OTROK V CESTNEM PROMETU

Ceste, promet, ki poteka po njih, pravila katera veljajo za vključevanje v cestni promet, vse to so si izmislili odrasli za svoje potrebe (Knol, 1978). Ob vsem tem pa so čisto pozabili na najmlajše prebivalce, ki se nehote pojavljajo v tem »kaosu«, kot ga sami verjetno doživljajo, ko vozila nenehno drvijo mimo njih. Otroci se vsakodnevno vključujejo v promet, vendar do desetega leta še ne znajo in ne zmorejo samostojno sodelovati v prometu (Žlender idr, 1996).

3.2.1 Prenatalna doba

Otrok v svet prometa vstopa že v prenatalni dobi, saj je njegova mati udeleženka v prometu, pa naj bo to kot pešakinja, voznica ali sopotnica. Vsaka stresna situacija, kateri je podvržena v prometu, negativno vpliva tudi na počutje otroka v njej. Zato mora v prometnih okoliščinah, v katerih se znajde, ravnati odgovorno do sebe in do otroka, ki ga pričakuje. Udeleženci v prometu morajo biti zato na bodoče mamice še posebej pozorni (Glogovec, 1996).

3.2.2 Otrok v vozilu

Ko otrok prijoka na svet, je njegova prva pot iz porodnišnice že povezana s prometom, saj ga starši z avtomobilom odpeljejo domov. V avtomobilu mora biti pravilno nameščen varnostni sedež, ki ga pritrdimo z varnostnim pasom. Otrok mora biti v njem vedno čvrsto pripet, da njegovo telo ob morebitnem trku ne zaniha preveč. Varnostni sedež za dojenčke do enega leta starosti mora biti obrnjen tako, da je otrok v njem nameščen s hrbtom v smeri vožnje, saj v primeru trka ali močnejšega zaviranja otrok s celim telesom pritisne na sedež, kar zmanjša posledice udarca. Sedež je lahko pritrjen na sprednji ali zadnji sedež, vendar v primeru, da je pritrjen na sprednji sedež, mora biti zračna vreča ( ang. airbag ) nujno izključena. Od enega leta starosti naprej, otrok sedi v varnostnem sedežu nameščenem na zadnjem sedežu in je

12

obrnjen v smeri vožnje. Večji otrok mora biti nameščen v primernem otroškem sedežu – jahaču z naslonom za glavo in naslonjalom za hrbet ter pripet z običajnim varnostnim pasom. Po Zakonu se morajo otroci voziti tako do 12. leta starosti oz. višine 150 cm (Markl, Žlender, 2009).

SKUPINE VARNOSTNIH SEDEŽEV

Razdeljeni so v pet skupin, in sicer glede na otrokovo starost in težo.

1. SKUPINA 0:

V to skupino spadajo sedeži za otroke do 9. meseca starosti oziroma do največ 10 kg telesne teže.

2. SKUPINA 0+

V to skupino spadajo sedeži za otroke do 15. meseca starosti oziroma do največ 13 kg telesne teže.

3. SKUPINA 1

V to skupino spadajo sedeži za otroke stare od 9 mesecev do 4. leta starosti oziroma težke od 9 do 18 kg.

4. SKUPINA 2

V to skupino spadajo sedeži za otroke stare od 3 do 6 let oziroma težke od 15 do 25 kg.

5. SKUPINA 3

V to skupino spadajo sedeži za otroke stare od 6 do 10 let oziroma težke od 22 do 36 kg.

Na evropskem trgu so v prodaji samo varnostni sedeži, ki ustrezajo novejšemu mednarodnemu standardu ECE R44/04. Ta standard zagotavlja, da so posamezni deli sedeža izdelani iz ustreznih materialov, da je sedež uspešno prestal teste varnosti in da se ustrezno namesti v vozilo ali z ISOFIX sistemom ali s tritočkovnim avtomatskim varnostnim pasom. V skladu s tem standardom mora biti sedež preizkušen, kako zaščiti otroka pri čelnem trčenju s hitrostjo 50 km/h. Vsak varnostni sedež ima homologacijsko nalepko (slika 8), na kateri so navedeni elementi, in sicer oznaka ECE R44/04 zagotavlja, da sedež ustreza navedenem standardu

13

Universal, kar pomeni, da se sedež lahko uporablja v vseh modelih avtomobilov. Na nalepki je tudi oznaka, ki navaja, kakšni teži otroka je sedež namenjen. Nato so navedene še oznake, da je bil sedež preizkušen, v kateri državi je bil preizkušen in še številka testa, katera pove, da sedež ustreza standardu ECE R44/04, in inštitut, kjer je bil testiran (http://www.avp-rs.si).

