2.2.1 Kratka zgodovina
V preteklosti se je paslo na veliko v teh od sonca obsijanih krajih, nagubanega površja, od krajev izpod Alp do morja. V drugi polovici 18. stoletja se je živali začelo zapirati v hleve.
Ker je kup gnoja veljal kot pokazatelj dobrega načina kmetovanja, so ga vsi zbirali in s tem odnašali velike količine rudninskih snovi s pašnikov in travnikov, seveda na njive. S takim načinom so izčrpavali zemljo, da je postala ogolela, kamnita, kjer samo še grmovje uspeva.
Taka zemljišča so opustili in čez čas požgali (Vidrih, 2005).
Po drugi svetovni vojni so začele k nam prihajati novosti kot so traktor, razne kosilnice in drugi traktorski priključki, prišli so novi sodobni načini vzgoje kmetijskih rastlin in reje živali. Z intenzifikacijo kmetijstva so travniki postali njive, kajti le na dobro pognojeni njivi so lahko pridelali dovolj krme za oskrbo živali, pašniki so postali travniki tam kjer se je dalo, ostale površine, ki so neprimerne za strojno obdelavo in zato nedobičkonosne so opustili. Nekateri so še vedno vztrajali pri paši na takih zemljiščih, toda ti so s svojim neznanjem naredili več škode, kot česarkoli drugega. Opuščanje kmetijskih zemljišč v sedanjem času je lahko tudi posledica prekomerne izčrpanosti zemlje travnikov in pašnikov, saj je hlevska reja in zbiranje gnoja za potrebe boljše rodovitnosti njiv še vedno prevladujoč način kmetovanja. Zato so se najprej zarasli kraški pašniki, kot najbolj izčrpana zemljišča, sedaj pa tudi travniki (Vidrih, 2005).
Preglednica 1: Spreminjanje obsega kmetijskih zemljišč in kategorij travinja v zadnjih sto letih v Sloveniji (v
Travinje 674,4 650,0 495,6 495,6 308,2
2.2.2 Realno stanje
V Sloveniji imamo le slabih 20 odstotkov travinja v nižinskem svetu, ugodnem za kmetijsko pridelavo. Preostalih 80 odstotkov travinja se nahaja v območjih z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost, od tega jih je 25 v gorsko-višinskem območju, 29 v gričevnato-hribovitem območju, 15 v kraškem območju in 11 v drugih območjih z omejenimi možnostmi za razvoj (Program razvoja..., 2007).
2.2.3 Smernice za prihodnost
Preveč je bilo povedanega in premalo narejenega. Še veliko se bo paslo v prihodnje, kdaj pa, je odvisno od spoznanja, ki ga posamezni že poznajo, ostali pa ga še morajo. To je skoraj edini in najbolj poceni način da povrnemo rodovitnost zemlji, pravi izgled krajini, ohranimo biotsko raznovrstnost tudi za tiste, ki še prihajajo in najpomembnejše, da se z prehranskimi izdelki, ki jih dajejo take živali, rejene na pašniku, zdravo prehranjujemo (Vidrih, 2005).
V bodoče naj bi spodbujali pašni tip reje živine in sicer nadzorovano pašo, s pašniki razdeljenimi na večje število čredink. Tako bomo imeli nadzor nad popasenim in nepopasenim ozemljem, nad obtežitvijo na določenem delu, izpustov fekalij in višino popasene ruše (Vidrih, 2005).
2.2.4 Raba tal
V strukturi rabe kmetijskih zemljišč zavzemajo največji delež trajni travniki in pašniki (54,6 odstotkov), sledijo njive (30,3 odstotkov) ter trajni nasadi (8,4 odstotkov) (preglednica 2). Slabih 7 odstotkov kmetijskih zemljišč predstavljajo ostala kmetijska zemljišča. To so zemljišča, kjer je bilo gospodarjenje zaradi različnih naravnih, ekonomskih in socialnih vzrokov v preteklosti opuščeno (Program razvoja..., 2007).
Kmetijstvo, živilstvo in gozdarstvo v Sloveniji se soočajo s procesi prestrukturiranja.
Majhna produktivnost ostaja problem zlasti v kmetijstvu, vzroke zanjo pa lahko iščemo predvsem v slabi zemljiški in posestni strukturi, majhni profesionalizaciji, ter razmeroma majhni delovni intenzivnosti. Po podatkih ekonomskih računov kmetijstva je bruto dodana vrednost kmetijstva v Sloveniji v povprečju 2004-2005 znašala 5.499 evrov na
polnovredno delovno moč (PDM), kar je le slaba tretjina te vrednosti v EU-25 (Program razvoja..., 2007).
