OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI

Otroci s posebnimi potrebami so po Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (2. člen, 2011), otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci, gluhi in naglušni otroci, otroci z govorno -jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja ter otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje programov vzgoje in izobraževanja z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene programe vzgoje in izobraževanja oziroma posebne programe vzgoje in izobraževanja.

V izobraževalni program osnovne šole s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo so usmerjeni otroci, za katere komisije za usmerjanje presodijo, da imajo takšne razvojne in učne zmožnosti, da bodo, predvidoma s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, dosegli vsaj minimalne cilje oz.

standarde znanja, določene v učnih načrtih za predmete v predmetniku osnovne šole za razred, v katerega se vključuje otrok s posebnimi potrebami.

Za otroke s posebnimi potrebami, ki glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oziroma motnje ne morejo doseči izobrazbenega standarda po izobraževalnem programu osnovnošolskega izobraževanja, se sprejme prilagojen izobraževalni program z nižjim izobrazbenim standardom.

V prilagojen program vzgoje in izobraževanja z nižjim izobrazbenim standardom so vključeni zraven tistih učencev, ki kljub vsem prilagoditvam, prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo ne dosežejo minimalnih standardov znanja tudi učenci z lažjo motnjo v duševnem razvoju,...

Znanje in napredovanje je v času otrokovega šolanja vedno povezano z branjem.

Veliko je takšnih učencev, ki imajo težave na področju branja in zato ti učenci slabše napredujejo in dosegajo skromnejše rezultate, saj zaradi bralnih težav in

35

nerazumevanja prebranega sami ne zmorejo predelati posameznih besedil ali učnih vsebin.

V času šolanja najbolj ovirajo učno uspešnost prav težave na področju branja in pisanja (Reid, 2002, v Pečjak, 2006).

"Slabše bralne sposobnosti so lahko posledica splošnih ali specifičnih učnih težav." (Kavkler, Magajna, Čačinovič Vogrinčič, Pečjak, Golobič, 2008) Za omenjene specifične bralne težave se v tujini v zadnjem času pogosto omenja termin disleksija. (Reid, 2002, v Pečjak, 2006)

Kar pa seveda ne pomeni, da imajo vsi učenci, ki obiskujejo program osnovne šole s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo disleksijo. Imajo pa veliko podobnih težav na področju branja in bralnega razumevanja, kakršne imajo učenci z disleksijo.

5.1. Značilnosti otrok, ki obiskujejo program osnovne šole s prilagojenim izvajanje in dodatno strokovno pomočjo

Učenci, ki imajo težave na področju branja, hkrati pa tudi na področju bralnega razumevanja in v osnovni šoli prejemajo dodatno strokovno pomoč, največkrat sodijo v skupino učencev s primanjkljaji na posameznih področjih učenja.

Z izrazom primanjkljaji na posameznih področjih učenja opisujemo zelo raznoliko skupino primanjkljajev, ki se kažejo z zaostankom v zgodnjem razvoju in/ali v izrazitih težavah na katerem koli od naštetih področji: pozornost, pomnjenje, mišljenje, koordinacija, komunikacija, branje, pisanje, pravopis, računanje, socialna kompetentnost in čustveno dozorevanje. Hkrati pa primanjkljaji vplivajo tudi na posameznikovo sposobnost interpretiranja zaznanih informacij in/ali povezovanja informacij in jih tako ovirajo pri učenju šolskih veščin (branju, pisanju, pravopisu ali računanju). Težave so notranje, nevrofiziološke narave in niso primarno pogojene z vidnimi, slušnimi ali motoričnimi težavami, motnjami v

36

duševnem razvoju, čustvenimi motnjami ali neustreznimi okoljskimi dejavniki, čeprav se lahko pojavljajo skupaj z njimi. (Kavkler, Bregar-Golobič, Čačinovič- Vogrinčič, Magajna, Klug, Pečjak in Vernik, 2008)

Učenci, ki obiskujejo program osnovne šole s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo imajo v velike meri težave na področju branja in bralnega razumevanja, saj lahko imajo zmanjšane zmožnosti usvajanja, razumevanja in/ali smiselne uporabe govora, jezika in komunikacije. Imajo veliko težav, ki imajo za posledico slabše branje in bralno razumevanje. Imajo težave na teh področjih, saj se težko učijo na tradicionalen način ali tako hitro, kot se to naučijo njihovi vrstniki.

