; občutek nepripadnosti, zmedenosti, drugačnosti, kadar osebe okoli njih govorijo o ljubezni, zaljubljenosti in spolnosti; občutek dolgočasja ali odtujenosti med spolnim odnosom ter občutek pritiska, da si

9 morajo ustvariti partnersko zvezo ali imeti spolne odnose, a ta želja ne izhaja iz njih« (Kvartir, 2018).

Bogaertove raziskave (2004, 2006) so pokazale, da je med aseksualnimi ljudmi več žensk kot moških, za kar Bogaert poda več možnih razlag, med drugim tudi, da so nekatere ženske morda ponotranjile stališče, da bi morali biti moški bolj seksualni kot ženske ali da se ženske bolj vidijo kot spolni objekti in ne kot aktivne udeleženke. Potrebnih je še več raziskav o povezavi med spolom in aseksualnostjo, saj je možno tudi, da prav te ponotranjene spolne vloge vplivajo na to, da se nekateri motijo glede svoje aseksualnosti.

Bogaertove raziskave (2004, 2006) so pokazale tudi, da so z aseksualnostjo povezani številni dejavniki - za aseksualne osebe je bolj verjetno, da imajo nižjo samozavest, nižji socialno-ekonomski status, nižjo telesna težo, slabše zdravje, da so bolj religiozni, asocialni, imajo socialno tesnobo, tesnobo in depresijo.

Gotovnik (2013, str. 4) piše o tem, da aseksualnost izpodbija mit o univerzalnosti človeške želje po spolnosti, zaradi nepoznavanja in nerazumevanja fenomena pa družba nanj gleda skeptično in odklonilno. Sicer pomanjkljivo raziskan fenomen se je razširil predvsem s pojavom interneta in spletnih strani, saj te omogočajo posameznikom, da se povezujejo v skupnosti in delijo svoje zgodbe ter izkušnje.

Aseksualnost se razlikuje od abstinence in celibata, ker sta to vedenji, motivirani z osebnimi ali verskimi prepričanji posameznika. Številne aseksualne osebe so bile spolno aktivne med puberteto ali v katerem koli drugem življenjskem obdobju, vendar v večini primerov že takrat niso čutili spolne privlačnosti (Betchen, 2014).

Aseksualnim osebam je pogosto rečeno, da gre samo za fazo ali pa se njihovih čustev ne upošteva. Pogosto so tudi naprošeni, naj pojasnijo svoja čustva in doživljanje. Ta vzorec socialnih interakcij se ponavlja vedno znova in znova in lahko škoduje nekomu, ki poskuša identificirati svojo spolno identiteto, še posebej v povezavi s splošno razširjeno idejo, da je, če ne doživljamo spolne privlačnosti, z nami nekaj narobe (Carrigan, 2011).

Poglajen (2017, str. 17) navaja, da je z vidika družbenega pripisovanja pomembnosti (hetero)seksualnosti samoumevno, zakaj se aseksualnost kot taka posledično pogosto izbriše, ne upošteva ali preprosto ne razume.

10

Čeprav o aseksualnosti še ni veliko raziskav, obstajajo razlogi za domnevo, da obstaja korelacija med telesno samopodobo in aseksualnostjo. Na primer, teorija objektivizacije trdi, da obravnavanje žensk kot spolnih objektov moških vodi do tega, da tudi ženske same sebe vidijo kot spolni objekt (Frederickson in Roberts, 1997). Iz tega izhaja Bogaert (2012) in trdi, da aseksualnost vpliva na to, da je oseba pod manjšim pritiskom, da bi bila privlačna za druge.

V leposlovju ne manjka slavnih aseksualcev; na primer Jughead Jones iz stripov Archie, Gilligan (iz Gilligan's Island iz šestdesetih let), Sheldon Cooper (iz sodobne serije The Big Bang Theory), Raphael Santiago (iz najstniške serije Shadowhunters) ter morda najslavnejša aseksualna oseba v literaturi, Sherlock Holmes (Mackay, 2013).