Kot navedeno v predhodnem poglavju, je spremenljivka »stopnja zadolženosti« prisotna v velikem številu raziskav. Vendar pa so različni avtorji poleg zadolženosti analizirali tudi nekatere druge dejavnike, ki bi lahko bili povezani s prevrednotenjem. V nadaljevanju bodo predstavljeni predvsem tisti dejavniki, katere je smiselno analizirati tudi v slovenskem okolju, saj so nekateri dejavniki, kot npr. verjetnost prevzema podjetja ali donosnost delnic in tržna cena delnice, predvsem značilni za države z razvitim kapitalskim trgom.
8.2.1 Informiranje vlagateljev
Raziskava, ki sta jo izvedla Jaggi in Tsui (2001, 161), nakazuje, da hongkonški menedžerji prevrednotujejo OOS predvsem z namenom, da bi informirali vlagatelje o vrednosti OOS.
Avtorja navajata, da želijo menedžerji s prevrednotenjem vlagateljem posredovati kakovostne informacije o pošteni vrednosti OOS, saj to vpliva na sprejemanje njihovih odločitev.
Brown, Izan in Loh (1992, 36) prav tako navajajo, da prevrednotenje sredstev omogoča vlagateljem pridobiti pomembne informacije. Avtorji navajajo, da se na ta način zmanjšuje tudi asimetrija informacij, saj se vlagateljem po opravljenem prevrednotenju posreduje notranje informacije.
Easton, Eddey in Harris (1993, 9) so na podlagi intervjujev s finančnimi direktorji podjetij iz VB ugotovili, da so kot glavni razlog za prevrednotenje navedli pošteno in resnično prikazana računovodska poročila.
8.2.2 Delež opredmetenih osnovnih sredstev
Delež OOS je prav tako eden od proučevanih dejavnikov v povezavi s prevrednotenjem. OOS predstavljajo v posojilnih pogodbah jamstvo in so zato povezani z zmožnostjo zadolževanja (Barlev idr. 2007, 1036; Cotter in Zimmer 1995, 138). Iz tega razloga Barlev in drugi (2007) predvidevajo, da se bo management v primeru majhnega deleža OOS odločil za prevrednotenje z namenom, da bi nato lahko izkazal večji delež. Obenem avtorji navajajo, da bo v primeru, ko ima podjetje velik delež OOS v celotnih sredstvih, tudi izid prevrednotenja večji, zato pravijo, da je tudi to lahko eden od dejavnikov, ki bo vplival na odločitev managementa, da izvede
prevrednotenje. Rezultati njihove raziskave nakazujejo, da obstaja za anglosaško računovodsko območje pozitivna povezanost med deležem OOS v celotnih sredstvih in prevrednotenjem.
Nasprotno se je izkazalo za kontinentalno računovodsko območje. Za južnoameriško in tranzicijsko območje pa ta povezanost ni bila statistično značilna.
Jung in drugi (2013) so na podlagi odgovorov finančnih direktorjev v ZDA glede uvedbe modela prevrednotenja oz. poštene vrednosti ob morebitnem prehodu na MSRP ugotovili, da bi ta model uvedla tista podjetja, ki imajo večji delež OOS v sredstvih.
Choi in drugi (2013) so prav tako proučevali povezanost deleža OOS v sredstvih s prevrednotenjem. Rezultati njihove raziskave nakazujejo, da je verjetneje, da bodo prevrednotenje OOS izvedla tista podjetja, ki imajo na razpolago za prevrednotenje večji delež OOS (in nepremičnin), saj bodo morebitne koristi, ki izhajajo iz prevrednotenja v tem primeru večje.
Rezultati raziskave, ki sta jo izvedla Christensen in Nikolaev (2013), so prav tako pokazali, da obstaja večja verjetnost, da bodo uporabljala model poštene vrednosti oz. prevrednotenja tista podjetja, ki imajo višji delež OOS v celotnih sredstvih. Obenem so rezultati pokazali, da obstaja večja verjetnost, da bodo tista podjetja, ki vrednotijo naložbene nepremičnine po pošteni vrednosti, za merjenje OOS po pripoznanju uporabljala model prevrednotenja.
Nasprotno pa so pokazali rezultati na analiziranem vzorcu hrvaških podjetij. In sicer, da delež OOS v celotnih sredstvih ni statistično značilna spremenljivka v povezavi s prevrednotenjem (Aljinović Barać in Šodan 2011). Podobno je nakazala raziskava na vzorcu podjetij iz VB, ki sta jo izvedla Lin in Peasnell (2000). Rezultati namreč nakazujejo, da ni mogoče potrditi povezanosti med prevrednotenjem in deležem OOS.
8.2.3 Velikost podjetja
Velikost podjetja je prav tako eden izmed proučevanih dejavnikov v povezavi s prevrednotenjem. Predvsem je tu analizirana povezanost z nižanjem političnih stroškov.
Izhodišče temu predstavlja pozitivna računovodska teorija in hipoteza velikosti, kot sta jo zasnovala Watts in Zimmerman (1986).
Lin in Peasnell (2000, 165) navajata, da prevrednotenje vpliva na znižanje kazalnika donosnosti kapitala. S tem podjetja odvračajo pozornost sindikatov in drugih vladnih institucij. Avtorja sta v svoji raziskavi ugotovila, da je prevrednotenje značilnejše za večja podjetja v proučevanem vzorcu. Podobno nakazuje raziskava Chenga in Lina (2009), ki sta tako kot Lin in Peasnell analizirala podjetja v VB. Tudi rezultati njune raziskave nakazujejo, da je prevrednotenje značilnejše za večja podjetja.
