Obračunavanje in plačevanje ter stopnje prispevkov določa Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV), postopkovno pa ga ureja ZDavP-2. Zavezanci za plačevanje prispevkov so zaposleni, zavarovanci, delodajalci, RS, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ), ZZZS, ZRSZ in drugi zavezanci (2. člen ZPSV).
V delovnem razmerju so zavarovanci sami zavezanci za plačilo prispevkov zavarovanca, prav tako pa so delodajalci zavezanci za plačilo prispevkov delodajalca. Tako delojemalec kot delodajalec sta zavezanca za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za obvezno zdravstveno zavarovanje, za starševsko varstvo in zaposlovanje, le delodajalec pa je zavezanec za plačilo prispevka za zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni (FURS 2018b, 7).
V skladu z 58. členom ZDavP-2 delodajalec nastopa kot plačnik davka, zato za zavarovanca izračuna, odtegne in plača prispevke zaposlenca v obračunu davčnih odtegljajev (352. člen ZDavP-2). Zavezanec za prispevke mora predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu in plačati prispevke v roku, kot je določen za akontacije dohodnine od enakih dohodkov. Hkrati mora plačnik davka tudi predložiti zavarovancu podatke iz obračuna davčnih odtegljajev (353. člen ZDavP-2).
144. člen ZPIZ-2 določa, da je osnova za plačilo prispevkov za zavarovance v delovnem razmerju plača oziroma nadomestilo plače ter vsi drugi prejemki na podlagi delovnega razmerja. Vendar v istem členu navaja, da je najnižja osnova za obračun prispevkov od plače in nadomestila plače znesek 60 % zadnje znane povprečne letne plače zaposlenih v RS, preračunane na mesec, pri čemer se do vključno leta 2020 uporablja 410. člen istega zakona, ki opredeljuje način izračuna najnižje osnove za obračun prispevkov v obdobju od leta 2014 do leta 2020. Navedeno pomeni, da se, če je izplačana plača oziroma nadomestilo plače nižje od minimalne osnove za prispevke, od razlike do minimalne osnove obračunajo in plačajo vsi prispevki. Zavezanec za plačilo prispevkov za starševsko varstvo in zaposlovanje od razlike do minimalne osnove ostane zavarovanec, zavezanec za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter prispevkov za zdravstveno varstvo zavarovanca od razlike do minimalne osnove pa postane delodajalec (FURS 2018b, 5).
Zavezanci plačujejo prispevke iz bruto plače in bruto nadomestil plač ter tudi od vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, vključno s stimulacijami in bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom, razen od odpravnin zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov in od premij prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Za obračunavanje in plačevanje nekaterih dohodkov iz delovnega razmerja veljajo naslednje posebnosti (3. člen ZPSV):
− pri jubilejnih nagradah, odpravninah in solidarnostni pomoči ter povračilih stroškov v zvezi z delom se prispevki plačajo le od zneska, ki presega s predpisom vlade določen znesek teh prejemkov;
− od stimulacij in bonitet se prispevki plačajo od osnove, ugotovljene v skladu z ZDoh-2;
− ne glede na 3. člen ZPSV se na podlagi 144. člena ZPIZ-2 pri regresu prispevki obračunajo od dela, ki presega 100 % povprečne plače zaposlenih v RS predpreteklega meseca.
Stopnje prispevkov določa III. poglavje ZPSV. Skupna stopnja prispevkov delojemalcev od dohodkov iz delovnega razmerja znaša 22,10 %, delodajalci pa plačujejo prispevke od iste vrste dohodkov v skupni stopnji 16,10 % (preglednica 6).
Tudi pri sistemu plačevanja prispevkov iz plač in nadomestil plač se velikokrat zdi, da delavcem ni poznan, saj tudi na tem področju delodajalec opravi plačilo v delavčevem imenu.
Ker pa delavec višino plače presoja po znesku, ki prispe na njegov transakcijski račun, in ne po znesku, ki je napisan na plačilni listi, jih delodajalci velikokrat laže prepričajo v izplačevanje dela plače v obliki drugih prejemkov, ki so davčno ugodnejši ali pa celo v nasprotju z zakonskimi določili. Tako je na primer del plače velikokrat izplačan kot povračilo stroškov v zvezi z delom. Za delodajalca je takšno izplačilo zagotovo ugodnejše, saj je davčna obravnava veliko ugodnejša, delavčevo izplačilo pa je prav tako višje, kot če bi se mu enak znesek obravnaval kot bruto plača.
Preglednica 6: Prispevki delojemalcev in delodajalcev (v %)
Vrsta prispevka Stopnja za
delojemalce
Stopnja za delodajalce Prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje 15,50 8,85
Prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje 6,36 6,56
Prispevek za zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni
– 0,53
Prispevek za starševsko varstvo 0,10 0,10
Prispevek za zaposlovanje 0,14 0,06
Skupaj 22,10 16,10
Vir: FURS 2018b.
Težava nastane, ko želi delavec izkoristiti pravico do nadomestila na podlagi katerega od socialnih zavarovanj. Ker se za izračun višine nadomestil uporabi višina bruto plače, imajo posledično takšni delavci minimalna bolniška in porodniška nadomestila, nadomestila za brezposelnost in pa minimalne pokojnine. Takšnim in podobnim situacijam bi se zagotovo lahko v večji meri izognili, če bi bili delavci bolj osveščeni, kakšen je pomen plače v socialni državi. Delavci bi vsem novostim na področju plačevanja prispevkov in dohodnine bolj sledili, če bi imeli v sistemu plačevanja davkov od plače bolj aktivno vlogo, vendar bi bil tak sistem z administrativnega vidika žal nevzdržen.
6 PRAKTIČNI IZRAČUNI OBDAVČITVE MINIMALNE PLAČE V OBDOBJU 2019–2020
V nadaljevanju bomo analizirali učinke sprememb višine minimalne plače in njene obdavčitve v obdobju 2019–2020 na praktičnih primerih. Analiza temelji na prej opisanih teoretičnih izhodiščih. Tako bomo ugotovili:
− v kakšni višini so spremembe vplivale na neto dohodek prejemnikov minimalne plače,
− kako so spremembe vplivale na stroške dela,
− kakšen je bil vpliv na davčno obremenitev dela,
− ali so bile spremembe ugodne za delavce in delodajalce.
Zaradi jasnejšega prikaza učinkov bomo izračune omejili na zavezance, ki uveljavljajo le splošno olajšavo. Prav tako bomo pri izračunih, razen tam, kjer je drugače navedeno, upoštevali najnižjo osnovo za obračun prispevkov za socialno varnost, ki se uporablja za obračun dohodka iz delovnega razmerja od 1. marca posameznega leta (pPreglednica 7).
ZPIZ-2 v 410. členu določa, da najnižja osnova za obračun prispevkov v letu 2019 znaša 56 %, v letu 2020 pa 58 % zadnje znane povprečne letne plače zaposlenih v RS, preračunane na mesec.
Preglednica 7: Najnižja osnova za obračun prispevkov za leti 2019 in 2020 (v EUR)
2019 2020
Zadnja znana povprečna letna plača v RS, preračunana na mesec7 1.681,558 1.753,849
Najnižja osnova za obračun prispevkov 941,67 1.017,23