Preglednica 2 : Dejanska raba kmetijskih zemljišč v Sloveniji (Program razvoja..., 2007).
Raba zemljišč Površina (ha) Delež (%) Njive in vrtovi 196.204 30,3
Travniki in pašniki 353.901 54,6 Trajni nasadi 54.649 8,4
Ostala kmet. zemljišča 43.360 6,7 Vsa kmetijska
zemljišča 648.113 100
2.2.5 Naravne omejitve in nevarnost opuščanja in marginalizacije
Območja z omejenimi dejavniki za kmetijstvo pokrivajo kar 85 odstotkov celotnega ozemlja države, od tega je skoraj 72 odstotkov hribovsko gorskih območij (Slika 1).
Znotraj območij z omejenimi dejavniki so hribovska območja, kjer so značilni strmi nagibi in velika nadmorska višina, ki otežujejo kmetijsko pridelavo, območja pogostih poplav, močnega vetra,
območje Ljubljanskega barja, in Krasa, ki s svojimi specifičnimi elementi, kot so apnenčasti teren, različna globina tal, razgiban mikro relief, vrtače, poplavna polja in drugi kraški pojavi, omejujejo rabo kmetijskih zemljišč ter območja erozijskega gričevja v osrednjem in vzhodnem delu Slovenije. Kmetijska gospodarstva v teh območjih so manj konkurenčna in zaradi odražanja specifičnih naravnih razmer v strukturi rabe kmetijskih površin tudi manj prilagodljiva. Kljub majhnim pridelovalnim potencialom za kmetijstvo pa ima kmetovanje na teh območjih zelo pomembno vlogo pri ohranjanju poseljenosti podeželskih območij ter vzdrževanju kulturne krajine in ekološkega ravnotežja (Program razvoja..., 2007).
Slika 1 : OMD v Sloveniji za Program razvoja 2007-2013 (Program razvoja..., 2007)
2.2.6 Ekološko kmetovanje
Slovenija ima, glede na naravne danosti, odlične možnosti za nadaljnji in pospešeni razvoj ekološkega kmetijstva. Zato je Slovenija na osnovi evropskega akcijskega načrta pripravila nacionalni akcijski načrt dolgoročnega razvoja ekološkega kmetijstva, ki vsebuje analize ter opredeljuje potrebe, cilje, predloge in ukrepe za vzpodbujanje dolgoročnega pospešenega razvoja ekološkega kmetijstva v Sloveniji do leta 2015.
Zaradi velike ohranjenosti biotske raznovrstnosti, pestrosti in obsega habitatov ter krajinskih posebnosti v Sloveniji prevladuje predvsem potreba po ohranjanju teh danosti tudi v bodoče. V največji meri je to mogoče doseči z uporabo okolju prijaznih kmetijskih tehnologij, z ohranjanjem kmetijske dejavnosti v območjih, kjer obstaja nevarnost opuščanja in zaraščanja ter preko trajnostne rabe gozdov. Obdelanost kmetijskih zemljišč je pomembna tudi z vidika ohranjanja oziroma zmanjšanja erozije. Ker imajo omenjene kmetijske prakse v Sloveniji pozitiven vpliv na ohranjanje narave in okolja ter varovanje voda, je nujno potrebno nadaljevanje podpor tem načinom kmetovanja tudi v prihodnjem programskem obdobju (Pravilnik o ekološki pridelavi..., 2001).
2.2.7 Turizem
Turizem je ena najpomembnejših gospodarskih panog v svetu. Pomen turizma z leti narašča in tako je tudi v Sloveniji. Strategija slovenskega turizma 2002-2006 ocenjuje, da prispeva turizem 9,1 odstotka k BDP, zaposluje 52.500 ljudi in s prilivom 1,2 milijarde evrov predstavlja okoli 1 odstotek slovenskega izvoza. V Sloveniji so določeni turistični centri (smučišča, zdravilišča, obala) dobro razviti in širijo ponudbo, medtem pa je na podeželju še vedno pomanjkanje turistične ponudbe. Podeželje ponuja veliko potenciala v obliki kulturne in naravne dediščine, kulinarike in vina, kot tudi preživljanja prostega časa, vendar ponudba ni dovolj razvita in prepoznavna (Program razvoja..., 2007).
