PETO RAZISKOVALNO VPRAŠANJE: Kakšne so možnosti mladoletnih

Sloveniji, da dosežejo, da so njihova stališča in izkušnje glede zakonodajne politike in statusa prosilca slišana in upoštevana v in izven Azilnega doma v Republiki Sloveniji?

Ministrstvo za notranje zadeve je tisto, ki je pristojno za vse upravne postopke in odločitve v zvezi z mladoletnimi prosilci brez spremstva. Na Slovenski filantropiji menijo, da bi Ministrstvo za notranje zadeve moralo biti odgovorno le za upravni postopek, medtem ko bi za vsakodnevno oskrbo in dodeljevanje skrbništev ter dodatno psihosocialno pomoč moralo biti odgovorno Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. ((1) Edino pristojno ministrstvo na tem področju zaenkrat se kaže MNZ, samo po našem mnenju je to ministrstvo, ki bi moralo vodit postopke, ostalo skrb bi pa moralo tut Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve prevzet, ampak ni odzivno, ne. In ne, pač.) Problematika otrok brez spremstva dejansko spada pod vprašanje oskrbe, družine in socialnega dela, zato je njihovo mnenje smiselno.

Iz strani države se kaže pomanjkljiv interes za te otroke. ((1) Zdaj država predvsem kar se tiče populacije otrok brez spremstva, ker se pač o njih dons pogovarjamo, je zelo neaktivna. Zlo, ne vidi … Predvsem Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ne, ker mi delamo …) To je razvidno tako iz načina, koko je poskrbljeno za njihov vsakdan, kot iz dejstva, da država ne izvaja vseh pravic oz. jih ne izvaja v zadostni meri, kot zahteva Konvencija o otrokovih pravicah. ((1) Ne počne to, kar jim pač Konvencija nalaga.)

Država omejuje delovanje skrbnikov na sistemski ravni in posledično onemogoča kvalitetno delo z mladoletniki brez spremstva. ((1) Zdaj bom iskreno povedala. Jaz

sem rada skrbnica, je pa zlo težko bit skrbnik, ne. Pa ne zato, ker bi ti blo to odveč oziroma ker gre za dost odgovorno funkcijo, ampak zarad tega, ker ti sistem države dejansko ne omogoča, da bi deloval v najboljšem interesu otroka. Torej niso razviti programi, ni razvita zaščita, kokr jo ti otroci dejansko rabijo, ne.)

Otroci so nad tem sistemom in ponujenimi možnostmi razočarani, kar jih dodatno bremeni in omejuje pri odločanju o svojem vsakdanu. ((1) … tko da se tut v teh momentih zna pokazat, da so zlo razočarani s sistemom, ki jim je ponujen oziroma z možnostmi, ki so jim ponujene.)

Mnenja mladoletnih prosilcev za azil niso upoštevana. ((2) T: „Ja še to, no,v kolikšni meri in na kakšen način se njihova mnenja upoštevajo pri formiranju zakonodaje?“ M:

„Hm, v nobeni … hmmm.)

Edini način, da mladoletnik brez spremstva vpliva na zakone in podzakonske akte, je preko Slovenske filantropije. ((2) Definitivno pa preko nas, ker mislim, da se zlo dobr zavedamo, kakšne potrebe imajo pa želje in jih tud mi upoštevamo pri svojem delo in na nek način tudi prek naših predlogov pridejo do gor.“)

Zaposleni zelo dobro poznajo njihovo problematiko, saj so v rednih stikih z njimi in so tisti, ki jim mladoletniki zaupajo svoje želje, težave in potrebe. ((2) Bom govorila konkretno ne za nevladne na splošno, ampak za našo organizacijo. Zlo so nam pomembna njihovo mnenje, njihove želje, njihove potrebe, ki jih opažamo in jih tut sami izražajo. In se mi zdi da potem tud na podlagi tega mi oblikujemo naše predloge, ko smo pač kot nevladne organizacije prisotni, posebej pač zdaj odkar je ta nova vlada nas vabi s svojimi mnenji in predlogi in do določene mere tud upošteva, ampak samo do določene, daleč od tega, kar bi mi želeli.)

V primeru, da se spreminja zakon, so predstavniki nevladnih organizacij povabljeni k sodelovanju, vendar kljub temu nimajo zadostne moči, da bi v spremembe zakonov uvedli vse potrebne ukrepe. Zato se na tem področju tudi zelo malo in počasi spreminja. ((2) Sam … zlo mal se zgodi, ne, zlo mal se spremeni. Zdaj v azilnem domu, vem, da so skušali malo prirediti tudi hrano, pa recimo ni svinjine pa take

stvari, ki je zlo pomembno tud za prosilce. Ampak neki večjih sprememb pa ni, ne.)

Sistem direktnega predstavništva mladoletnikov ne obstaja. Nimajo predstavnika iz svojih vrst, ki bi lahko direktno govoril s pisci zakona. ((2) Ni pa tko direktno, ne, ni pa tko narjen, da bi recimo ob tem, ko bi sedel predstavnik nevladne organizacije in govoril svoje mnenje, da bi bil tud predstavni .. da bi imela tud ta skupina nekega svojega predstavnika in bi recimo mladoletniki brez spremstva izrazili svoje mnenje.

To je tko, na tak način takega vpliva ni.)

Že zgoraj sem omenila problem nemoči mladoletnikov, da bi kar koli spreminjali, da bi aktivno sodelovali pri ustvarjanju svoje življenjske poti. ((2) Am... definitivno oni nimajo take moči, mladoletniki nimajo take moči, da bi sokreirali svoje življenje, svoj vsakdan, definitivno ne.“ T: „Da bi se sami angažirali?“ M: „Ja ... „) To je pri ustvarjanju zakona toliko pomembneje, saj zakon vpliva na vse posameznike v enaki situaciji in ne le na mladoletnika osebno. Otroci torej niso sposobni soustvarjati zakone in pravila. Namesto tega bi lahko pri postopku sodelovali bivši mladoletniki brez spremstva, ki so že odrasli in so se uspešno vključili v življenje v Sloveniji. Tak predstavnik bi bil najboljši približek trenutnim otrokom brez spremstva in bi na podlagi lastnih izkušenj razumel specifične potrebe populacije.