Slika 8: homologacijska nalepka

Starši smo otrokom vzor in zgled. Vedno nas opazujejo in spremljajo naše vedenje in obnašanje.

Tudi v avtomobilu. Zato moramo vedno uporabljati varnostni pas in voziti mirno in strpno. Med vožnjo je priporočljivo imeti zadaj v vozilu izključeno odpiranje vrat in oken. Kadar izstopimo iz vozila, v katerem prevažamo otroke, pa čeprav samo za trenutek, motor ugasnemo, ključe vzamemo iz ključavnice in potegnemo ročno zavoro. Otrok nikoli ne puščamo v parkiranem avtomobilu. Iz vozila naj vstopajo in izstopajo vedno na tisti strani, ki je obrnjena stran od ceste, na pločnik, če je le možno. Mlajšega otroka vedno vzamemo iz vozila sami (Markl, Žlender, 2009)

3.2.3 Otrok pešec

Otroci hitro shodijo, vendar njihova hoja še ni tako spretna, da bi z lahkoto hodili, kaj šele tekali. Zrelost v hoji dosežejo šele pri petem letu starosti, kar pa še ni dovolj za samostojno vključevanje v promet (Žlender idr., 1996). Težave v prometu imajo predvsem zaradi postopnosti zaznavnega in spoznavnega razvoja. Otroci nimajo tako širokega vidnega polja kot odrasli, zato vozilo vidijo kasneje kot mi. Slišijo sicer dobro, vendar ne znajo določiti, iz katere smeri vozilo slišijo prihajati. Tudi hitrosti vozila ne znajo presoditi in ne oceniti njegove

14

razdalje. S pojmoma levo in desno imajo še težave. Njihova koncentracija je kratkotrajna in hitro preusmerijo svojo pozornost na kaj bolj zanimivega (ljudi, živali, objekte …), ne zmorejo še posploševanja in uporabe splošnih pravil, kot je npr. pravilo kako prečkamo cesto. Zato je njihova varnost ogrožena. Največ žrtev med otroki pešci je v starosti od štirih do sedmih let. V tej starosti še ne zmorejo vseh zahtev sodobnega prometa, zato potrebujejo pomoč, učenje, nasvete, vodenje in nadzor odraslih. S svojim obnašanjem in ravnanjem smo otrokom vzor.

Opazujejo nas in posnemajo in si tako pridobivajo potrebna znanja in izkušnje, razvijajo sposobnosti in navade, zato moramo izkoristiti vsako priložnost doma, na sprehodu ali v avtu in jim pokazati, kakšno je pravilno ravnanje v določenih prometnih situacijah (Žlender idr., 1996)

3.2.4 Otrok kolesar

Za otroka je koristno, da kar najhitreje obvlada spretnosti, ki so potrebne za vožnjo s kolesom, saj lahko starši že samo vožnjo s kolesom izkoristimo za učenje otrok o varnosti v cestnem prometu (Borštnar, 1996).

Odrasli lahko otroka vozimo na kolesu do sedmega leta starosti, vendar le, če imamo nanj pritrjen poseben sedež in stopalke za noge. Stopalke preprečujejo, da bi otroci dobili noge med napere, kar bi lahko privedlo do nesreče in poškodb. Po četrtem letu starosti se lahko otrok vozi z dvokolesom brez dodatnih koleščkov, vendar do desetega leta starosti, ko bo lahko opravljal izpit za vožnjo s kolesom, ni sposoben samostojne vožnje v prometu. Otrok do šestega leta starosti sme voziti kolo le po pešpoteh ali v območju za pešce in na neprometnih površinah.

Za lažje obvladovanje potrebne spretnosti, mora imeti otrok kolo (slika 9), ki je primerno njegovi starosti. Višino sedeža nastavimo tako, da otrok pri sedenju z nogami doseže tla. Kolo pa mora imeti tudi potrebno opremo, predvsem zvonec in zavore. Ročice ročnih zavor morajo biti tako oblikovane, da jih otrok z lahkoto doseže s prsti in stisne (Markl, Žlender, 2009).

15

Slika 9: avto pelje kolo