OPREDELITEV POJMA MLADINSKA DRAMATIKA

Poleg epike in lirike je dramatika temeljna literarna zvrst. Njeni glavni značilnosti sta oblika dialoga v verzu ali prozi in prestavitev dogajanja kot navzočega v sedanjosti.

Zunanje je razdeljena na tri do pet dejanj, ki obsegajo relativno zaključen sklop dogodkov (Kos idr., 2009). Dramska besedila so pisana tako, da jih je mogoče izvesti na odru (Saksida, 1998) in šele tedaj, ko so uprizorjena, dokončno zaživijo (Kos idr., 2009).

9

»Besedna zveza mladinska dramatika je oznaka za posebno literarno podzvrst dramatike.« (Saksida, 1998, 35). Mladinsko dramsko besedilo je v temeljnih strukturnih določilih (umetniškost besedila, izražanje z jezikovnimi izraznimi sredstvi, povezanost besedila in uprizoritve) podobno dramskemu besedilu. Glavna razločevalna lastnost mladinskega dramskega besedila je nedvomno otrok kot naslovnik (prav tam, 35).

Umetniškost besedila

Igor Saksida (1998) na tem delu pojasnjuje, da v okvir mladinske književnosti ne moremo uvrščati tistih dialoških besedil, ki so zgolj informativna (vzgojno-poučni dialog v nekaterih mladinskih časopisih) ali zabavna (dialoške kratkočasnice oziroma dovtipi).

Med mladinsko književnost ne moremo uvrščati opisov otroških iger, opisov telovadnih vaj ter del, ki so jih napisali otroci (prav tam, 38).

Izražanje z jezikovnimi izraznimi sredstvi

Drugo določilo dramskega besedila, izražanje z jezikovnimi izraznimi sredstvi, iz polja mladinske dramatike izloča besedila, ki so zapisana v notni obliki (prav tam, 39).

Povezanost besedila in uprizoritve

Dramska besedila so pisana tako, da jih je mogoče izvesti na odru. Uprizoritev omogoča dvoplastna struktura dramskega besedila: glavni (govor dramskih oseb) in stranski tekst (dramatikova navodila za izvedbo). Zato med dramska besedila ne moremo uvrščati besedil, ki jih Igor Saksida označi kot »odrske deklamacije«.

Tovrstnim besedilom večinoma manjkajo didaskalije, nastopajoči ne prestopijo domišljijske literarne stvarnosti, temveč ostanejo v okviru realnih družbenih vlog.

Naslednja skupina besedil, ki jih Saksida izloči iz mladinske dramatike, so »pesemske igre«. Te sicer imajo navodila za ravnanje, vendar jim avtor ni namenil uprizoritve (prav tam, 35–42).

1.2.1. VRSTE MLADINSKE DRAMATIKE

Mladinska dramatika je razčlenjena na številne književne vrste oziroma žanre na podlagi sedmih razvrstitvenih meril:

1. Glede na uprizoritvena določila deli mladinsko igro na:

- gledališke igre, - lutkovne igre, - radijske igre, - televizijske igre - filmske scenarije.

2. Glede na obseg in členjenost besedila deli mladinsko igro na:

- velike vrste (večdejanke),

- male vrste (enodejanke in samostojni prizori).

3. Glede na dramske osebe in tematike deli mladinsko igro na:

- dekliške igre, - deške igre.

4. Glede na funkcijo in notranjo zgradbo besedila deli mladinsko igro na:

- vzgojno-poučne igre, - idealizacijske igre,

- dvogovorne/zbliževalne igre.

5. Glede na perspektivo deli mladinsko igro na:

- komedije, - žaloigre.

6. Glede na medbesedilnost deli mladinsko igro na:

10 - izvirna besedila,

- predelave.

7. Glede na vsebino in starost naslovnika deli mladinsko igro na:

- otroške igre,

- mladinske igre (prav tam, 49, 50).

1.2.2. GLEDALIŠKA IGRA

V nadaljevanju Igor Saksida (1998) predstavi lutkovno igro, mladinsko radijsko igro, televizijsko igro ter filmski scenarij. Posebno poglobljeno pa predstavi določila mladinske gledališke igre, po kateri se le-ta razlikuje od drugih vrst mladinske dramatike.

