magister sociologije
Tbilisijska ulica 54, SI-1000 Ljubljana
Izvleček
Prispevek je vpogled v pravne predpise, ki so urejali delovanje vsakokratnih varnostnih sil na Slovenskem od konca 18. stoletja do danes. Skuša odgovo-riti na temeljno vprašanje, ali in kako je bilo mogoče izraziti nestrinjanje z ukrepi pripadnikov različnih varnostnih sil do državljanov pri nas ter kdo in kako je obravnaval pritožbe državljanov zoper ravnanje mož postave. Sprva tovrstnih določb ni bilo ali pa so bile zelo skromne. Zaradi tega ni številčnih podatkov o tej plati razmerja med možmi postave in državljani. Postopoma pa so temeljni pravni predpisi o varnostnih silah pri nas zajemali tudi to po-dročje in danes je to urejeno tako v temeljnih predpisih za delovanje policije kot v podzakonskih aktih. Slednje je bilo tesno povezano s stopnjo prizade-vanj za varstvo človekovih pravic in svoboščin, torej s stopnjo demokratično-sti režimov.
Abstract
COMPLAINTS AGAINST POLICEMEN ON THE SLOVENIAN TERRITORY (1850–2017)
This article is an insight into legal regulations governing the functioning of respective security forces in the Slovenian territory from the end of the 18th century to today. It attempts to answer the fundamental question whether and how it was possible to express disagreement with the measures of vari-ous security forces members against citizens in our territory, and by whom and how citizens' complaints against the behaviour of policemen were dealt with. Provisions of this kind initially did not exist or they were very modest.
As a result, there are no numerical information on this side of the relation-ship between policemen and citizens. The fundamental legal regulations on security forces had been gradually covering this area too, and today this is regulated by the fundamental regulations for operation of the police and by statutory instruments. This was closely related to the level of efforts to pro-tect human rights and freedoms, therefore to the level of regimes democracy.
Uvod
Državne varnostne sile pri nas so nastajale nekako vzporedno z odmira-njem fevdalnega reda in krepitvijo osrednje državne oblasti. Dotedanje varno-stne sile so bile med seboj slabo povezane, navezane so bile bolj na graščinsko gospostvo, ki je bilo temelj tedanje države in družbe. Samoupravna mesta so imela pavico do svoje straže.
Nove, od države vodene in plačane, varnostne sile so bile povezane in razporejene na celotnem ozemlju posamezne države ali dežele. Temeljile so na pravnih predpisih o delovanju in organiziranosti. Vse to je bilo povezano z no-vim družbenim razredom, meščanstvom, ki je bilo nosilec novih pogledov na državo, družbo in posameznika. Meščanstvo je hkrati bilo nosilec novih pogle-dov na pomen človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Slednje je moralo upo-števati tudi moštvo varnostnih sil.
Slovenija je v svoji varnostni preteklosti poznala več vrst mož postave, odvisno od osrednje oblasti, ki ji je njeno ozemlje pripadalo. Najprej je bila to cesarska Avstrija s prestolnico na Dunaju, kjer so varnostne naloge opravljali policijski stražniki ter orožniki; nato je bila Kraljevina Srbov, Hrvatov in Sloven-cev oziroma Jugoslavija z glavnim mestom Beograd, kjer so prav tako poznali policijsko stražo in orožništvo; za njo Ljudska oziroma Socialistična republika Slovenija v okviru Jugoslavije s prestolnico v Beogradu, kjer so oblikovali eno-tno milico, ki je opravljala podobne naloge kot prej stražniki ter orožniki; danes pa je samostojna Republika Slovenija s prestolnico v Ljubljani, kjer so ponovno vzpostavili policijo kot edino od države plačano in vodeno varnostno silo.
Vsaj posredno bi mogli med varnostne sile prišteti še finančne stražnike, ki so delovali ob državni meji in v notranjosti države. Skrbeli so za to, da se je iz-vajalo načelo »bogu, kar je božjega in cesarju, kar je cesarjevega«. Ta ljudski rek je pomenil, da so ti stražniki skrbeli za odplačevanje davkov in drugih dajatev državi, izjemoma pa so jih poklicali na pomoč državnim policijskim stražnikom ali orožnikom. Vendar teh mož ne bom uvrstil med varnostne sile, saj je bila nji-hova glavna naloga finančne narave. Ob meji države so bili obmejni vojaki, ki so prav tako opravljali tudi varnostne naloge, vendar jih v članku ne bom upošte-val. Poleg državnih varnostnih sil so bile različne krajevne sile, ki so opravljale določene varnostne naloge pod nadzorom državne oblasti. Tudi te sile ne bodo predmet obravnave v tem sestavku.