(Kavkler, Bregar-Golobič, Čačinovič- Vogrinčič, Magajna, Klug, Pečjak in Vernik, 2008)

5.2. Značilnosti otrok, ki obiskujejo prilagojen program vzgoje in izobraževanja z nižjim izobrazbenim standardom

Učenci z lažjimi motnjami v duševnem razvoju imajo v primerjavi z vrstniki kvalitativno drugačno kognitivno strukturo, ki se kaže v počasni sposobnosti generalizacije in konceptualizacije, omejenih spominskih sposobnostih, težavah v diskriminaciji, sekvencioniranju, omejenem splošnem zanju, bolj konkretnem kot abstraktnem mišljenju. Zaradi nižjih intelektualnih sposobnosti je omejena tudi njihova sposobnost reševanja problemov. Na področju komunikacije imajo ti učenci težave v artikulaciji in tudi receptivne ter eskspresivne težave. Njihov socialni razvoj poteka tako kot pri vrstnikih, samo prehod iz ene faze v drugo je počasnejši in včasih bolj zapleten, ker imajo slabše razvite socialne spretnosti, manj so kritični do drugih učencev in se nagibajo k nezrelemu presojanju socialnih situacij. Dokazano je, da je proces dozorevanja teh učencev upočasnjen, poln vzponov in padcev, zato pri tem potrebujejo pomoč in vodenje, zlasti pa učenje socialnih veščin, ki jim bodo po končanem šolanju omogočile lažjo vključitev v širše socialno okolje. V času šolanja v primerjavi z vrstniki ne dosežejo enakovrednega izobrazbenega standarda, potrebujejo prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom, njim prilagojene metode ter ustrezne kadrovske in druge pogoje.

37

Učenci z lažjimi motnjami v duševnem razvoju imajo težave na področju učnih spretnosti, branja, pisanja in računanja.

Učenci z lažjimi motnjami v duševnem razvoju se lahko naučijo učnih, socialnih in poklicnih spretnosti, a jih usvajajo počasneje in dalj časa kot njihovi vrstniki.

Sposobni so se usvojiti določenih pravil in vedenje v različnih socialnih situacijah, a imajo kljub temu težave v socialni interakciji z ljudmi. Po večini potrebujejo vodenje in pomoč. skozi vso osnovnošolsko izobraževanje je potrebno nameniti pozornost na učenje branja, pisanja, aritmetike in učenju socialnega vedenja.

Vendar pa je tudi v višjih razredih osnovnošolskega izobraževanja potrbno poudarek nameniti učenju osnov komunikacije in praktičnim govornim spretnostm, saj so ti primanjkljaji še vedno prisotni. (Žagar, 2012)

Merill in Mullen (1952, po Ribić,1987 v Žagar, 2012) ugotavljata, da je sposobnost branja učencev z lažjo motnjo v duševnem razvoju nižja, kot je njihova mentalna starost. Učenci v osnovni šoli v povprečju obvladajo branje pri starosti 6 do 6,5 let, medtem ko učenci z lažjo motnjo v duševnem razvoju šele pri mentalni starosti 9 do 10 let. Ampak tudi takrat še vedno zaostajajo za vrstniki.

Učenci z lažjo motnjo v duševnem razvoju imajo težave pri povezovanju črk v zloge in besede, črke izpuščajo, zamenjujejo, obračajo ali dodajajo. Imajo tudi težave s pisanjem po nareku, imajo šibek besedni zaklad, motnje artikulacije in pri razumevanju govornih kretenj drugih ljudi.

38