Prav tako rezultati raziskave Browna, Izana in Loha (1992, 39) nakazujejo, da obstaja večja verjetnost, da bodo prevrednotenje izvedla večja podjetja .
Velikost podjetja in prevrednotenje OOS so proučevali tudi Aljanović Barać in Šodan (2011).
V raziskavi, ki sta ju izvedla na Hrvaškem, rezultati nakazujejo, da obstaja povezanost med političnimi stroški in prevrednotenjem. In sicer so rezultati pokazali, da je verjetneje, da bodo prevrednotenje izvedla večja podjetja z višjo donosnostjo kapitala. Pri tem avtorja predvidevata, da podjetja s prevrednotenjem želijo znižati poslovni izid in odvrniti pozornost od vladnih institucij. Prav tako so v raziskavi Eastona, Eddeya in Harrisa (1993) v VB dva od 80 intervjuvanih finančnih direktorjev izpostavila kot glavni razlog za prevrednotenje politične stroške. Dejala sta, da se s prevrednotenjem: zniža izkazana dobičkonosnost in odvrne pozornost s strani javnosti in države.
8.2.4 Denarni tok, likvidnost in denarne rezerve
Cotter in Zimmer (1995, 139) navajata, da lahko podjetja opravijo prevrednotenje v primeru, če bo njihov denarni tok iz poslovanja nakazoval na nezmožnost odplačila dodatnega dolga. S prevrednotenjem bi tako podjetja dosegla izboljšanje povečanega kreditnega tveganja, ki izhaja iz zmanjšanega denarnega toka iz poslovanja, in si na ta način lahko povečala zmožnost dodatnega zadolževanja. Zato avtorja predvidevata, da bodo koristi iz prevrednotenja večje za podjetja, ki na podlagi denarnega toka iz poslovanja izkazujejo potencialno nezmožnost odplačila dodatnega dolga. Rezultati njune raziskave nakazujejo, da je prevrednotenje povezano z zmanjševanjem denarnega toka iz poslovanja, predvsem pri podjetjih, ki so visoko zadolžena.57 Nasprotno so pokazali rezultati raziskave, ki sta jo izvedla Aljanović Barać in Šodan (2011) na Hrvaškem, ki nakazujejo, da je verjetneje, da bodo prevrednotenje izvedla podjetja, katerim denarni tok iz poslovanja raste.
Aljanović Barać in Šodan (2011) sta proučevala tudi likvidnost58 podjetja v povezavi s prevrednotenjem. Rezultati so nakazali, da obstaja verjetnost, da bodo prevrednotenje izvedla tista podjetja, ki imajo nižji kazalnik likvidnosti.
Withred in Chan (1992) sta analizirala povezanost med prevrednotenjem in denarnimi rezervami, ki jih ima podjetje na razpolago. Rezultati njune raziskave so pokazali, da imajo podjetja, ki so izvedla prevrednotenje nižje denarne rezerve59 (v razmerju s celotnimi sredstvi) od podjetij, ki prevrednotenja niso izvedla. Obenem je raziskava pokazala, da so podjetja, ki so
57 Podjetja, ki so v proučevanem vzorcu imela mediano zadolženosti (razmerje med dolgovi in sredstvi) višjo od 49 %.
58 Avtorji so likvidnost podjetja merili s kratkoročnim koeficientom (Aljinović Barać in Šodan 2011, 66).
59 V denarne rezerve sta avtorja vključila denarna sredstva in hitro unovčljive vrednostne papirje (angl.
marketable securities).
izvedla prevrednotenje, bolj zadolžena. Avtorja navajata, da »nižje denarne rezerve in višja zadolženost nakazujejo, da imajo podjetja, ki so izvedla prevrednotenje, manj manevrskega prostora, da bi se odzvala na spremembe pri investicijskih priložnostih kot podjetja, ki prevrednotenja niso izvedla« (prav tam, 68).
9 EMPIRIČNA RAZISKAVA
V nalogi se osredotočamo na proučevanje nepremičnin, saj se lahko uporabljajo kot oblika zavarovanja pri posojilih in so načeloma povezane z manjšim likvidnostnim tveganjem ali tveganjem izgube vrednosti v primerjavi z ostalimi osnovnimi sredstvi (npr. stroji) ali drugimi specifičnimi sredstvi. Prav tako so v različnih izvedenih raziskavah avtorji (Lin in Peasnell 2000, 164; Whittred in Chan 1992, 66; Christensen in Nikolaev 2013, 736) navedli, da so nepremičnine (angl. property, land, building) najpogostejša postavka, ki se prevrednotuje.
Medtem ko se obstoječe raziskave osredotočajo predvsem na izvedbo prevrednotenja v določenem trenutku ali pa izbiro modela ob npr. prehodu na nove računovodske standarde, je naša raziskava osredotočena na trenutek, ko se podjetje odloči, da bo spremenilo do tedaj uporabljen model vrednotenja OOS oz. nepremičnin po pripoznanju. Ker smo leta 2006 v Sloveniji pričeli uporabljati prenovljene SRS in so se podjetja morala odločiti, kateri model bodo za merjenje nepremičnin po pripoznanju uporabljala, bi upravičeno lahko pričakovali, da modela ne bodo spreminjala v bližnji prihodnosti, saj se izbrane računovodske usmeritve načeloma uporabljajo več časa. V naši raziskavi se osredotočamo na obdobje od leta 2006 do leta 2012. Poseben poudarek pa je namenjen obdobju po začetku finančne krize (od leta 2009 do leta 2011).