Z varnostnimi silami pri nas so povezane štiri vrste izražanja nezadovolj-stva, ki jih bom opisal v tem sestavku:
a) kritike predstavniških organov ali posameznih poslancev glede ravnanja orožnikov ali stražnikov;
b) pritožbe raznih organizacij zoper delovanje mož postave, ki so jih podale v svojem imenu ali imenu drugih;
c) pritožbe posameznih državljanov, ki so bili nezadovoljni z ukrepom pri-padnika ali več pripadnikov varnostnih sil do tega državljana ali skupine oseb;
č) razne vrste izražanja nezadovoljstva samih mož postave ali njihovih orga-nizacij z ukrepi državnih ali drugih organov ali vodstva varnostnih sil, ki so prizadevali koristi posameznih delov ali celotno moštvo varnostnih sil.
Našteti vrstni red teh izražanj nezadovoljstva je bil hkrati tudi vrstni red dejanskega zgodovinskega dogajanja te vrste na našem ozemlju.
Danes se pri nas uveljavlja pojem profesionalizacije varnostnih dejavno-sti, ne le državnih, marveč tudi občinskih in zasebnih. Temu vprašanju je name-njena celotna 3. številka revije Varstvoslovje za leto 2018, kjer so sodelavci Fa-kultete za varnostne vede orisali profesionalizacijo v vojski, policiji, zaporskem osebju, zaščiti in reševanju ter pomoči in zasebnem varstvu. V članku bom sku-šal opisati profesionalizacijo varnostnih sil; pri tem bom razlikoval med
»pokli-canostjo« posameznika za opravljanje tega poklica, kakor tudi razumevanje del in nalog, ki jih poklic prinaša.
I. Obdobje avstrijskih stražnikov in orožnikov
Slovensko ozemlje je v tedanjih cesarskih časih spadalo pod štiri dežele:
Kranjsko s prestolnico v Ljubljani, ki je bila največji del slovenskega ozemlja;
Štajersko s prestolnico v Gradcu; Koroško s prestolnico v Celovcu in Primorje s prestolnico v Trstu. Upošteval bom le ozemlje vojvodine Kranjske, saj je bilo v drugih deželah podobno ali enako.
1.1 Prvo obdobje policijskih stražnikov: ni določb o pritožbi
Prvi možje postave, ki jih je vzdrževala država, so bili policijski uslužben-ci. Ti so bili dveh vrst:
a) vodilno uradniško osebje, ki je vodilo, usmerjalo in nadzorovalo delova-nje na varnostnem področju;
b) izvršilno osebje, ki je bilo podrejeno vodilnemu osebju in sestavljeno ve-činoma iz stražnikov.
To se je začelo z vzpostavljanjem močne osrednje državne oblasti pod cesarico Marijo Terezijo in cesarjem Jožefom II. Navadno rečemo temu obdo-bju absolutizem: To je oblika vladanja, kjer na najvišji stopnji odloča pravno neomejena vladarjeva volja. Vladar je postal tako močan in neodvisen od sta-nov, da je sam ustvarjal novo pravo.1 Policijske sile so bile najbolje organizi-rane s pomočjo policijskih direkcij. Slednje so nastajale z odločitvijo osrednje državne oblasti na Dunaju v glavnih mestih dežel, lahko pa tudi v drugih večjih mestih po državi.
Prvi korak k ustanovitvi od države plačane in vodene policije je storila cesarica Marija Terezija, ki je vladala med letoma 1740 in 1780. Pri tem se je deloma zgledovala tudi ali zlasti po Parizu oziroma Franciji. Leta 1751 so začeli na Dunaju postavljati komisarje za posamezne četrti in ulice.2 Njen sin cesar Jožef II., ki je bil na oblasti med letoma 1780 in 1790, je nadaljeval njeno delo.
Prva policijska direkcija je bila 6. 4. 1784 vzpostavljena na Dunaju, prestolnici cesarstva in hkrati dežele Spodnja Avstrija. To štejejo tudi kot začetek nove or-ganiziranosti policije v monarhiji. Na podlagi njenega vzora so bile oblikovane še v glavnih mestih drugih dežel. Leta 1791 je prišla na vrsto tudi Ljubljana kot prestolnica Kranjske.
