Pri pisanju magistrskega dela sem se naučila veliko novega, predvsem sem spoznala, da je izvedba in izpeljava pouka z didaktičnimi igrami za učitelja zahtevna naloga, ki vzame veliko časa. Sama sem načrtovala in izdelala vse uporabljene didaktične igre v razredu in ugotovila, da dobre didaktične igre ni lahko pripraviti. Spoznala sem tudi, da lahko z nepremišljeno izbiro didaktične igre ustvarimo zgolj dejavnost, pri kateri so učenci aktivni, a ta aktivnost nima prvin igre. Zavedam se, da je najpomembneje, da se učitelj pred izvedbo pouka z igro vpraša, kaj sploh ţeli doseči: zgolj naučiti učence nove snovi, ţeli razred bolj povezati, ima ţeljo, da bi začutili uspeh tudi manj uspešni učenci, ali vse našteto skupaj. Pri nastajanju magistrskega dela sem se soočala tudi z nekaj teţavami. Pri raziskovalnem delu mi je pri opazovanju pomagala razredna učiteljica. Ta ni imela izkušenj s samim opazovanjem, zato sem ji predhodno natančno razloţila, na kaj mora biti pozorna in kako naj beleţi opaţanja. Slabše izkušnje z opazovanjem so se pokazale z manj natančnimi opisi učenčevih odzivov. Sama sem sprva skušala pisati opaţanja o odzivih obeh učencev, vendar mi med samim poučevanjem to ni uspelo. Vse našteto kaţe na
65
šibkost raziskave. Izsledkov ne moremo posplošiti na celotno populacijo učencev, zato bi v prihodnje lahko raziskali učinek didaktičnih iger na čim več učencih, ki izstopajo na kognitivnem področju, pri izraţanju čustev ter socialnih spretnostih. Podobno raziskavo bi lahko naredili s kontrolno in eksperimentalno skupino. Tokrat sem pri raziskavi poučevala sama, a bi lahko morda poučevala kar razredna učiteljica. Tej bi predhodno pojasnili medote dela in ţelje po načinu vodenja, sama pa bi prevzela vlogo opazovalca. Tako bi se izognili vplivu nove osebe.
Raziskavo bi lahko izvedli tudi v okviru drugih tematik pri predmetu spoznavanje okolja, v različnih razredih in celo pri drugih predmetih.
Učiteljem bi predlagala, da pri poučevanju z metodo igre najprej skrbno izberejo tematiko, pregledajo učne cilje in nato izberejo načrtovanje ustrezne didaktične igre, ki se povezuje s tematiko, cilji in je prilagojena razvoju učencev in njihovim sposobnostim. Preden začnejo z igro, naj jo učitelji natančno predstavijo in razloţijo pravila. Učitelji naj izbirajo različne vrste didaktičnih iger, tudi računalniške in tekmovalne vrste iger. Pri teh bi poudarila, da morajo učitelji še posebno pozornost nameniti učencem z učnimi, čustvenimi in drugimi teţavami. Pri teh morajo paziti, da z izbiro igre in načinom igranja ne povečujejo njihovih teţav, ampak z igro skušajo kompenzirati njihove primanjkljaje. Pri skupinskih igrah naj učitelji več pozornosti namenijo sestavi skupin. Skupine naj bodo heterogene po znanju. Smiselno se mi zdi, da se občasno učenci sami razporedijo v skupine. Učiteljem predlagam, da so med igro pozorni na vsakega učenca in sproti preverjajo razumevanje novih pojmov, vsebine, razlage. Ob zaključku je pomembna končna refleksija dela, kako je potekalo, kje so bile teţave ter kaj so se učenci ob igri naučili. Nazadnje je treba preveriti, ali so učenci dosegli zastavljene učne cilje. Predlagala bi tudi, da učitelji skupaj z učenci povzamejo bistvene informacije, ki si jih učenci zapišejo v zvezke.
Zdi se mi, da je igra zelo pomembna v otrokovem ţivljenju, zlasti v zgodnjem in srednjem otroštvu. Glede na opravljeno raziskavo sem ugotovila, da so pri pouku, ki je bil izpeljan z igro, uţivali vsi učenci. Čeprav stroka poziva učitelje naj uporabljajo različne metode poučevanja, zlasti takšne, da je otrok dejaven, se mi zdi, da je to premalo upoštevano. Igro, ki jo lahko uporabijo večkrat in na različne načine, lahko učitelji z nekaj ustvarjalnosti izdelajo tudi sami.
Igra ustvari učenje zabavnejše, pripomore k boljši motiviranosti učencev in večji povezanosti razreda. Hkrati sprošča, učenci so dejavnejši in si nevede laţje in hitreje zapomnijo določene informacije. Najpomembneje se mi zdi, da učitelji v razredu spodbujajo medosebne odnose in
66
upoštevajo vse učence, sploh danes, ko opaţamo, da so večkrat v ospredju le potrebe posameznika. Zato je v razredih manj sodelovanja med učenci in pristnih socialnih stikov.
