36 3.2.5 DEJAVNOST: Plesne spodbude, ples z blagom
Področji:
umetnost,
gibanje.
Cilji:
otrok telesno zaznava občutja in čustva;
otrok sprejema druge otroke;
otrok razlikuje med plesnima energijama;
otrok se sprošča ob telesnem dotiku prijatelja.
Metode dela:
metoda opazovanja,
metoda improvizacije,
metoda od vodenja k improvizaciji.
Oblika dela:
skupna.
Didaktični pripomočki:
svileno blago,
»težje« bombažno blago,
zvočni CD: posnetka instrumentalne glasbe – flavte in bobna,
zvočni CD: otroške pesmice Romane Kranjčan.
Opis dejavnosti
Za uvod v dejavnost sem izbrala igro za povezovanje skupine z naslovom »Počutje« (Zagorc idr., 2013). Po jutranjem pozdravu vsi vstanemo in eden izmed otrok se sprehodi znotraj kroga in se giba kot želi, »pleše« svoje počutje. Skupina poskuša glede na gibanje otroka prepoznati njegovo počutje. Nato se odpravimo v telovadnico, kjer dam otrokom na otip dve različni vrsti blaga – svilo in težje blago. Povprašam jih o njihovih občutkih, ali so opazili razliko med blagoma, katero blago jim je bilo bolj prijetno na otip… Nato med otroke razdelim svileno blago – vsak dobi svoje in jih spodbudim, naj se z njim gibajo po telovadnici. Tudi sama se jim pridružim pri gibanju, enako gibalno vajo pa ponovimo še s težjim blagom. Otrokom podam
37
navodila, da bom sedaj predvajala glasbo, ki naj jo najprej poslušajo. Nato pa si vsak izbere blago, za katero misli, da bolj ustreza k tovrstnem instrumentu/glasbi. Najprej predvajam instrumentalno glasbo flavt, nato pa se instrumentalno glasbo bobna. Za zaključek dejavnosti izberem sproščanje s poimenovanjem »Dva kot eden«, pri katerem prijatelja uskladita svoje dihanje in skušata dihati kot eden (Schmidt, 2008).
ANALIZA PETE DEJAVNOSTI: Plesne spodbude, ples z blagom
Za uvodno dejavnost sem izbrala igro »Počutje«, ki smo jo z otroki izvedli z namenom povezovanja skupine in preko igre giba je vsak otrok izrazil svoje počutje. Otrokom sem podala navodilo, naj eden izmed njih stopi na sredino kroga, ali se do tja kar že giblje na takšen način, kakršno je njegovo počutje na ta dan. Otrokom sem z gibanjem najprej prikazala svoje počutje.
Nato so pričeli s prikazovanjem počutja/čustev še oni in po prvih nekaj gibanjih sem opazila, da so se gibi ponavljali. Tudi vzgojiteljica je opazila posnemanje, zato je pristopila še ona, ki je z malo drugačnim gibom uprizorila svoje počutje. Otroke sem besedno spodbudila, naj uporabljajo različne nivoje gibanja, hitrosti in smer. Po tem vmesnem »posegu« so otroci pričeli prikazovati bolj raznolika gibanja in z opazovanjem gibov smo ugotovili, da so se vsi otroci počutili dobro. Sodelovati ni želel le deček, za katerega sem že pri prejšnjih dejavnostih opazila, da se ne želi izpostavljati s kakršnim koli individualnim nastopom pred celotno skupino.
Namesto z gibom je zato razpoloženje kljub prvotni spodbudi, naj vseeno poskusi, izrazil verbalno. Nato sem dala otrokom na otip dve različni vrsti blaga – svilo in težje bombažno blago. Povprašala sem jih o tem, katero blago jim je na otip prijetnejše in katero blago je težje.
Skoraj večini otrok je bilo prijetnejše svileno blago in besedni odzivi otrok na svileno blago so bili: »Kako je nežno«, »Mehko je«, »Všeč mi je«, predvsem pri deklicah je bilo opaziti, da jim svilen dotik še posebej prija. Po otipu blaga je vsak otrok dobil svoj kos svilenega blaga in spodbudila sem jih, naj se gibajo/plešejo z blagom. Otroci so se pričeli »igrati« s svojim kosom blaga in svilene rutke so kmalu zavzele ves prostor. Otrokom sem se tudi sama pridružila v gibanju po prostoru in uporabila različne višine gibanja. Nekaj otrok mi je na svoj način sledilo, ostali pa so še naprej svojevrstno raziskovali prostor preko blaga. Vsi otroci so pri tem sodelovali in izvirno iskali rešitve gibanja po prostoru. Ko sem dobila občutek, da je motivacija malce upadla, so se otroci razdelili v pare in vsak par je obdržal svojo rutko, s katero so še naprej plesno ustvarjali. Novo pravilo je bilo, da mora rutka povezovati par, ki se mora držati skupaj vsaj preko nje, lahko pa se primejo tudi še z roko ali s katerim drugim delom telesa. Bilo je zanimivo opazovati raznovrstna gibanja ter različne telesne stike otrok, saj so se otroci povezali tudi preko rok in ne le preko rutke. Opazila sem, da so bili pari, ki so jih otroci
38
samostojno kreirali, sestavljeni predvsem iz že prej med seboj poznanih otrok. Otroci so ob plesu vidno uživali, dobila sem občutek, da se jim je bilo v parih še ljubše gibati kot individualno, mislim, da jim je bilo bolj zanimivo in predstavljalo zanje še večji izziv. Po nekem času sem jim predvajala še glasbo – glede na dogajanje, sem se odločila za otroške pesmice, ki so se jih zelo razveselili. V ozračju je prevladovala dobra energija, obrazi otrok so bili nasmejani in dejavnost je potekala kar nekaj časa. Ko sem jih vprašala, ali bi poskusili še s težjim blagom, je večina otrok odgovorila z »ne« oziroma so povedali, da jim je svileno blago ljubše. Zato sem se prilagodila njihovim željam in dogajanju ter jim pustila še nekaj časa za prej omenjeni ples.
Za zaključek osrednjega dela smo se prijeli za roke in sklenili krog, med vsakim parom otrok pa smo vmes vključili še rutko, ki je pripomogla k malo drugačni rajalni igri. Za umiritveni del so se otroci v parih usedli po turško na tla, tako da so bili s hrbtom obrnjeni drug proti drugemu.
Podala sem jim navodilo, naj sedijo vzravnano, mirno, z zaprtimi očmi in naj skušajo najprej samo občutiti, kako diha njihov prijatelj (ali diha hitreje, počasneje, bolj globoko...). Nekaj minutk sem jim pustila za občutenje in v telovadnici je prevladala tišina, kar je tudi otrokom prijalo. Nato sem jih naprej vodila, naj skušajo svoje dihanje uskladiti s prijateljevim, da bosta dihala enako hitro oziroma da bosta »kot eden«. Otroci so poslušali navodila in se umirili, kakršen je bil tudi moj namen.
Slika 10: Ples z blagom
Slika 11: Sprostitvena dejavnost: »Dva kot eden«