Prvo tako določilo je poimenovalno. Avtorji že z naslovom besedila napovedo zunanjo zgradbo drame (npr. večdejanka), njeno besedilno stvarnost (npr. vesela igra) ter komu je besedilo namenjeno (npr. otroška igra) (prav tam, 52, 53, 54).

Zunanjeformalna besedilna določila so tista, ki besedila razlikujejo po dolžini in zunanji členjenosti besedila. Poznamo večdejanko, enodejanko ter prizor. Mladinska dramska besedila se med seboj razlikujejo tudi po tem, ali so pisana v vezani ali nevezani besedi. Krajša besedila in prizori so večkrat pisani v verzih, medtem ko je za daljša dramska besedila značilna nevezana beseda (Saksida 1998).

Notranjeformalna/vsebinska določila izhajajo iz razlik med glavnim in stranskim besedilom drame. Že v naslovu lahko avtor razkrije nekaj njene vsebine.

Najpogostejše se naslovi mladinskih dramskih del navezujejo na glavno osebo.

Redkeje v naslovu zasledimo osrednjo dramsko situacijo, povzetek vsebine ali predmet. Še redkejši pa so naslovi, ki so zapisani v obliki naukov, pregovorov, citatov.

Kot zadnjo skupino Saksida omenja naslove, v katerih sta izražena dogajalni prostor ali čas. Prostor, kot naslednje notranjeformalno določilo, je v starejših besedilih zelo podobno zunanjebesedilni stvarnosti, saj so imela besedila takrat izrazito vzgojno komponento. V prvi polovici dvajsetega stoletja se v dramskih besedilih prične bolj pogosto pojavljati pravljični svet. Časovno notranjeformalno določilo v dramskih besedilih ni tako pogosto izraženo. Najpogostejše časovne oznake so: deli dneva, časovni preskoki, prazniki. Včasih pride do povezave časa in prostora. V besedilih mladinske dramatike kot dramske osebe nastopajo otroci ter odrasli, redkeje samo otroci, še redkeje pa samo deklice. Pojavljajo se še svetopisemske (Miklavž, angeli, Marija …), pravljične (vila, čarovnica, palčki …), alegorične osebe (Sreča, Nesreča, Nadloga …), živali in rastline (vrabec, ščinkavec, bukev …). V mladinskih igrah se pojavlja enajst izrazitih motivov oziroma situacij: sirota ali siromašen otrok dobi skrbnika, ločeni sorodniki se snidejo, oseba je nagrajena za svoje dobro delo/krepost, dramska oseba, ki se želi poboljšati, dramska oseba, ki je kaznovana, dramska oseba, ki je po krivem obtožena, odhod od doma in vrnitev domov, praznično pričakovanje, otroci razveselijo starše, zatiran narod in njegova osvoboditev, preobrazba siromaka v junaka. Na podlagi značilnih dramskih situacij, dramskih oseb ter tematiko iger ločimo tri prevladujoče tipe gledaliških iger: vzgojno/poučni, idealizacijski tip ter zbliževalni/dvogovorni tip (prav tam, 64–82).

11 Naslovniško določilo avtorja je razvidno iz objave dramskega dela. Glede na to, v katerem mladinskem časopisu ali zbirki je delo objavljeno, lahko sklepamo, komu je besedilo namenjeno (prav tam, 83–90).

Uprizoritvena določila se delijo v tri skupine: predlogi za uprizoritev, podatki o uprizoritvi oziroma posnetki predstav ter književno- in gledališkodidaktična uprizoritvena določila (prav tam, 90–92).

1.2.3. RADIJSKA IGRA

Z razvojem tehnike se je izoblikovala tudi posebna oblika mladinske dramatike, to je radijska igra. Sprva so bili to zgolj prevodi tujih in slovenskih pravljic (Saksida, 2001) in dramatizacije »mladinskih del starejših avtorjev, nadvse znanih sodobnih pisateljev in tudi še neznanih ustvarjalcev« (Rudolf, 2009). Postopno se je izoblikovala tudi izvirna slovenska mladinska radijska igra. Marjana Kobe (1987) razlikuje njeni dve različici. Prva je klasična radijska igra, ki ima temelj v dramskem besedilu in je bila šele naknadno poustvarjena v radijski obliki. Druga različica obstaja zgolj kot zvočni kolaž različnih zvokov (besed, šumov, glasbe … ) in nima dramske osnove.