Parlamentarna oz. pluralistična interpretacija Marxa te-melji na njegovi trditvi, da so državne institucije do neke mere neodvisne oz. razmeroma avtonomne v odnosu do vladajočega razreda. Takšen pogled omogoča uporabo teh institucij za boj proti interesom kapitala, zato je treba v državah, kjer se je libe-ralna demokracija že precej utrdila, uporabiti vire te tradicije, volitev in tekmovalnega strankarskega sistema za prevzem nad-zora nad državo in kasneje prestrukturiranje družbe s pomočjo državnega aparata.287
Nosilci parlamentarne ideje v marksističnem gibanju v Evropi so bili v začetku 20. stoletja zlasti nemški revizionisti.
Predvsem Kautsky, pa tudi Bernstein, sta bila glavni avtoriteti nemškega socializma in tudi druge internacionale po Engelsovi smrti. Ob koncu 19. stoletja sta se oba strinjala, da je marksi-stično ideologijo treba revidirati, glavno krmilo pa je prevzel Bernstein. Ta je zavračal historični materializem in marksizem kot znanost, ignoriral hegeljansko dialektiko ter poudarjal dar-vinizem, v filozofskem pogledu pa je prevzel novokantovsko
287 Held, Models, str. 149.
misel. Kautsky, ki ga je novokantovstvo prav tako privlačilo, je v odnosu do Bernsteina dajal veliko več poudarka darvinizmu, iz katerega je povzel predvsem boj med nasprotnimi poli in ga apliciral na razredni boj.288 Ključna razlika med njima se kaže v vztrajanju Kautskega pri realnosti razrednega konflikta, zaradi česar je vsakršno povezovanje z buržoazijo nemogoče. Kautsky je še vedno pričakoval propad kapitalizma, vendar se je zavze-mal za čakanje na revolucijo – ne na njeno pripravljanje –, ki bo nastopila, ko bodo izpolnjeni pogoji, kot so participacija delav-cev, splošno neodobravanje v družbi, šibka vlada itd.289 Bern-stein je po drugi strani zavračal revolucionarni pristop k poli-tiki; postopen politični boj bo sčasoma pripeljal do demokracije, v kateri ne bo noben razred imel privilegijev, ki so v nasprotju s skupnostjo. Takšna demokracija bo pomenila uresničitev soci-alizma, ki bo delavce dvignil z mesta proletariata na mesto bur-žuja oz. državljana.290 Čeprav so med nosilcem teoretične linije Kautskega in nosilcem praktične politike Bernsteinom obstajala nasprotja, sta oba zagovarjala parlamentarno pot v socializem, kar je postala uradna doktrina in praksa Socialdemokratske stranke Nemčije (SPD). Zaradi tega so si nemški socialisti, še posebej Kautsky in Bernstein, prislužili bridke obtožbe z Le-ninove strani, češ da so oportunisti in »izdajalci proletariata«.
Revizionizem je v socialdemokraciji v Nemčiji povzročil razdor med Bernsteinom in Kautskim na eni strani ter med radikalci (Luxemburg in Liebknecht) na drugi, prav tako pa tudi v drugi internacionali. Najbolj so se te razlike pokazale v obeh revolu-cijah, oktobrski v Rusiji in novembrski v Nemčiji, kjer je prišlo tudi do krvavega obračunavanja z nasprotniki (v Rusiji z menj-ševiki in v Nemčiji s spartakovci).291
Poglejmo si sedaj utemeljitev parlamentarizma, kot jo je izpeljal Kautsky. Ta je participativno obliko svètov zavračal, ker se ne sklada s sodobnimi zahtevami po strokovnem znanju.
Ta-288 McLellan, Marxism, str. 35–36.
289 Prav tam, str. 32–33; glej tudi Kautsky, Socijalna revolucija (1977).
290 McLellan, Marxism, str. 31.
291 Prunk, Racionalistična, str. 289–295.
kšen način vodenja družbe (ali podjetja) je v nasprotju tudi z učinkovitostjo, poleg tega pa izraža partikularne težnje, s čimer se utrjujejo lokalni interesi in principi lojalnosti. Parlamentarne volitve pa presegajo te partikularne interese in omogočajo agre-giranje in homogeniziranje interesov prek političnih strank, ki so organizirane nacionalno, kar jim omogoča pregled nad celo-tnimi javnimi potrebami in tudi viri.292
Kautskyjevo utemeljitev parlamentarne demokracije lahko spremljamo v petih točkah, v katerih smo v drugem poglavju utemeljili parlamentarizem. Kautsky izhaja iz potrebe o ločeva-nju izvršne in zakonodajne oblasti: izvrševanje pomeni hitro in usklajeno delovanje, ki zahteva enotnost, kar bi aktivna opozicija lahko uničila. Zakonodaja pa po drugi strani potrebuje soočenje konfliktnih pogledov. Zato bi združevanje obeh funkcij oblasti pomenilo kombiniranje dveh vzajemno izključujočih se načel de-lovanja.293 Voljeno telo torej mora imeti funkcijo v oblikovanju in sprejemanju politik in mora v tem procesu sodelovati samostojno.