Tedaj je pojem »policija« pomenil zelo obsežno področje: varnost oseb in premoženja, javni red in mir, javna morala oziroma nravstvenost, zdravstvo, var-nost pred požari, skrb za uboge, nadzorovanje poslovnega časa gostišč in pro-dajaln, nadzorovanje poslov, delavcev itd. Njen obseg je bil nekoliko podoben današnji besedi javna uprava. Ta širok obseg policijskih opravil je lepo razviden zlasti iz takratnih navodil za delovanje policije. Prvo tako navodilo po ustanovitvi dunajske direkcije je izdal cesar Jožef II. maja 1785, namenjeno pa je bilo policij-skim uradnikom v prestolnicah dežel.3 Njegovo drugo navodilo je naslednje leto razposlal direktor dunajske policijske direkcije, in sicer le deželnim šefom.4 Isto
1 Melik: Namesto uvoda, str. 10.
2 Oberhummer: Die Wiener Polizei, Band II., str. 131–133.
3 Prav tam, str. 133–165.
4 Prav tam, str. 165–168.
leto je cesar izdal tajno navodilo za deželne šefe, kako naj policija tajno deluje.5 Leta 1801 je izšlo novo navodilo za policijske uradnike.6
V teh cesarjevih in drugih gradivih nisem zasledil določb, kako ravnati ob morebitni pritožbi državljana proti uslužbencu policije, če ne bi bil zadovoljen z njegovim ravnanjem ali ukrepom. Bržkone je bilo to povezano s tedanjo stopnjo varovanja pravic človeka. Policija je bila nova sila za nadzorovanje državljanov, uniformirana, oborožena, vojaško urejena in sestavljena praviloma iz vojaških oseb, ki so bile premeščene na nove, varnostne dolžnosti. Ta prehod ni bil eno-staven. V vojski se je poveljevalo uniformiranim vojakom in brez prigovorov izvrševalo povelja, stražniki pa so imeli opravka z državljani, ki so postopoma dobivali vse več pravic in svoboščin.
Res pa je, da je že prvo cesarjevo obsežno navodilo za delo policijskih uradnikov leta 1785 navedlo dolžnost uradnika, da spoštuje pravice vsakogar.7 Tudi njegovo drugo navodilo iz leta 1786, ki je bilo zaupno in le za deželne šefe, ni moglo mimo dolžnosti, da spoštuje vse ljudi in si prizadeva za naklonjenost vsega prebivalstva dežele.8
1.2 Stražniki po letu 1848: pritožba prvič omenjena leta 1850
Revolucionarno dogajanje po Evropi in v Avstriji v letu 1848 je prineslo velike spremembe tudi na varnostnem področju. Po marčni revoluciji leta 1848 sta se v Avstriji končala dva procesa iz predmarčne dobe: Ločitev pravosodja od uprave na vseh stopnjah in centralizacija, ko je sodstvo na vseh ravneh prešlo v roke države.9 Najprej se je potrebno posvetiti policijski straži.
Notranji minister Alexander Bach je 10. 12. 1850 izdal predpis o po-licijskih zadevah. V prvem delu je določil, kako so v državi urejena policijska oblastva, v drugem delu pa je posegel v naloge teh oblastev. Beseda oblastvo je pomenila podobno kot današnji pojem organ. Ta predpis je bil spomladi 1851 objavljen tudi v uradnem listu za Kranjsko. Policijske zadeve so opravljale tri vrste oblastev:
a) politična oblastva, kamor so spadala okrajna glavarstva, okrožna glavar-stva, deželno vodstvo, na čelu vseh treh oblastev so bili glavarji, in notra-nje ministrstvo na Dunaju z ministrom na čelu;
b) politična upravna oblastva, to so bila samostojna policijska oblastva v ve-čjih mestih, ki so bila ali mestna glavarstva oziroma policijske direkcije praviloma v deželnih prestolnicah ali policijski komisariati v določenih mestih;
c) občinam so bile poverjene določene varnostne naloge, pri čemer jih je nadzorovalo okrajno glavarstvo.
Ta predpis notranjega ministra je že vseboval postopek, ko se je državljan pritožil zoper ravnanje policije, če se je čutil prizadetega. Pritožbo je najprej obravnavalo in reševalo mestno glavarstvo oziroma policijska direkcija, na dru-gi stopnji pa okrožni urad.10 To je veljalo za vse policijske uslužbence, uniformi-rano in civilno policijsko osebje.