Znanje se mi zdi zelo pomembno, a ne smemo zanemariti odnosov med učenci. Ravno igra se mi zdi pravšnja za učenje medsebojne pomoči in zdrave tekmovalnosti. Učiteljem bi predlagala, da igro smiselno vpeljejo v pouk, a ne le pri Spoznavanju okolja, ampak tudi pri drugih učnih predmetih.
67
5 LITERATURA IN VIRI
Alauf, K. (2013). Načini motiviranja pri pouku spoznavanja okolja in druţbe (diplomsko delo).
Pedagoška fakulteta, Maribor.
Batistič-Zorec, M. (2000). Teorije v razvojni psihologiji. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Bognar, L. (1987). Igra pri pouku na začetku šolanja. Ljubljana: Drţavna zaloţba Slovenije.
Caf, B. (2002). Vpliv socialnih, gibno-plesnih, sprostitvenih in kooperativnih iger na socialno integracijo otrok s posebnimi potrebami. Razredni pouk, let. 4, št. 2, str. 5–7.
Cenčič, M., Cotič, M., Medved Udovič, V. (2008). Pouk v druţbi znanja. V: V. Medved Udovič, M. Cotič, M. Cenčič (ur.), Sodobne strategije učenja in poučevanja (284–308). Koper:
Pedagoška fakulteta.
Cvetek, M. (2014). Ţiveti s čustvi: čustva, čustveno procesiranje in vseţivljenjski čustveni razvoj.
Ljubljana: Teološka fakulteta.
Eucation world; Teaching with games. Pridobljeno s
http://www.educationworld.com/a_curr/strategy/strategy065.shtml dne 6. 7. 2015.
Fekonja, U. (2001). Igrače. V: L. Marjanovič Umek, M. Zupančič (ur.), Psihologija otroške igre:
od rojstva do vstopa v šolo (85–107). Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofke fakultete.
Fekonja, U. (2009). Razvoj otroške igre. V: L. Marjanovič Umek, M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (382–394). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete:
distribucija Rokus Klett.
Galarneau, L. Authentic learning experiences through play: games, simulations and the
construction of knowledge. Pridobljeno s
http://scholar.google.si/scholar?q=learning+with+didactic+games&hl=sl&as_sdt=0&as_vis=1&
oi=scholart&sa=X&ei=eJlPVOHmKMfkaLX0gpgF&ved=0CB8QgQMwAA dne 10. 11. 2014.
Gostinčar Blagotinšek, A., Iskrić, G., Razpet, N. (2013). Didaktična gradiva projekta Fibonacci:
učimo se z raziskovanjem. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Habjan, Š. (1998). Socioterapevtska uporaba igre (diplomsko delo). Pedagoška fakulteta, Ljubljana.
Horvat, L., Marjanovič Umek, L., Morel, I., Pogačnik-Toličič, S. (1982). Igrače, igrače, igrače.
Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije.
Juriševič, M. (2012). Motiviranje učencev v šoli. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Juvan, D. (2002). Vpliv igre na otrokov razvoj. Pridobljeno s
http://www.bambino.si/vpliv_igre_na_otrokov_razvoj dne 13. 11. 2014.
68
Kavčič, T. (2009). Igra dojenčka in malčka. V: L. Marjanovič Umek, M. Zupančič (ur.),
Razvojna psihologija (278–290). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete:
distribucija Rokus Klett.
Klodič, K. (2015). Didaktične igre pri obravnavi gibanja v 1. in 4. razredu osnovne šole (magistrsko delo). Pedagoška fakulteta, Ljubljana.
Kolar, M. (2011). Učni načrt. Program osnovna šola. Spoznavanje okolja (elektronski vir).
Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo. Pridobljeno s:
http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/os/prenovljeni_UN/UN_spo znavanje_okolja_pop.pdf dne 21. 5. 2015.
Kompare, A., Straţišar, M., Dogša, I., idr. (2011). Psihologija: spoznanja in dileme: učbenik za psihologijo v 4. letniku gimnazijskega izobraţevanja. Ljubljana: DZS.
Krapše, T. (1998). Didaktična igra pri pouku. Razredni pouk, let. 1, št. 1, str. 14–15.
Lowe, K. N. (1988). Games and toys in the Teaching of Science and Technlogy. A Resorce Document on Loe Cost Educational Activities for Children in Primary and Early Secondary Levels of Education. Unesco: Division of Science, Technical and Environmental Education.
Univerza v Indiani.
Majerhold, K. (2010). Čustva so del našega razvoja kot vrste. V: B. Beznec (ur.), Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo (22–33). Ljubljana: Študentska zaloţba.
Marjanovič Umek, L., Zupančič, M. (2001). Teorija otroške igre. V: L. Marjanovič Umek, M.
Zupančič (ur.), Psihologija otroške igre: od rojstva do vstopa v šolo (1–33). Ljubljana:
Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Marjanovič Umek, L. (2009). Spoznavni razvoj v zgodnjem otroštvu. V: L. Marjanovič Umek, M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (291–315). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete: distribucija Rokus Klett.