2.2.8 Razvoj podeželja 2007-2013
Politika razvoja podeželja pomaga podeželskim območjem, da izpolnjujejo svoj potencial kot
privlačen kraj za naložbe, delo in življenje. S tem, ko so vse aktivnosti prilagojene stanju okolja in narave, neposredno podpira trajnostni razvoj. Razvoj podeželja prispeva k povečanju konkurenčnosti v kmetijskem in živilskem sektorju, pri čemer velja izpostaviti inovacije in informacijsko - komunikacijske tehnologije. Za spodbujanje inovacij in podjetništva so pomembne lokalne pobude (npr. LEADER), ki prispevajo k ustvarjanju novih delovnih mest, zvišanju dohodkov in promociji enakih možnosti na podeželju. Prav tako so pomembne podpore za razširitev dejavnosti. Precejšen vir dohodka in zaposlitvenih možnosti na podeželju predstavljajo tudi z okoljem povezane aktivnosti, kot je npr.
turizem. Poleg politike razvoja podeželja, so za razvoj podeželskega območja pomembne tudi druge politike, predvsem ukrepi strukturnih skladov.
Strategija za soočanje s prednostmi in pomanjkljivosti, ki izhaja iz analize stanja, potencialov in specifičnih potreb podeželskih območij Slovenije je opredeljena v Nacionalnem strateškem načrtu razvoja podeželja 2007 - 2013 (NSN). Izraža potrebe po izboljšanju konkurenčnosti vseh treh sektorjev primarne proizvodnje, to je kmetijstva, živilstva in gozdarstva. Poleg tega teži h krepitvi ekonomskega in socialnega stanja podeželja, ter uveljavitvi podjetniške miselnosti za povečanje zaposlenosti. Posebna pozornost je namenjena trajnostnemu gospodarjenju z naravnimi viri, vzdrževanju kulturne krajine, varovanju okolja, ohranjanju poseljenosti in identitete podeželja.
Nacionalne prednostne naloge PRP 2007 - 2013, opredeljene na podlagi NSN, zajemajo ukrepe na štirih oseh:
• Os 1- Izboljšanje konkurenčnosti kmetijskega in gozdarskega sektorja
• Os 2- Izboljšanje okolja in podeželja
• Os 3- Kakovost življenja na podeželju in diverzifikacija podeželskega gospodarstva
• Os 4- LEADER
Za pašništvo so pomembni predvsem ukrepi 2. osi, ki prispevajo k varovanju in izboljšanju stanja okolja (tal, vode in zraka), ohranjanju biotske raznovrstnosti in kulturne krajine ter s tem neposredno prispevajo tudi k doseganju ciljev na območjih Natura 2000 in območjih velike naravne vrednosti, ki so za ohranjanje biotske raznovrstnosti posebnega pomena.
Θ Ohranjanje kmetijstva na območjih z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost Za ohranitev in nadaljnjo obdelanost v OMD območjih je potrebno izravnalno plačilo zaradi
dodatnih stroškov pri kmetovanju. Izravnalna plačila bodo prispevala:
- k ohranjanju in spodbujanju sonaravnih sistemov kmetovanja, - k ohranjanju kulturne krajine,
- k trajnostni rabi kmetijskih zemljišč, - k ohranitvi delovnih mest na podeželju.
Θ Spodbujanje okolju prijaznih kmetijskih praks
Kmetijsko okoljska plačila podpirajo kmetijstvo v njegovi okoljski funkciji in s sonaravnimi načini kmetovanja prispevajo k zmanjševanju onesnaževanja okolja, ohranjajo biotsko raznovrstnost in specifične vrednote slovenskega podeželja, kot so tradicionalno kmetovanje in s tem povezano ohranjanje kulturne dediščine in tipičnih slovenskih krajin.
Plačila, ki prispevajo k trajnostnemu razvoju podeželskih območij in zagotavljanju javnih koristi, ki so tudi odraz zahtev družbe po okoljskih storitvah, se dodelijo kmetijskim gospodarstvom za izvajanje kmetovanja, ki omogoča varovanje in izboljšanje okolja, elementov krajine, naravnih virov in genetske raznovrstnosti, varuje pa tudi zdravje ljudi (Program razvoja..., 2007).
2.3 OSNOVNA NAČELA EKOLOŠKEGA KMETIJSTVA- po Inštitutu za trajnostni