Otroci z motnjo v duševnem razvoju

Obstaja več definicij motnje v duševnem razvoju, ki temeljijo na različnih kriterijih (bioloških, psiholoških, medicinskih). Jakulić navaja pet najpogostejših kriterijev, ki se pojavljajo v različnih definicijah. To so razvojno obdobje, intelektualni primanjkljaj, socialna neustreznost, organska osnova in neozdravljivost stanja. Navedene so nekatere starejše definicije glede na leto nastanka, nekaj je tudi novejših za primerjavo, kako so se kriteriji in vsebina definicij spreminjali (po Novljan, 1997).

Tredgold (1937) pravi, da je motnja v duševnem razvoju stanje nepopolnega razvoja takšne vrste in stopnje, da se oseba ne more prilagoditi okolju in potrebuje stalen nadzor ter pomoč odraslih oseb. Po Wallinu (1950) je motnja v duševnem razvoju stanje resne in trajne poškodbe osrednjega živčnega sistema. Benda (1954) doda, da je oseba z motnjo v duševnem razvoju tista oseba, ki ni sposobna upravljati sama s seboj in potrebuje nadzor. Doll (1964) navaja šest kriterijev, ki bi jih morali upoštevati pri definiranju motnje v duševnem razvoju:

da je oseba socialno nesposobna, da je motnja nastala v obdobju od rojstva do zgodnje mladosti, da je oseba intelektualno podnormalna, da pri osebi opazimo zaostajanje v dozorevanju, da je vzrok za motnjo v duševnem razvoju bolezen ali dedni dejavnik in da je motnja v duševnem razvoju v osnovi neozdravljiva. Kanner (1957) loči absolutno in relativno motnjo v duševnem razvoju. Slednja je odvisna od norm določenega okolja, kulture. V manj zahtevnem okolju skupina oseb z motnjo v duševnem razvoju nima težav pri doseganju in uresničevanju svojih želja in se lahko celo socialno prilagodi. Absolutno motene osebe v duševnem razvoju pa delujejo kot motene tako v manj kot bolj zahtevnem okolju. Luria (1971) navaja, da so osebe z motnjo v duševnem razvoju tiste osebe, ki prebolijo možgansko poškodbo in pri njih pride do nenormalnega razvoja centralnega živčnega sistema in primanjkljajev v intelektualnem razvoju. Kovačević (1971) navaja, da imajo osebe z motnjo v duševnem razvoju znižane spoznavne sposobnosti, težave pri socialni integraciji in da je ta primanjkljaj stalen. Dolejši (1971) poda širšo definicijo: motnja v duševnem razvoju je razvojna motnja integracije psihičnih funkcij različnih stopenj z variabilno omejenostjo in s celostno subnormalno inteligentnostjo. Opazne so naslednje značilnosti: pomanjkljiv razvoj identifikacije in oblikovanja lastnega jaza, nerealno pričakovanje lastne uspešnosti in dejanske zmogljivosti, motnje v medosebnih odnosih in komunikaciji, impulzivnost, hiperaktivnost, znižana sposobnost uravnavanja in navezovanja logičnih zvez, zmanjšano mehanično in

22

logično pomnjenje, kratkotrajna pozornost, skromen besedni zaklad in okorelost izražanja ter motnje vizualne in motorične koordinacije.

AAMR (Ameriško združenje za osebe z motnjami v duševnem razvoju) je leta 1992 podalo naslednjo definicijo motnje v duševnem razvoju: omenjena motnja odraža resnejše omejitve v delovanju posameznika, ki nastanejo pred 18. letom. Označujejo jo pomembno znižanje intelektualnega delovanja in resnejše omejitve pri dveh ali več prilagoditvenih sposobnostih:

komunikaciji, skrbi za sebe, bivanju, socialnih spretnostih, vključevanju v širše okolje, samostojnosti, branju, pisanju in računanju, izkoriščanju prostega časa in delu.