Voljeno telo mora prav tako izvajati nadzor nad vlado, sku-paj z različnimi civilnodružbenimi akterji in lokalnimi voljenimi telesi, kar je še posebej pomembno z vidika centraliziranega ekonomskega sistema. Parlamenti morajo biti voljeni na svobo-dnih tekmovalnih volitvah, kjer se za glasove bori več strank:
»Nobena stranka ne more trditi, da zastopa celoten razred, ker so lahko isti razredni interesi zastopani na več načinov, prek različnih taktičnih postopkov, kar se nujno odraža v različnih političnih strankah.«294 Kautsky je bil prepričan, da če je Lenin mislil resno glede vladavine proletariata, potem bi moral do-voliti, da bi se različne opcije spopadle na svobodnih volitvah.
Kadar pa priznavamo potrebo po tekmovalnih demokratičnih politikah, moramo sprejeti tudi standardna liberalna zagotovila, kamor spadata posebej varovanje manjšin ter svoboda organizi-rati opozicijo.295
292 Femia, Marxism, str. 97–98.
293 Prav tam, str. 99.
294 Prav tam, str. 101.
295 Prav tam, str. 102.
Kautsky poleg tega vzpostavi pomembno razliko med svo-jim in marksističnim gledanjem na demokracijo. Doseganje ra-zrednih interesov ni stvar nekega abstraktnega bistva, temveč empirično vprašanje. Če se liberalna država sprevrže v instru-ment izkoriščajoče manjšine, to ni zaradi narave države same, marveč zaradi narave delavskega razreda, zaradi pomanjkanja enotnosti, njegove ignorance, odvisnosti in nesposobnosti bo-riti se za svoje ideje. Prevzem oblasti ne pomeni ničesar drugega kot dobiti večino v parlamentu, to zmago pa zagotavljajo notra-nja nasprotja kapitalizma, ki zaradi pokvarjenosti puščajo soci-alizem kot edino realistično alternativo.296 S takšno izpeljavo je Kautsky izpostavil odgovornost vseh članov družbe za družbeni in politični sistem, poudaril pomen politične kulture in zavr-nil materialni razredni determinizem. Enako kot Bernstein se je tudi Kautsky znašel na polju, kjer je liberalne poglede in ideje kombiniral s socialističnimi, kar ga gotovo naredi za nenava-dnega marksista.
Parlamentarno pot do socializma so po drugi svetovni vojni zagovarjali tudi evrokomunisti, ki jim je doktrino začrtala Komunistična partija Italije. V svojih prizadevanjih, da bi se raz-likovali od »mlačne socialne demokracije«, so raje kot povezavo s Kautskyjem poudarjali pravilnost Leninove teorije, kjer je bilo to v teoriji mogoče; v praksi pa se je evrokomunizem odražal v petih točkah, ki z leninizmom nimajo veliko skupnega. Zanje parlamentarizem ni bil več le fasada, za katero so se skrivale in delovale finančne sile, o čemer je marksizem prepričeval svoje privržence zadnjih 150 let, meščanske svoboščine – svoboda tiska, združevanja, volitve in njihove kombinacije – pa so se zdaj razglašale za prave in s potencialom za prihodnost.297 Prva značilnost se kaže v prepričanju, da obstajajo različne poti v so-cializem, zato je potrebna izraba že obstoječih institucij za do-seganje tega cilja. Druga značilnost evrokomunizma je, da po-skuša kombinirati tako centralizacijo kot decentralizacijo – po
296 Prav tam, str. 100.
297 McClelland, A History, str. 551.
eni strani zagovarja ekonomsko planiranje, po drugi pa se trudi za večjo participacijo prek svètov. Tretjič, socializma ne more uveljaviti ena sama ekskluzivna stranka, zato je potrebno sode-lovanje vseh političnih sil, prav tako so (četrtič) preživele ideje o ekskluzivnem vodstvu družbe s strani komunistične stranke.
Zadnja značilnost evrokomunizma se kaže v prepričanju, da teh ciljev ni mogoče doseči brez ustavnega varovanja pravic in svo-boščin, vključno s tistimi, ki omogočajo politično opozicijo.298
Kot še poudarja avtor analize marksizma in njegove kom-patibilnosti z demokracijo Femia, se je parlamentarni model izkazal za neskladnega z Marxovimi idejami. Uresničevanje so-cializma v liberalni demokraciji je nemogoče, saj je kapitalizem povezan z buržoaznim liberalizmom in individualizmom, zato tam ni prostora za kolektivni interes. Poleg tega pa parlamenta-rizem oz. natančneje predstavništvo oddaljuje politiko od vsak-danjega življenja – z izvolitvijo predstavnikov, ki naj se ukvarjajo s politiko, ostaja več časa posamezniku za uresničevanje svojih interesov. V nasprotju s komunizmom pa je tudi pluralizem, ki ga zagovarjajo evrokomunisti. Marx je bil prepričan, da vse člo-veško mišljenje in hotenje, vključno s politiko in kulturo, določa njegova materialna in razredna osnova. V brezrazredni družbi pa bi morale odpasti tudi vse kulturne in politične razlike, ki jih razrednost generira.299
298 Femia, Marxism, str. 111–113.
299 Prav tam, str. 116–118.