To je bržkone pomenilo, da je državna oblast predvidevala, da pritožnik ne bo zadovoljen s prvo stopnjo obravnave njegovega ugovora zoper policijsko
5 Oberhummer: Die Wiener Polizei, Band II., str. 168–176.
6 Prav tam, str. 176–189.
7 Prav tam, str. 133–165.
8 Prav tam, str. 165–168.
9 Ogrizek: Sodstvo v letih 1848–1918, str. 173.
10 Osnova za uredbo policijskih oblastnij, 1851, čl. 31.
osebo, zato mu je odprla pot do druge pritožbene stopnje. To se je uveljavilo tudi v vseh poznejših rešitvah glede reševanja pritožb zoper može postave.
Leta 1852 se je mestno poglavarstvo preimenovalo v policijsko direkcijo.
Deželni glavar za Kranjsko je poleti istega leta izdal razglas o ravnanju policij-skih uslužbencev. Moral je spoštovati zakon in se obnašati vljudno, spodobno in resno. Zavedati se je moral, da lahko policijsko oblastvo svoje naloge opravlja le, če uživa zaupanje ljudstva. Zato si je uslužbenec moral prizadevati, da to zaupa-nje pridobi z odkritim in nepristranskim obnašazaupa-njem.11
Dne 20. 4. 1854 je cesar izdal patent, ki se je nanašal na policijo in oro-žništvo. Določil je, da je treba morebitno pritožbo zoper stražnika ali orožnika poslati na Dunaj na najvišjo policijsko oblastnijo, kot so rekli. To je bil sprva dvorni policijski urad, ki ga je cesar ustanovil 3. 1. 1793. Ta urad je bil ukinjen in iz njega je bilo 23. 3. 1848 oblikovano ministrstvo za notranje zadeve, ki je prevzelo vse varnostne zadeve v državi.12
Hkrati s tem ukazom je cesar določil postopek v obratni smeri, to je, kako je treba kaznovati osebo, ki se je neprimerno obnašala do moža postave: Ali z globo od 1 do 100 goldinarjev ali z zaporom od 6 do 14 dni; v skrajnem primeru je bil dovoljen tudi tepež.13 Prav zaradi slednje možnosti se je tega ukaza prijelo ljudsko ime palični patent.14
Za to odločitev cesarja je mogoče podati le nekaj domnevnih vzrokov, saj mi dejanski namen ni poznan. Naštel bom štiri tovrstne domneve:
• državni stražniki in orožniki so bili novi varuhi reda in miru, ki so sprva bili še neizkušeni, a ustrezno opremljeni za izvajanje prisile, vendar je pri-hajalo do napak v postopkih z ljudmi, saj so bili oboji prej vojaške osebe;
• Dunaj je hotel imeti pregled tudi nad tem področjem, še posebej zato, ker je bilo po revoluciji treba namenjati več pozornosti zakonitosti delovanja varnostnih sil;
• pritožb zoper policijo in orožništvo je bilo bržkone razmeroma malo, ne-kako skladno s stanjem človekovih pravic, zato jih je bilo mogoče obrav-navati v prestolnici države;
• zaradi centralne obravnave teh pritožb je bilo lažje navzdol razposlati ustrezne okrožnice z napotili za izboljšanje delovanja varnostnih sil in s tem za zmanjševanje konfliktnih razmerij med možmi postave in drža-vljani.
1.3 Zakon leta 1876: pritožbe zoper orožništvo
Dne 21. 12. 1867 je bila sprejeta ustava monarhije, ki je veljala za avstrij-ski del cesarstva, torej tudi za slovenske dežele. Med drugim je določala, da ima vsakdo pravico, da v mejah zakonov, z besedo, pisno, po tisku ali v slikah svobo-dno izraža svoje mnenje.15
Alexander Bach, ki je tedaj nadomeščal obolelega notranjega ministra, je s skupino predstavnikov notranjega, vojnega, finančnega in pravosodnega mi-nistrstva izdelal predlog za ustanovitev orožništva. Pri tem so se sklicevali tudi na dobre izkušnje z orožništvom, ki je od francoske zasedbe dalje delovalo tudi v Lombardiji in Južni Tirolski. Predstavili so ga ministrskemu svetu in ta ga je odobril ter poslal cesarju v potrditev. Cesar je gradivo potrdil 8. 6. 1848 in
za-11 Razglas predsedstva c.-kr. krajnskega poglavarstva 8. 8. 1852, čl. 16.