V mednarodni klasifikaciji bolezni (MKB–10) se uporablja izraz mentalna retardacija za kategorijo tako imenovane duševne manjrazvitosti, ki je definirana kot stanje zaustavljenega ali nepopolnega duševnega razvoja, pri katerem gre za pomanjkanje spretnosti, ki se pokažejo v razvojnem obdobju, pomanjkanje znanja in spretnosti, ki prispevajo k splošni ravni inteligentnosti (kognitivne, govorne, motorične in socialne sposobnosti). Retardacija se lahko pojavlja z drugimi duševnimi in telesnimi motnjami ali brez njih. Ob mentalni retardaciji se lahko pojavijo pridružena stanja, kot so npr. avtizem, druge razvojne motnje, epilepsija, vedenjske motnje ali resna telesna oškodovanost. Stopnje mentalne retardacije po mednarodni klasifikaciji so blaga, zmerna, huda in globoka duševna manjrazvitost. Namesto izraza mentalna retardacija se od leta 2007 uporablja izraz motnja v duševnem razvoju oziroma motnja v spoznavnem delovanju (intellectual disability). Sprememba izraza preusmerja poudarek z opisa motnje v posamezniku na težave, ki so posledica medsebojnega delovanja posameznikovih kapacitet pri spoprijemanju z zahtevami okolja (Kodrič, 2010).

V starejših virih je prevladoval biološki model, kjer je bila motnja opredeljena z organskimi vzroki in nepovratnostjo stanja. Snell in drugi (2009) menijo, da so za pojav motnje odgovorni poleg bioloških tudi psihosocialni dejavniki ter prepletanje obojih. V novejših definicijah torej prevladuje biopsihosocialni model. Gre za vpliv bioloških, psiholoških in socialnih dejavnikov.

AAIDD – Ameriško združenje za intelektualne in razvojne motnje (prej omenjeno kot AAMR) v definiciji iz leta 2002 upošteva poleg spoznavne tudi posameznikovo raven

23

vedenjske prilagojenosti. Motnjo opredeli s tremi kriteriji: nižja raven spoznavnega delovanja, primanjkljaji na področju socialnega vedenja, pojav motnje v otroštvu.

V Sloveniji so Čuk, Galeša, Kotar in Novljan leta 1990 (Novljan, 1997) pripravili gesla za poimenovanje oseb s posebnimi potrebami in oseb z motnjo v duševnem razvoju. Osebe z motnjo v duševnem razvoju imajo stalen primanjkljaj na področju spoznavnih sposobnosti.

Težave imajo s socialno integracijo. Glede na etiologijo so jih razdelili na osebe z organskimi in na osebe s funkcionalnimi motnjami. Skupine oseb z motnjami v duševnem razvoju so:

• osebe z lažjo motnjo v duševnem razvoju, ki imajo toliko znižane učne sposobnosti, da potrebujejo posebno učno-vzgojno delo,

• osebe z zmerno motnjo v duševnem razvoju, ki imajo toliko znižane sposobnosti, da se jih vključuje v program za delovno usposabljanje in potrebujejo stalno vodenje,

• osebe s težjo motnjo v duševnem razvoju, ki imajo toliko znižane sposobnosti za usposabljanje, da jih je mogoče vključevati le v program osnovnega usposabljanja in potrebujejo stalni nadzor,

• osebe s težko motnjo v duševnem razvoju, ki imajo toliko znižane sposobnosti, da potrebujejo stalno varstvo, posebno skrb in nego.

V Sloveniji se je uveljavila lestvica s štirimi stopnjami. Govorimo o osebah:

 z lahko (IQ 51–70),

 z zmerno (IQ 36–50),

 s težjo (IQ 21–35),

 s težko (IQ 0–20) motnjo v duševnem razvoju.

Stopnjo motnje ocenimo s klinično psihološkim pregledom (Kodrič, 2010). Vendar motnje ne opredelimo le na podlagi spoznavnega razvoja, ampak upoštevamo celoten posameznikov razvoj in delovanje. Motnja v duševnem razvoju je torej nevrološko pogojena razvojna motnja, ki nastopi pred dopolnjenim 18. letom in se kaže v pomembno nižjih intelektualnih sposobnostih ter pomembnih odstopanjih prilagoditvenih spretnosti. Otroci z motnjami v duševnem razvoju imajo pomembno znižano splošno intelektualno raven/funkcioniranje, vključno z znižanimi sposobnostmi učenja, sklepanja in reševanja problemskih okoliščin ter znižanimi sposobnostmi abstraktnega mišljenja in presojanja in znižane prilagoditvene funkcije oziroma spretnosti. Primanjkljaji v prilagoditvenih spretnostih se pomembno

24

odražajo na področjih govora in komunikacije, skrbi zase, samostojnosti, socialnih spretnostih, učnih in delovnih zmožnostih, funkcionalnih učnih sposobnostih, sposobnostih praktičnih znanj, skrbi za lastno varnost. Učinkovitost teh funkcij je povezana z omejitvami zaradi znižanih splošnih intelektualnih sposobnosti (Vovk-Ornik, 2015).