Marjanovič Umek, L., Svetina, M. (2009). Spoznavni in govorni razvoj v srednjem in poznem otroštvu. V: L. Marjanovič Umek, M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (408–428).
Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete: distribucija Rokus Klett.
Marjanovič Umek, L., Svetina, M. (2009). Spoznavni razvoj v mladostništvu. V: L. Marjanovič Umek, M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (525–546). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete: distribucija Rokus Klett.
Marjanovič Umek, L., Zupančič, M. (2009). Teorije psihičnega razvoja. V: L. Marjanovič Umek, M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (28–64). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete: distribucija Rokus Klett.
69
Mesec, M. (2015). Učinkovitost didaktičnih iger pri spoznavanju vremena in zmesi v 2. razredu osnovne šole (magistrsko delo). Pedagoška fakulteta, Ljubljana.
Petauer Vizjak, K. (2011). Didaktične igre pri spoznavanju okolja v drugem razredu osnovne šole (diplomsko delo). Pedagoška fakulteta, Maribor.
Plestenjak, M. (1992). Vpliv igre na usvajanje novih spoznanj. Pedagoška obzorja, let. 19–20, št.
7, Novo mesto, str. 3–6.
Praper, P. (1993). Za razvojno fazo specifične igre. Psihološka obzorja, št. 3–4, str. 159–171.
Praper, P. (1995). Otrok in igra, igralna terapija in preventiva. Educa, let. 5, št. 4, str. 183–197.
Rapuš Pavel, J. (2009). Trening socialnih spretnosti – krepitev socialne kompetence in učinkovitih socialnih interakcij. V: P. Pregelj in R. Kobentar (ur.), Zdravstvena nega in zdravljenje motenj v duševnem razvoju (361–369). Ljubljana: Psihiatrična klinika Ljubljana.
Razdevšek-Pučko, C. (1993). Razredna interakcija: študijsko gradivo za pedagoško fakulteto.
Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Rugelj, J. (2015). Izobraţevalne računalniške igre. Vzgoja in izobraţevanje, let. 46, št. 2–3, str.
24–28.
Ruth Rice (2011). Spodbudite kognitivni razvoj pri otroku. Pridobljeno s http://babybook.si/dojencek/razvoj-dojencka/mejniki-otrokovega-razvoja-po-mesecih/spodbudite-kognitivni-razvoj-pri-otroku.html dne18. 3. 2011
Sagadin, J. (1991). Razprave iz pedagoške metodologije. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Singer, J. H. (1994). Imaginative play and adaptive development. V: J. H., Goldstein (ur.). Toys, play and child development. Cambridge: Cambridge University Press, 6 – 26.
Smrtnik Vitulić, H. (2009). Spoznavanje otrok v razredu: izbrane teme iz razvojne psihologije za izvajanje prakse. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Starting point – teaching entry level geoscience. Why use games to teach. Pridobljeno s http://serc.carleton.edu/introgeo/games/whygames.html dne 6. 7. 2015.
Starting point – teaching entry level geoscience. How to teach using game-based learning.
Pridobljeno s http://serc.carleton.edu/introgeo/games/howtogbl.html dne 6. 7. 2015.
Strmčnik, F. (1993). Učna diferenciacija in individualizacija v naši osnovni šoli. Ljubljana:
Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport.
Stroh, K., Robinson, T., Proctor, A. (2014). Vsak otrok se je sposoben učiti: raba orodij in igre v pomoč otrokom z zaostankom v razvoju. Brezovica pri Ljubljani: Cangura.com
70
Toličič-Pogačnik, S. (1983). Otrok, igra in igrače. V: M. Bergant (ur.), Razvijamo sposobnosti predšolskega otroka (53–89). Ljubljana: Zveza prijateljev mladine.
Wood, E. (2010): Developing integrated pedagogical approaches to play and learning. V: P.
Broadhead, J. Howard, E. Wood (ur.), Play and learning in the early years (9–27). Los Angeles (etc.): Sage.
Wikipedija: Educational video game. Pridobljeno s
http://en.wikipedia.org/wiki/Educational_video_game dne 8. 4. 2015.
Zakon o osnovni šoli, Uradni list RS, št. 81, 2006. Pridobljeno s http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?sop=2006-01-3535 dne 4. 4. 2016.
Zupančič, M. (2001). Vloga odraslega v otrokovi igri. V: L. Marjanovič Umek, M. Zupančič (ur.), Psihologija otroške igre: od rojstva do vstopa v šolo (107–125). Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Zupančič, M. (2009). Zaznavni in spoznavni razvoj dojenčka in malčka. V: L. Marjanovič Umek, M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (186–215). Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete: distribucija Rokus Klett.
Ţerovnik, A. (2004). Otroci s posebnimi potrebami. Ljubljana: Druţina.
71
6 PRILOGE
PRILOGA 1: PRIPRAVA ZA SPOZNAVANJE OKOLJA, 1. DEL