12 Auflösung der k. k. vereinigten Hofkanzlei und Bildung des Ministeriums des Innern. V: Sam-mlung, 1848.
13 Cesarski ukaz 20. 4. 1854.
14 Gebhardt: Die Gendarmerie in der Steiermark von 1850 bis heute, str. 71.
15 Državna osnovna postava od 21. 12. 1867, o občnih pravicah državljanov za kraljevine in de-žele, zastopane v državnem zboru, 1867.
čele so se priprave za uresničitev tega načrta. Uresničil ga je začasni zakon o orožništvu, ki je izšel v državnem uradnem listu, marca 1850 pa tudi v uradnem listu dežele Kranjske v slovenskem prevodu.16 V tem zakonu ni bilo določb o pritožbi državljana zoper orožnika.
Nova zakona o orožništvu sta izšla leta 1876 in 1894, objavljena v dr-žavnem uradnem listu v slovenščini. Zakon o orožništvu je 26. 2. 1876 določil, da se mora prav vsakdo pokoravati orožnikovemu ukazu, izrečenemu »V imenu postave«, pozneje pa ima pravico, da se zoper orožnika pritoži. Ta predpis so slovenskim bralcem v nadaljevanjih obširno predstavile Novice.17 Zelo podobno določbo je vseboval zakon o orožništvu z dne 25. 12. 1894.18
Napotila za opravljanje orožniške službe, ki so marca 1851 izšla tudi v slovenskem prevodu,19 so podrobno zarisala delovanje te nove varnostne sile.
Razporejena je bila na celotnem ozemlju, tudi na podeželju, saj je bil prej pou-darek dan stražnemu osebju v mestnemu okolju. V prvem poglavju o lastnostih in obnašanju orožnika je bilo 20 členov, nikjer pa ni bilo določb o pritožbi drža-vljana zoper to novo varnostno silo. Navodila za opravljanje službe so izšla spet v letih 1876 in 189520 ter niso bila objavljena v slovenskem prevodu. V obeh je bilo poglavje o lastnostih in obnašanju orožnika, nikjer ni bila navedena pri-tožba zoper orožništvo. Očitno so zadoščali že omenjeni ministrov patent z dne 20. 4. 1854 in določbe v obeh orožniških zakonih. V ohranjenem orožniškem gradivu v Arhivu Republike Slovenije nisem zasledil statističnih podatkov o pri-tožbah državljanov zoper ravnanje tega moštva. Bržkone je bilo to shranjeno na notranjem ministrstvu na Dunaju.
1.4 Pritožbe poslancev nad orožništvom
Nekaj več ohranjenega gradiva je o tem, če so pritožbe prihajale nepo-sredno na državni zbor na Dunaju ali na deželni zbor Kranjske v Ljubljani in so praviloma obravnavale ravnanje orožništva nasploh in ne posameznika. To je nekako razumljivo, saj so poslanci svobodneje razpravljali o vseh problemih, tudi o ravnanju orožnišva in stražništva. Navedel bom le štiri od teh primerov.
Skupina slovenskih poslancev v državnem zboru na Dunaju je 7. 2. 1906 postavila poslansko vprašanje o domnevno nasilnem delovanju orožnikov ob rudarski stavki v Trbovljah. V odgovoru notranjega ministrstva in ministrstva za deželno obrambo so to zanikali in ravnanje mož postave označili za korektno in skladno s predpisi.21
Spomladi leta 1906 so poizvedovali o pridigi kaplana Janeza Romška v Starem trgu ob Kolpi, kjer naj bi omenil, da tamkajšnji orožniki ne prihajajo k službi božji.22 Pritožba je torej zadevala ravnanje mož postave v prostem času in ni bila povezana z njihovim delom.
V deželnem zboru Kranjske so spomladi 1909 sprožili obširno dopiso-vanje med oblastnimi organi v deželi, ki so se nanašala na oblastno izdajanje dovoljenj za plesne prireditve mimo odločitev županstva, kar je bilo v nasprotju
16 Začasna organska postava žandarmerije v avstrijanskem cesarstvu, 1850.
17 Postava in službeno navodilo za c.-kr. žandarstvo v našem cesarstvu, Novice, gospodarske, obr-tniške innarodne, 1876.
18 Postava od 26. 2. 1876, o c.-kr. žandarstvu za kraljevine in dežele, zastopane v državnem zbo-ru, čl. 11. Zakon z dne 25. 12. 1894. l. o žandarstvu v kraljevinah in deželah, zastopanih v državnem zboru, čl. 14.
19 Poduk za deželno žandarmerijo, kako službo opravljati, Dunaj 1851.
20 Dienst-Instruction für die k. k. Gendarmerie der im Reichsrathe vetretenen Königreiche und Länder, Wien: 1876. Dienstinstruction für die k. k. Gendarmerie, Wien: 1912.
21 SI AS, 185, šk. 15, spis št. 8729.
22 SI AS, 185, šk. 27, spis št. 6794.
z delokrogom občine. Občinski red za Kranjsko iz leta 1866 je namreč v členu 28 določal, da so ta dovoljenja v pristojnosti občinskega župana.23 Deželni odbor je v pismu deželni vladi opisal dva taka primera. Župan občine ni dovolil plesov v nekaj gostilnah. V drugi občini župan prav tako ni dovolil plesnih prireditev, toda posredovalo je okrajno glavarstvo in jih dovolilo.24 Na stran občine se je postavil tudi dnevnik Slovenec.25
Živahna razprava o orožništvu je bila 15. 2. 1912 v deželnem zboru Kranj-ske ob razpravi o proračunskih izdatkih za nastanitev orožnikov. Eden od po-slancev je kritiziral orožništvo na Dolenjskem, in da bi osvetlil »terorizem, oho-lost in predrznost orožništva«, je naštel, da ravna pristransko, v korist liberalne politike, izdaja uradne skrivnosti in se zadržuje v gostilnah še po preteku obra-tovalnega časa. Ker dežela prispeva k nastanitvi teh mož, so poslanci upravičeni do kritičnega pogleda na to moštvo, je dejal. Odgovoril mu je deželni predsednik in odločno zavrnil »nezaslišane napade na orožništvo«. Dva druga poslanca sta izpostavila ravnanje orožnikov po dnevni liberalni politiki in v škodo ljudske stranke. Ob koncu razprave so poslanci potrdili predvidene izdatke za nastani-tev orožništva na Kranjskem.26
V teh primerih je šlo za nezadovoljstvo poslancev z ravnanjem orožništva na Kranjskem ali njegovega dela, ne pa zoper posameznega pripadnika. Del ne-zadovoljstva deželnih poslancev se je nanašal tudi na obnašanje orožnikov v prostem času.
1.5 Mestni stražniki so nosili razpoznavno številko
Leta 1866 je bila policijska direkcija v Ljubljani ukinjena. Bila je organ dr-žavne policije. Del nalog ukinjenega oblastva je prevzelo deželno vodstvo Kranj-ske in del mestna občina Ljubljana. Ta je spet vzpostavila svojo mestno stražo, v celoti plačano iz mestne blagajne in pod mestnim vodstvom.
Po vzoru navodil za policijsko stražo v nekaterih drugih mestih monar-hije in deloma tudi po zgledu pravil za opravljanje orožniške službe je mestni svet Mestne občine Ljubljana 16. 11. 1898 sprejel Navodilo za službo mestne policijske straže ljubljanske. Obsegalo je 62 členov in je urejalo organiziranost te straže, njena pooblastila ter delovanje, v členu 4 pa je bilo določeno, kako se obnaša straža in kako posluje z občinstvom.27 Pritožbe v tem predpisu niso bile omenjene.
Okoli vratu je stražnik imel obešeno belo kovinsko ploščico v obliki pod-kvastega rogljiča (kifeljca). Na njem je bila črna številka, ki je označevala osebo stražnika. Na ta način si je državljan lahko zapisal stražnikovo službeno številko in se je pred starešino lahko pohvalno izrazil o možu postave ali pa je izrekel ali zapisal njegovo grajo. Starešina je lahko takoj ugotovil, za katerega stražnika je šlo. To ploščico je smel nositi zgolj med službo.28 Zaradi te ploščice so ljudje stra-žnikom rekli kifeljci in to ime se je preneslo na vse vrste pripadnikov varnostnih sil tudi v poznejše čase, vse do danes.
23 Postava, veljavna za vojvodstvo Kranjsko, po kateri se razglaša občinski red in red za volitve po občinah, 1866. Ta postava je bila spremenjena in dopolnjena leta 1869 in 1910.
24 SI AS, 16, 1910, fasc. 1–500, spis št. 121.
25 »Deželni zbor kranjski«, Slovenec, 1909, str. 2.
26 Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 28. decembra 1911 do 22. februarja 1912, str. 138, 139.
27 To navodilo je izšlo v knjigi z drugimi mestnimi predpisi, ki je brez naslova in letnice izida, hrani jo Centralna pravosodna knjižnica pod sign. št. 04407.
28 Kačičnik: Poročila ljubljanskih policajev, str. 190–198.